Jedro

Zavrnitev tožbe, ker je prvostopni davčni organ utemeljeno (84. člen zakona o davkih občanov) ugotovil višino celotnega prihodka in materialnih stroškov s cenitvijo, ker tožnik ni predložil davčne napovedi, poslovnih knjig in dokumentacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 26.11.1990, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril za leto 1989 davek iz dejavnosti v višini 74.115,20 takratnih din oziroma skupaj družbene obveznosti v višini 166.555,20 takratnih din. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 84., 184. in 185. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 - ZDO) in na določbe 8., 135. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik z osebnim vabilom večkrat pozvan, da se zglasi zaradi pregleda predpisanih poslovnih knjig in ustrezne dokumentacije za leto 1989 pri davčnem organu, vendar, kljub temu, da je tožnik prejel vabila, se vabilom ni odzval, niti ni svojega izostanka opravičil. Po mnenju tožene stranke je davčni organ zato na podlagi 84. člena citiranega zakona o davkih občanov utemeljeno ugotovil višino celotnega prihodka in materialnih stroškov s cenitvijo, oprto na podatke o načinu in obsegu tožnikovega poslovanja, tembolj, ker tožnik sploh ni predložil niti davčne napovedi, niti poslovnih knjig in dokumentacije. Davčni organ je tako višino celotnega prihodka ugotovil na podlagi prejemkov, evidentiranih v dokumentaciji pri Ljubljanski banki, ki jih je tožnik prejel na žiro račun iz obrtne dejavnosti, v višini 1.049,607,20 takratnih din. Glede tožnikovega pritožbenega ugovora, da je davčni organ upošteval tudi avanse za posle, ki niso bili realizirani, je tožena stranka ugotovila, da tožnik za svojo trditev ni predložil prav nobenega dokaza niti ob vložitvi pritožbe proti prvostopni odločbi, niti v pritožbenem postopku, čeprav ga je prvostopni organ večkrat pozval, da to stori. Tožnik je imel vso možnost sodelovanja v postopku ugotavljanja obveznosti, kot tudi možnost predložitve dokazov, vendar se vabilom ni odzval. Zato je po presoji tožene stranke višina prihodka pravilno ugotovljena na podlagi obstoječe dokumentacije. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je davčni organ višino celotnega prihodka ugotavljal izključno na podlagi bančnih podatkov, ki pa po njegovem mnenju izkazujejo utemeljenost njegovih navedb o tem, da je velik del na račun priteklih sredstev predstavljal le avanse, ki pa so bili nato zaradi razveze poslov nerealizirani in vrnjeni. Davčni organ se do bančne dokumentacije z vidika teh nakazil sploh ni opredelil, pač pa je neutemeljeno vztrajal na odmeri davka le od ugotovljenega zneska skupnega priliva na žiro račun. Očitano njegovo pomanjkljivo sodelovanje v odmernem postopku pač ne more biti razlog, da je davčni organ odmerjal obveznosti le na podlagi napačno in pomanjkljivo ocenjenih podatkov bančnega računa, pri čemer je davčnemu organu vselej na voljo vpogled v vse druge listine oziroma knjigovodske dokumente, ki izkazujejo njegove trditve glede vračil avansov. Ta dejstva pa so razvidna tudi že iz same bančne dokumentacije. Zato je očitek, da za te svoje trditve ni predložil prav nobenih dokazov, neutemeljen. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbe 84., 184. in 185. člena citiranega zakona o davkih občanov ter določbe 8., 135., 143. člena ZUP, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala pravilne razloge za zavrnitev tožnikovih pritožbenih navedb, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, saj je zato imela oporo v navedenih materialnih in procesnih predpisih in v podatkih in listinah v upravnih spisih (registracija računov pri prvostopnem organu z dne 31.12.1989; dopis Expoziture Gospodarske banke o podatkih o nakazilih na žiro račun za leto 1989 Upravi za družbene prihodke mesta z dne 30.8.1990; in ugotovitve Uprave za družbene prihodke mesta z dne 10.10.1990).

Po presoji sodišča sta torej prvostopna in izpodbijana odločba pravilni in zakoniti. Pravilno je tudi sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prvostopni organ na podlagi 84. člena citiranega zakona o davkih občanov utemeljeno ugotovil višino celotnega prihodka in materialnih stroškov s cenitvijo, oprto na podatke o načinu in obsegu tožnikovega poslovanja v 1989 letu, tembolj, ker tožnik ni predložil niti davčne napovedi (v pritožbi se sklicuje, da je ni predložil zato, ker nima končanih obračunov, kar ni opravičljiv razlog po zakonu o davkih občanov), niti poslovnih knjig in dokumentacije, kar tožnik v pritožbi proti prvostopni odločbi in v tožbi niti ne izpodbija.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja ko republiški predpis.