Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.
1.Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 57960/2026 z dne 11. 8. 2026 zoper obdolženo A. A. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega je vštela čas obdolženkinega odvzema prostosti, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženka v sostorilstvu storila kaznivi dejanji velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 57960/2026 z dne 14. 8. 2026 pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.
2.Zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkina zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženko odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani pravnomočni sklep v celoti ali delno razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pristojnemu sodišču. Predlaga še, da Vrhovno sodišče odredi prekinitev izvršitve pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.
3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljena. Navedla je, da je zunajobravnavni senat ustrezno presodil pritožbene navedbe, da je iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa jasno razvidno, da naj bi bili obe kaznivi dejanji storjeni na posebno predrzen način in da v zahtevi uveljavljane kršitve večinoma ne presegajo nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju.
4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni. Slednja je v izjavi izrazila nasprotovanje stališču Vrhovnega državnega tožilstva, ponovila trditve zahteve za varstvo zakonitosti in poudarila, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbene navedbe, ali gre, upoštevaje vrednost odtujenih stvari, v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje po 205. členu KZ-1, ali za prekršek po določbi 12. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV). Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali je pripor v obravnavanem primeru sploh dopusten.
5.Obdolženkina zagovornica v zahtevi med drugim trdi, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do vprašanja, ali domnevno odtujeni zneski (360,00 EUR oziroma najmanj 200,00 EUR) sploh dosegajo prag za uporabo določbe 205. člena KZ-1 oziroma, ali ne gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po določbah ZNUZJV. Poudarja, da se obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata osredotoča izključno na vprašanje "posebne predrznosti" kot načina storitve, molči pa o vprašanju, ali sploh gre za kaznivo dejanje in ne morda za prekršek ali priviligirano obliko tatvine. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je v njem podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
6.Vložnica zahteve torej zunajobravnavnemu senatu očita, da ni konkretno odgovoril na pritožbene navedbe, s čimer po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).
7.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Obveznost sodišča je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe strank vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni prezrlo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali irelevantnih navedb strank.
8.V obravnavanem primeru je obdolženkina zagovornica v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora med drugim izrecno uveljavljala, da bi se moralo v skladu z določbami Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV) in stališčem, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Mariboru v zadevi PRp 54/2026 z dne 14. 4. 2026, ravnanje, ki se očita obsojenki pravno opredeliti in sankcionirati zgolj kot prekršek. Če bi sodišče v obravnavanem primeru tej razlagi sledilo, obdolženki očitanega ravnanja ni mogoče šteti za kaznivo dejanje, temveč za prekršek, zaradi katerega pripor pravno ni mogoč.
9.Zunajobravnavni senat je v razlogih izpodbijanega sklepa sicer podal presojo, da je podan obstoj utemeljenega suma ter da je pripor sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov. V zvezi z izpodbijanjem pravne opredelitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj pa je navedel le, da "predrznost ni utemeljena na vrednosti odvzetih stvari, temveč na načinu izvršitve".
10.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da molk pritožbenega sodišča o pritožbeni navedbi v zvezi s pravno opredelitvijo obdolženki očitanih ravnanj pomeni, da pritožbeno sodišče po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, hkrati pa poseglo tudi v obdolženkino ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo.
11.Čeprav je ugotovljena kršitev podana le v sklepu pritožbenega sodišča, je Vrhovno sodišče razveljavilo celoten izpodbijani pravnomočni sklep (torej tudi sklep preiskovalne sodnice), ker je bil v vmesnem času pripor po vložitvi obtožnice že podaljšan in zadeve ni več mogoče vrniti zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev, ki že sama po sebi terja razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ni presojalo ostalih trditev zahteve za varstvo zakonitosti.
-------------------------------
1Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 1458-06 z dne 19. 10. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi XI Ips 30639/2024 z dne 17. 7. 2024.
2Primerjaj zahtevo za oceno ustavnosti, objavljeno na spletni strani https://www.sodisce.si/sodnipostopki/objave/2026061212091769/.