Jedro

Ker toženec ne sprejema koristi, ki mu jih nudi pogodba sklenjena v korist tretjega (zavarovanca in sozavarovancev), obenem pa nižji sodišči nista ugotovili, da je sozavarovana oseba, je pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka v obstoju zakonite subrogacije po 939. členu ZOR, pri čemer sta nižji sodišči pravilno presodili, da za toženca ne velja določba četrtega odstavka istega člena, saj ni bil zaposlen pri zavarovancu.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je škodo (kot edini udeleženec prometne nesreče) v vinjenem stanju povzročil toženec. Toženec je med postopkom (konkretizirano) zatrjeval le, da ni bil vinjen, o čemer se je vodil obširen dokazni postopek, medtem ko sodišči njegovi izpovedbi, da se je izmikal divjadi, nista sledili. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni sklep o obstoju predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 493,97 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I 01/00097 z dne 22.1.2001, po katerem je toženec dolžan tožnici plačati 9.195,81 EUR (prej 2,203.683,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2000 dalje do plačila.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v obrestnem delu tako, da je njihov tek omejilo do tedaj, ko dosežejo glavnico. Sicer je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so razlogi nižjih sodišč nejasni, saj je podlaga tožbenemu zahtevku lahko le ena sama. Nižji sodišči sta presodili, da so izpolnjeni pogoji za regres zavarovalnice na podlagi zavarovalnih pogojev, ker je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti. Nato pa sta zaključili, da so z izplačilom odškodnine zavarovancu na zavarovalnico z zakonito subrogacijo prešle vse zavarovančeve pravice. Tožnica bi morala izkazati, da je bil toženec seznanjen z vsebino zavarovalne pogodbe in pogojev, da bi lahko črpala svojo regresno pravico iz pogodbe. Sodišči se s tem vprašanjem nista ukvarjali, zato ni bilo podlage za uporabo določb zavarovalne pogodbe. Tožnica se ni sklicevala na uporabo 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženec ni bil ne zavarovanec ne oseba, ki bi ji bila poznana določila zavarovalne pogodbe. Okoliščina, da je zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti, ne zadostuje za uporabo 939. člena ZOR, temveč le za uveljavljanje pogodbene regresne pravice. Tožnica bi morala izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. S predpostavkami odškodninske odgovornosti se sodišči nista ukvarjali. Toženec je večkrat ugovarjal, da je do nesreče prišlo zaradi nenadnega dogodka, pojava divje živali na cestišču, zato bi morali nižji sodišči ugotavljati obstoj vzročne zveze in odgovornosti toženca za nastalo posledico. Nižji sodišči o tem nista navedli nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec ni bil vinjen. Nižji sodišči sta posegli v področje izvedencev, ko sta ugotovili njegovo vinjenost, čeprav sodni izvedenci niso izključili možnosti, da je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prehodne motnje duševnega stanja, kar predstavlja že omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju se toženec na tem mestu sklicuje na pritožbena izvajanja.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam toženca in poudarja, da se je med postopkom sklicevala na 939. člen ZOR. Meni, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po presoji revizijskega sodišča očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. V reviziji opisani očitek „nejasnosti razlogov nižjih sodišč o odločilnih dejstvih“, ki naj bi bil v tem, da sta nižji sodišči tožbeni zahtevek presojali na podlagi dveh (materialno)pravnih podlag, ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj gre za očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta navedli obširne, zadostne, jasne, logične in razumne razloge o toženčevi vinjenosti v času vožnje (glej razloge v sodbah nižjih sodišč), ki jih revizijska polemika, sklicujoč se na možnost, ki jo dopuščajo sodni izvedenci, neutemeljeno izpodbija. Pri tem se zatrjevani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izkaže kot očitek zmotne dokazne ocene (izvedenskih mnenj), ki na revizijski stopnji sojenja pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne drži, da je toženec večkrat ugovarjal, da je do nesreče prišlo zaradi nenadnega dogodka, pojava divje živali na cestišču. Navedeno je omenil le enkrat, in sicer v svoji izpovedbi, ki ji nižji sodišči nista sledili. Tudi sicer izpovedb pravdnih strank (dokazov) ne gre enačiti z njihovimi trditvami o dejstvih (trditveno podlago), zato nižji sodišči v izpovedbi omenjene okoliščine pravilno nista obravnavali kot toženčevega ugovora.

