Jedro

Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo ... 2009 v Sirski Arabski Republiki sklenila A. A. in B. B. (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je sodna poravnava o varstvu, vzgoji, preživljanju in stikih z mladoletnim otrokom, ki sta jo predlagatelja sklenila na naroku 1. 9. 2016, sestavni del te odločbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje drugi predlagatelj, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja zmoten zaključek sodišča, da naj bi bil podan predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze na podlagi 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), saj mu ni bil priložen sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih, pa tudi ne izvršljiv notarski zapis sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Vložena je bila tožba v skladu s 65. členom ZZZDR, na naroku 1. 9. 2016 pa je bila sklenjena sodna poravnava. V obrazložitvi sodbe ni razlogov glede (ne)predložitve sporazuma o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s staršema, niti o tem, ali skupno premoženje sploh obstaja. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je spregledalo določbo 37. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki določa, da se za razvezo zakonske zveze uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe nima nobenih razlogov o državljanstvu predlagateljev.

V sodbi tudi ni razlogov, ali je sporazum (sodna poravnava z dne 1. 9. 2016) v skladu z največjo koristjo mladoletne N. Sodišče ni ugotavljalo, kakšna naj bi bila korist mladoletnega otroka in se ni opredelilo, ali je v njeno največjo korist, da se dodeli v varstvo in vzgojo predlagateljici. Prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je preživnina v višini 250,00 EUR – upoštevaje sposobnosti staršev – v skladu s 123. členom ZZZDR, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo sodno poravnavo celovito pretehtati, ugotoviti dejstva in zaključiti, ali je v največjo korist mladoletne N., kar izhaja tudi iz sodne prakse – II Ips 211/2013 z dne 21. 11. 2013. Sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, ali je zakonska zveza, ki sta jo predlagatelja sklenila ... 2009 v Sirski Arabski Republiki, nevzdržna, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlagatelj meni, da je preživnina v višini 250 EUR, glede katere sta se predlagatelja dogovorila v sodni poravnavi, občutno previsoka. Sodišče bi moralo ugotavljati zmožnosti predlagatelja, pa tudi potrebe mladoletne N., ki brez dvoma niso 500,00 EUR mesečno. Upoštevati bi bilo treba, da ima predlagatelj stanovanje v najemu in da se bo preselil, s čimer so povezani visoki stroški, zato bi za N. lahko najmanj eno leto plačeval največ 150,00 EUR mesečno. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj naj bi bili stiki, ki bi potekali z očetom po predhodnem dogovoru med staršema, mladoletni N. v največjo korist, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja tudi glede varstva in vzgoje mladoletne N. Predlagatelj poudarja, da zakonska zveza ni bila nevzdržna, saj so še vedno možnosti, da se med predlagateljema ohrani. Priglaša stroške pritožbenega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, prvi predlagateljici pa naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno zatrjevanje, da predlagatelja nista podala predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze, je povsem v nasprotju z vsebino predloga, ki ga je med drugim podpisal tudi pritožnik, ter priloženimi listinami. Iz predloga za razvezo zakonske zveze, ki sta ga podpisala oba predlagatelja, povsem jasno izhaja, da predlagata razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma. Predlogu sta – skladno z določbo 64. člena ZZZDR – predložila tudi vse potrebne listine: sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnega otroka, ki sta ga predlagatelja sklenila 30. 10. 2015. Predlagatelja sicer res nista predložila v notarskem zapisu sklenjenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja, vendar sta v II. točki predloga jasno zapisala, da v času skupnega življenja nista ustvarila skupnega premoženja. Vse navedeno s prepričljivostjo izkazuje, da sta predlagatelja predlagala sporazumno razvezo zakonske zveze.

5. Sklicevanje na določbo 37. člena Zakona o mednarodnim zasebnem pravu in postopku je za obravnavani primer neutemeljeno. Omenjene določbe prvo sodišče ni uporabilo, saj nobeden od predlagateljev ni zatrjeval, niti izkazal, da je državljan tuje države. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da imata tako prva predlagateljica kot tudi hčerka N. slovensko državljanstvo, medtem ko toženec tudi ni zatrjeval – niti v pritožbi – da slovenskega državljanstva nima. Poleg tega pa imajo vsi trije stalno prebivališče v Sloveniji. Glede na navedeno ni bilo nobene podlage, da bi prvo sodišče pri odločanju uporabilo določbo 37. člena prej navedenega zakona.

6. Pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče podati podrobno opredelitev glede sodne poravnave, ni utemeljeno. Izhajati je treba iz dejstva, da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja mladoletne N. Takšna poravnava je dopustna, sodišče pa mora ugotoviti njeno skladnost s koristmi otroka (drugi odstavek 412. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, saj je pridobilo mnenje pristojnega centra za socialno delo in v točki 5 obrazložitve pojasnilo, da sta se starša ustrezno dogovorila glede vzgoje in varstva, stikov ter preživnine. Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora. Sicer pa iz pritožbe smiselno izhaja, da je drugi predlagatelj spremenil predvsem svoje stališče glede višine preživnine, ki bi jo, skladno s sodno poravnavo, moral plačevati za mladoletno N. Prav preživnina je srž problema, saj je po predlagateljevih zatrjevanjih previsoka. Dejstvo, da se je predlagatelj premislil glede višine preživnine, pa ni utemeljen razlog za pritožbo. Tudi sklicevanje na sklep II Ips 211/2013 ne more imeti želene teže, saj ne gre za primerljivi zadevi. V prej citirani zadevi je sodišče razveljavilo sodno poravnavo, ker je kljub substanciranim tožbenim navedbam tožnice glede potreb otrok in materialnih ter pridobitnih zmožnostih toženca (kot zavezanca za plačilo preživnine) izostal preizkus sodišča glede varstva otrokovih koristi. Gre za situacijo, ko je treba zavarovati pravice in interese otrok, medtem ko se v konkretne primeru drugi predlagatelj zavzema za znižanje preživnine, kar pa je predvsem v njegovem interesu, ne pa v interesu otroka. Ocena sodišča o ustreznosti dogovora predlagateljev je ob upoštevanju nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo povsem primerna. Prav tako pa tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se sodišče ukvarjalo z vprašanjem nevzdržnosti zakonske zveze, saj sta predlagatelja vložila predlog za sporazumno razvezo, ne pa tožbo po 65. členu ZZZDR.

7. Pritožba drugega predlagatelja tako ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Drugi predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v povezavi s 164. členom istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.