Jedro

Dejstvo, da tožena stranka po tem, ko je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni zasedla praznega delovnega mesta, ne pomeni, da po tem, ko se je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe nezakonita) vrnil nazaj na delo, ne bi mogla podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vmesnem času namreč delovnega mesta ni bila dolžna zasesti, ko pa ga je po reintegraciji tožnika ukinila, je s tem nastal utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 2. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika vrne na delo, ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje pa do 30. 4. 2005 in dalje od vrnitve na delo oziroma od dneva prenehanja delovnega razmerja pri sedanjem delodajalcu prijavi v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu na tekoči račun pooblaščenca plača stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka splošni akt o sistemizaciji, s katerim je ukinila delovno mesto vodje delovne enote mehanizacije in vzdrževanja, sprejela v januarju 2007 in ga 29. 1. 2007 objavila na oglasni deski. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tak splošni akt začne veljati že naslednji dan po objavi na oglasni deski. V kolikor Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006) ne določa začetka veljavnosti splošnih aktov delodajalcev, je potrebno uporabiti določbo 154. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in naslednji), po kateri predpis prične veljati 15. dan po objavi, če v njem ni določeno drugače. Takšna izjema je dopustna le iz posebno tehtnih razlogov, te pa tožena stranka ni zatrjevala. Navedeno pomeni, da je splošni akt o sistemizaciji pričel veljati 13. 2. 2007, kar pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2007 nezakonita, saj takrat akt še ni veljal. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi zaradi tega, ker je tožena stranka prekludirana glede roka za podajo odpovedi. Tožena stranka je sama navajala, da že od leta 2003 posluje reorganizirano in da so dela, ki jih je opravljal tožnik, prenesli na druge izvajalce. Navedeno pomeni, da poslovni razlog ni mogel nastati šele na dan sprejetja oziroma pričetka veljavnosti splošnega akta o sistemizaciji, kar je več kot tri leta kasneje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je akt o sistemizaciji delovnih mest (priloga B/4) začel veljati naslednji dan po objavi na oglasni deski, čeprav bi lahko začel veljati šele 15. dan po objavi, kar bi pomenilo, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta splošni akt še ni veljal. Iz načela pravne države (kakor ga določa 2. člen URS) izhaja, da morajo biti vsi predpisi objavljeni. Za splošne akte delodajalca ni nobene ovire, da kot ustrezne objave ne bi šteli tudi objave na oglasni deski, o čemer obstoji tudi že obsežna sodna praksa. Celo v primeru, če bi določba 154. člena URS v resnici veljala za splošne akte delodajalca, bi bila določba Akta o sistemizaciji delovnih mest o tem, da akt začne veljati naslednji dan po objavi, v skladu s citirano določbo ustave. Prvi odstavek 154. člena URS namreč določa, da predpis začne veljati 15. dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-89/94 z dne 6. 10. 1994 zavzelo stališče, da mora zakonodajalec imeti možnost, da posameznim predpisom določa krajši rok uveljavitve od običajnega in da mu ustava to možnost daje, presojo razlogov v posameznem primeru pa prepušča njemu. Navedeno še toliko bolj velja za splošne akte delodajalca, ki niso predpis, na katerega bi se nanašale določbe 154. člena US.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je iz dopisa direktorja tožene stranke, naslovljenega na direktorja družbe X.P. d.d. (priloga B/2) razvidno, da je organizacijski razlog, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, nastal že pred spremembo Akta o sistemizaciji delovnih mest. V tem dopisu direktor tožene stranke navaja, da zaradi že izvedene notranje reorganizacije v delavnici predlaga, da se ukine delovno mesto vodje DE mehanizacije in vzdrževanja (to je delovno mesto, ki ga je zasedel tožnik), saj v delavnici že tri leta poslujejo tako, da to delovno mesto ni zasedeno; dela in naloge pa so prenesli na delovni mesti vodje vzdrževanja in vodje skladišča. V kolikor bi šteli, da je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že s tem, da tožena stranka po tistem, ko je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na tem delovnem mestu ni zaposlila drugega delavca in je delo razdelila med ostale delavce, bi objektivni rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, začel teči, še preden bi tožena stranka tožniku sploh lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, je namreč zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala 27. 3. 2003, po razlogovanju tožnika pa sta objektivni in subjektivni rok za odpoved iz poslovnega razloga začela teči takoj po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat tožena stranka tožniku iz poslovnih razlogov sploh ne bi mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj je ta takrat že prenehala iz drugega naslova. Tudi če bi šteli, da tožnik uveljavlja, da sta subjektivni in objektivni rok, v katerem je potrebno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, začela teči šele od 16. 8. 2006, ko je direktor tožene stranke na direktorja družbe X.P. d.d. naslovil citirani dopis, bi veljalo isto. Tudi 26. 8. 2006 tožena stranka tožniku iz poslovnih razlogov ne bi mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj je takrat ta že prenehala, izredna odpoved pa takrat tudi še ni bila pravnomočno razveljavljena. Sodba sodišča prve stopnje o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč postala pravnomočna šele 26. 10. 2006. Zgolj zato, ker po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zasedla izpraznjenega delovnega mesta, tožena stranka ni prekludirana, da potem, ko ji je bila s pravnomočno sodbo naložena reintegracija tožnika, spremeni organizacijo tako, da to delovno mesto tudi formalno ukine. Delodajalec ni dolžan zasesti vseh sistemiziranih delovnih mest in mu dejstva, da je imel nezasedena delovna mesta, ni možno šteti v škodo tako, da zaradi tega kasneje takšnega delovnega mesta ne more ukiniti, češ da so prekluzivni roki za odpoved začeli teči že od prvega dne, ko se je pokazalo, da lahko shaja brez delavca na sicer sistemiziranem delovnem mestu.

Sprememba organizacije dela, ki se kaže v tem, da delodajalec ukine sistemizirano delovno mesto, je prav gotovo organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu s petim odstavkom 88. člena pa mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta tako subjektivni kot objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začela teči šele s spremembo akta o sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je ta akt sprejela 29. 1. 2007, kar pomeni, da 7. 2. 2007, ko je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nista mogla poteči ne objektivni in tudi ne subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka preverila, ali bi bilo tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga prekvalificirati za drugo delo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, saj je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z zakonom in znotraj prekluzivnih rokov za odpoved.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.