Jedro

Umik tožbe zavezuje tožečo stranko k povrnitvi stroškov. Edina izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če je torej tožena stranka izpolnila svoj tožbeni zahtevek in je tožeča stranka zato umaknila tožbo, med izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe, pa niso nastali nikakršni stroški zaradi oprave posameznih pravnih dejanj, je do tedaj (do izpolnitve) nastale pravdne stroške dolžna kriti tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni plačati stroške pravdnega postopka v znesku 3.926,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi stroškovna odločitev.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe ustavi pravdni postopek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prvotnega stanja na SV delu nepremičnine v približni izmeri 2.000 m2 parc. št. 1, k. o. X z odstranitvijo stebrov in mreže. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni vzpostaviti prvotno stanje na navedenem delu nepremičnine tako, da odstrani betonska temelja, na katerih sta stala drugi in tretji kovinski steber in tako da do nivoja gozdne površine odstrani nasip oziroma nasuti material. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.411,62 EUR.

2. Tožena stranka je proti stroškovni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovno odločitev spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o stroških postopka na podlagi 154. člena ZPP in tudi na podlagi 158. člena ZPP, čeprav tega ni izrecno navedlo. Slednjo določbo je uporabilo nepravilno. Po navedenem določilu mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila svoj zahtevek. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da tožbenega zahtevka ni umaknila takoj, ampak bistveno kasneje, šele po tem, ko jo je k popravku tožbenega zahtevka pozvalo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe zapisala, da je tožena stranka pred približno štirimi do šestimi tedni odstranila oziroma prestavila kovinska stebra. Iz tega zapisa izhaja okvirni čas odstranitve. Meni, da pravnega standarda, vsebovanega v besedi "takoj", ni mogoče razumeti in razlagati v tednih. Ni korektna, življenjska in pravična odločitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z zahtevkom glede vznemirjanja zaradi preleta golf žogic in odtekanja vode niso nastali posebni pravdni stroški.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane odločitve.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločitve navedlo (drugi odstavek na strani 5 sodbe), da je tožeča stranka z vlogo z dne 4. 4. 2016 zmanjšala tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prvotnega stanja z odstranitvijo dveh kovinskih stebrov in mreže, napete med njima in sicer iz razloga, ker je tožena stranka v začetku marca 2016 (4 do 6 tednov pred vlogo tožeče stranke), izpolnila svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da gre za delni umik tožbenega zahtevka, ki mu tožena stranka ni nasprotovala, da gre za umik takoj po izpolnitvi dela zahtevka in se pri tem sklicevalo na prvi odstavek 158. člena ZPP (zadnji odstavek na strani 10 izpodbijane odločitve). Ne drži torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisov, na podlagi katerih odloča. Omenjeno določilo prvega odstavka 158. člena ZPP pa je tudi pravilno uporabilo. Po navedenem določilu umik tožbe zavezuje tožečo stranko k povrnitvi stroškov. Edina izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če je torej tožena stranka izpolnila svoj tožbeni zahtevek in je tožeča stranka zato umaknila tožbo, med izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe, pa niso nastali nikakršni stroški zaradi oprave posameznih pravnih dejanj, je do tedaj (do izpolnitve) nastale pravdne stroške dolžna kriti tožena stranka. V obravnavani zadevi je tožeča stranka delno umaknila svoj tožbeni zahtevek po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka, med izpolnitvijo in tožničinim umikom tožbe, pa ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi pogojevalo nastanek stroškov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tožeče stranke, povezane z njenim vindikacijskim zahtevkom oziroma zahtevkom za izročitev nepremičnine in njene vrnitve v prvotno stanje. Glede tega tožbenega zahtevka je tožeča stranka kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 8.000,00 EUR.

6. Tožeča stranka pa je s tožbo uveljavljala tudi negatoren zahtevek, ko je od tožene stranke zahtevala opustitev poseganja v njeno nepremičnino, predvsem z izpuščanjem vode. S pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2014 je negatorni zahtevek razširila še z opustitvijo poseganja v njeno lastninsko pravico in prepovedjo preletanja in pristajanja golf žogic na njeni nepremičnini. Kot vrednost spornega predmeta glede tega tožbenega zahtevka je tožeča stranka navedla znesek 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z 41. členom ZPP upoštevalo vrednost obeh zahtevkov (10.000,00 EUR) in navedeno vrednost predmeta upoštevalo pri določanju nagrade za opravljene odvetniške storitve. Tožeča stranka z negatornim tožbenim zahtevkom ni uspela, saj je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje P 101/2012 z dne 14. 7. 2014. Gre za okoliščino, ki nalaga sodišču, da do tedaj nastale stroške pravdnih strank presoja upoštevajoč načelo uspeha v pravdi oziroma na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožeča stranka ocenila vrednost spornega predmeta glede vindikacijskega zahtevka na znesek 8.000,00 EUR, negatornega pa na znesek 2.000,00 EUR, je bil uspeh pravdnih strank glede do tedaj nastalih stroškov (do 14. 7. 2014) delen. Uspeh tožeče stranke, ki ni uspela z negatornim zahtevkom je bil 80 % in uspeh tožene stranke 20 %. Sodišče prve stopnje je zato pri stroškovni odločitvi napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

7. Prvostopenjsko sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov. Po drugem odstavku 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku prejme nagrado na vsaki stopnji. V 19. členu ZOdvT je določeno, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Iz četrtega odstavka opombe 3 k tar. št. 3100 pa izhaja, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. V obravnavani zadevi je bila zadeva po pritožbah pravdnih strank trikrat vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje oziroma prvostopenjskemu sodišču. To pri odmeri stroškov že nastale nagrade za postopek ni vštelo v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, ampak jo je v ponovljenem postopku vsakokrat ponovno priznalo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odmerilo stroške postopka tožeče stranke za čas do 14. 7. 2014 v skupnem znesku 3.028,69 EUR (nagrada za postopek 409,50 EUR, 2 x nagrada za narok 378,00 EUR, taksa 376,00 EUR, pritožba 504,00 EUR, taksa za pritožbo 321,00 EUR, fotokopije in tiskanje 9,00 EUR, strošek ogleda 7,77 EUR, taksa za ogled 8,00 EUR in stroški prevoza 92,27 EUR, DDV). Toženi stranki pa je odmerilo stroške v znesku 1.651,27 EUR (nagrada za postopek 409,50 EUR, nagrada za postopek po začasni odredbi 94,50 EUR, dvakrat nagrada za narok 378,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, potni stroški 74,00 EUR, DDV). Upoštevajoč 80 % uspeh, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.422,95 EUR, tožeča stranka toženi pa 330,25 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.092,70 EUR do 14. 7. 2014 nastalih pravdnih stroškov. Od tedaj dalje je sodni postopek tekel le še glede vindikacijskega zahtevka z ocenjeno vrednostjo spornega predmeta 8.000,00 EUR. S tem zahtevkom je tožeča stranka v celoti uspela. Pritožbeno sodišče pa je stroške tožeče stranke odmerilo v skupnem znesku 1.833,59 EUR (stroški nagrade za pritožbo ? pritožbeni postopek II Cp 2867/2014 - 427,20 EUR, taksa za pritožbo 345,00 EUR, 2 x strošek naroka po 320,40 EUR, pavšalni strošek po tar. št. 6002 20,00 EUR in potni stroški v znesku 69,95 EUR, DDV). Tožena stranka je torej dolžna povrniti tožeči stranki stroške v skupnem znesku 3.926,30 EUR (1.833,59 EUR + 2.092,70 EUR).

9. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep o stroških spremenilo, kot to izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep.

10. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je delen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).