Jedro

Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 2.162,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2015 do plačila (točka I izreka sodbe). Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo v delu, v katerem se nanaša na plačilo zneska 337,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.162,30 EUR od 23. 9. 2013 do 29. 3. 2015 (točka II izreka; sklep). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 737,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, in odločilo, da svoje pravdne stroške krije sam (točka III izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu toženka na mednarodni misiji KFOR ... ni zagotovila tedenskega počitka. Ves čas je bil na razpolago, vsakodnevno je opravljal naloge in se udeleževal sestankov. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev glede dosegljivosti tožnika, ki je bil vodni in četni zaupnik. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje. Glede sestankov je dejansko stanje ugotovilo zmotno, sestanki so bili obvezni, kot sta potrdili priči A.A. in B.B.. V več istovrstnih zadevah so sodišča ugotovila, da so bili sestanki obvezni in da toženka vojakom zaradi udeležbe na sestankih ni zagotovila tedenskega počitka. Vojakom je bila pravnomočno prisojena odškodnina. Na mednarodni misiji so bili vsi v enakem položaju, za enako delo bi morali prejeti enako plačilo. Tožniku sta kršeni ustavnim pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo predložene mesečne evidence dnevne delovne obremenitve za verodostojne, zmotno je sledilo izpovedim prič, ki jih je predlagala toženka. Tožnik je sam vodil evidence in potrdil, da so v njih navedene le operativne naloge. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 21/2018, da povišana pripravljenost ne pomeni opravljanja dela za delodajalca. Iz sodne prakse Sodišča EU jasno izhaja, da se pripravljenost šteje v delovni čas oziroma čas, ko je delavec na voljo delodajalcu. Kadar je odločitev odvisna od vprašanja glede razlage prava EU, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču EU. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki dajeta pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji KFOR ... (29. 3. 2013 do 22. 9. 2013) je utemeljeno zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda …), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka.1 Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.2

6. Navedb, da je bil kot vodni in četni zaupnik ves čas misije na razpolago delodajalcu in da je sam pripravljal mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti, tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal niti ni o tem izpovedal, ko je bil zaslišan (izpovedal je, da mu ni znano, da bi se vodile evidence). Gre za pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Do njegovih navedb o sestankih (in o drugih zatrjevanih nalogah - nošenje vode, čiščenje bivanjskih prostorov in oborožitve), ki bi kršili pravico do tedenskega počitka, se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na podlagi ocene izpovedi tožnika in prič, predvsem C.C. in D.D., je ugotovilo, da so bili sestanki opravljeni v bivanjskih prostorih, vojakom se za sestanke ni bilo treba urediti, sestanki so bili kratki in zgolj informativne narave, trajali so različno dolgo, nekje med petnajst minut in pol ure, sklicani so bili po potrebi v večernem času, za vojake, ki so bili na tedenskem počitku, niso bili obvezni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna zahtevam iz 8. člena ZPP in ji tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da takšni sestanki niso posegi v pravico do tedenskega počitka. Tudi glede vprašanja, ali sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.3

7. Ali je na določeni misiji toženka določnemu vojaku omogočila tedenski počitek, je dejansko vprašanje, dejstva pa so predmet dokazovanja v posameznem delovnem sporu. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja druge pravnomočno odločene zadeve, v katerih je bila vojakom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka.4 V novejši sodni praksi so primeru, ko je bil zahtevek zavrnjen oziroma kjer je bila ugodilna pravnomočna sodba v revizijskem postopku razveljavljena.5

8. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške postopka.

1 Prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 40/2020. 2 Odločbe VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020. 3 Odločbe VIII Ips 18/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020. Iz odločbe VIII Ips 40/2020 jasno izhaja stališče, da sestankov, ki potekajo na način, da v bivanjske prostore vojakov pride nadrejeni in jim na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ni šteti za opravljanje dela za delodajalca. 4 Odločba VIII Ips 21/2018, v kateri je vojak, ki je bil pripadnik varnostnega dela skupine, zapuščal bazo, opravljal delo, ki ga med tednom ni bilo mogoče, in izvajal fizično izvidovanje; v tej zadevi se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do vprašanja, ali povišana pripravljenost (ki pri tožniku ni bila niti zatrjevana niti ugotovljena) pomeni opravljanje dela za delodajalca. 5 Odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 31/2019 in VIII Ips 40/2020, v katerih je šlo za vojake na isti misiji, kot je bil tožnik - KFOR ....