Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da bo zmožen plačati sodno takso v višini 1.449,00 EUR v enkratnem znesku, ne temelji le na ugotovljeni višini prihrankov, temveč tudi na dejstvu, da ima občasne visoke denarne prilive na svoj TRR. Tako je tudi upravičeno ugotovilo, da njegov povprečni mesečni prihodek (od novembra 2018 do februarja 2019) iz tega naslova znaša več kot dva osnovna zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre, ki trenutno znaša 785,50 EUR. Utemeljen je tudi njegov zaključek, da v posledici ne gre za tako socialno ogroženo osebo, ki bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse, niti do delne oprostitve niti do obročnega plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog drugega tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnilo, zavrnilo pa je tudi njegova podredna predloga za odlog ali obročno plačilo navedene sodne takse.

2. Zoper sklep je drugi tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse (vsaj delno) ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma tako, da izpodbijani sklep spremeni tako, da drugemu tožniku dovoli obročno plačilo sodne takse. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Sodišče je namesto tega svojo odločitev oprlo na prepričanje, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njegovo preživljanje, ni pa ugotavljalo (ne)občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživlja. Sodišče prihaja tudi v nasprotje s samim seboj, ko ugotavlja, komu je institut taksne oprostitve namenjen, ugotavlja, da je drugi tožnik brezposeln, ni prejemnik nobenih dohodkov, nima socialne pomoči, predlog pa nato kljub temu zavrne. Tega ne spremeni dejstvo, da je imel drugi tožnik na svojem računu pri banki na dan 28. 2. 2019 sredstva v višini 14.000,36 EUR. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 11. členu napotuje na uporabo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta v 19. členu določa, da se vrednost premoženja, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, zniža za 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 18.852,00 EUR (48 x 392,75 EUR). Ta znesek pa celo presega znesek sredstev, ki so se nahajala na računu drugega tožnika. Pri odločanju je tako potrebno upoštevati, da ta nima prihrankov, ki bi se lahko upoštevali pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev. Sodišče se tudi napačno sklicuje na dejstvo, da so prihranjena sredstva občutno višja od dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke in ki trenutno znaša 785,50 EUR (2 x 392,75 EUR). Ta sredstva se namreč upoštevajo na mesečni ravni, kot mesečni dohodek, ne pa kot višina sredstev, ki bi bila merodajna pri upoštevanju prihrankov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi tožnik je prosil za oprostitev plačila sodne takse iz razlogov slabega premoženjskega stanja. Pojasnil je, da je brez zaposlitve in rednega mesečnega dohodka (preživlja se s priložnostnimi deli, ki niso redna in negotova), nima vrednejšega premičnega niti nepremičnega premoženja, zato bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

5. Sodišče prve stopnje je po ustreznih poizvedbah ugotovilo, da drugi tožnik živi sam in da v zadnjih treh mesecih ni prejel dohodka, da pa ima občasne visoke prilive na svoj transakcijski račun in visoke prihranke. Stanje na njegovem TRR je bilo tako na dan 28. 2. 2019 14.000,36 EUR, kar je sodišče pri odločitvi upoštevalo in zaključilo, da s plačilom sodne takse v enkratnem znesku (1.449,00 EUR) njegovo preživljanje ne bo ogroženo, saj bo še vedno razpolagal s sredstvi, ki so občutno višja od dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi tožnik v RS1 res nima rednih dohodkov, je pa v zadnjih mesecih prejemal občasna denarna nakazila na svoj TRR (list. št. 30 priloženega spisa, ki se nanaša na predlog za oprostitev plačila sodne takse). Od 14. 11. 2018 do 28. 2. 2019 so tako denarni prilivi skupaj znašali 12.225,00 EUR. V pritožbi drugi tožnik ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje o občasnih visokih prilivih, ne pojasni njihovega izvora, niti ne trdi, da teh prilivov ne prejema več oziroma da jih v bodoče ne bo več prejemal. Zaključek sodišča prve stopnje, da bo zmožen plačati sodno takso v višini 1.449,00 EUR v enkratnem znesku, tako ne temelji le na ugotovljeni višini prihrankov, temveč tudi na dejstvu, da ima občasne visoke denarne prilive na svoj TRR. Tako je tudi upravičeno ugotovilo, da njegov povprečni mesečni prihodek (od novembra 2018 do februarja 2019) iz tega naslova znaša več kot dva osnovna zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre, ki trenutno znaša 785,50 EUR. Utemeljen je tudi njegov zaključek, da v posledici ne gre za tako socialno ogroženo osebo, ki bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse, niti do delne oprostitve niti do obročnega plačila sodne takse. Ob ugotovljenih prihrankih in denarnih prilivih, za katere drugi tožnik ne trdi, da jih v bodoče ne bo več, tudi po mnenju pritožbenega sodišča s plačilom sodne takse v višini 1.449,00 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, njegovo preživljanje pa ne bo ogroženo, kot to upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje (11. člen ZST-1). Kaj drugega s pritožbo drugi tožnik tudi ne izkaže. 7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 Iz spisovnih podatkov izhaja, da sicer živi na M. in v RS nima stalnega prebivališča.