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: toženec je 9.10.1999 v vinjenem stanju povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil edini udeleženec; družba A. d.o.o. je v tej nesreči poškodovano vozilo, ki ga je imela v uporabi za službene namene, kasko zavarovala pri toženki; vozilo je bilo last P. d.o.o., zavarovanca iz kasko zavarovanja, toženec pa je bil zaposlen v družbi A. d.o.o. in je bil v času nezgode na službeni poti; tožnica je kot zavarovalnica iz kasko zavarovanja zavarovancu izplačala zavarovalnino za nastalo škodo.

9. Kasko zavarovanje je premoženjsko zavarovanje, za katerega ne veljajo določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. V konkretnem primeru je bilo za poškodovano vozilo sklenjeno kasko zavarovanje v korist tretjega oziroma za tuj račun. Družba A. d.o.o. je kot zavarovatelj sklenila zavarovanje v korist zavarovanca, P. d.o.o. in s tem zavarovala njen premoženjski interes. Toženec je z vozilom upravljal na službeni poti v času zaposlitve pri zavarovatelju.

10. Bistveno v sporni zadevi je, da se toženec ne sklicuje na določila pogodbe o kasku zavarovanju. Nasprotno, izrecno navaja, da s pogodbo ni bil seznanjen, da ni stranka pogodbe in da zanj pogodbena določila ne veljajo. Ker ne sprejema koristi, ki mu jih nudi pogodba sklenjena v korist tretjega (zavarovanca in sozavarovancev), obenem pa nižji sodišči nista ugotovili, da je sozavarovana oseba, je pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka v obstoju zakonite subrogacije po 939. členu ZOR, pri čemer sta nižji sodišči pravilno presodili, da za toženca ne velja določba četrtega odstavka istega člena, saj ni bil zaposlen pri zavarovancu. Sodišči sta, kljub navedbi (deloma nepravilnihm predvsem pa) nepotrebnih razlogov, ki se nanašajo na pogodbo o kasko zavarovanju (toženec ni stranka in sozavarovanec pogodbe o kasko zavarovanju, hkrati pa ni npr. ugovarjal, da ni bilo podlage za izplačilo zavarovalnine zavarovancu), pravilno zaključili, da je pravna podlaga tožbenemu zahtevku zakonita subrogacija. Tožnica je z izplačilom zavarovalnine vstopila v položaj oškodovanca in mora, kot pravilno poudarja toženec, izkazati predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti, kar pa je glede na trditveno podlago pravdnih strank in ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča tudi storila.

11. Nižji sodišči sta tožbenemu zahtevku tožnice ugodili. Ob uporabi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (215. člen v zvezi z 8. členom ZPP) je taka odločitev, upoštevaje okoliščine primera, po presoji revizijskega sodišča povsem pravilna. Nižji sodišči sta, izhajajoč iz tožničine trditvene podlage ugotovili, da je škodo (kot edini udeleženec prometne nesreče) v vinjenem stanju povzročil toženec. Toženec je med postopkom (konkretizirano) zatrjeval le, da ni bil vinjen, o čemer se je vodil obširen dokazni postopek, medtem ko sodišči njegovi izpovedbi, da se je izmikal divjadi, nista sledili. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni sklep o obstoju predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti, ki jih mora izkazati oškodovanec (škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo). Obstoj krivde se domneva (prvi odstavek 154. člena ZOR), zato je toženec tisti, ki bi moral izkazati, da ni kriv za nastalo škodo.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so toženki priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (750 točk) in za poročilo stranki oziroma za posvet s stranko (50 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%), 20% DDV-ja in odmerjene sodne takse (45,98 EUR).