Up-2393/08

18. 3. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Mike Dayo, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 18. marca 2009

s k l e n i l :

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 358/2008 z dne 21. 8. 2008 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je prošnjo pritožnika za mednarodno zaščito zavrnilo kot očitno neutemeljeno in odločilo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe. Upravno sodišče je tožbi pritožnika ugodilo in odločbo MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je pritožbi MNZ ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz 25. člena Ustave z navedbo, da je pritožbeno sodišče po ugoditvi tožbi pred Upravnim sodiščem z "bistveno drugačno" uporabo prava tožbo zavrnilo, s tem pa naj bi pritožniku odvzelo možnost, da bi se pred pravnomočnim končanjem sojenja zoper to povsem novo pravno pojmovanje oziroma uporabo materialnega prava sploh lahko pritožil. Vrhovno sodišče naj bi pravico iz 22. člena Ustave kršilo s sprejetjem stališča, da osebni razgovor s prosilcem v primeru odločanja v pospešenem postopku ni potreben (prva alineja prvega odstavka 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) in da v takem primeru MNZ ni dolžno predočiti splošnih informacij o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ, ki jih je pridobilo v postopku preverjanja izjav prosilca na podlagi drugega odstavka 22. člena ZMZ. Pritožnik meni, da kljub temu, da po 46. členu ZMZ v določenih primerih osebnega razgovora ni obvezno izvesti, upravni organ še vedno obvezuje 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Ob tem dodaja, da iz tretjega odstavka 9. člena ZUP izhaja, da zaslišanje oziroma osebni razgovor ni edini način uresničevanja načela zaslišanja stranke. Izjeme od tega načela pa so dopustne le v primerih, določenih z zakonom. Pritožnik podrejeno predlaga oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ (in ustreznega dela 54. člena ZMZ) v delu, kjer ta določba dopušča opustitev osebnega razgovora tudi v primerih odločanja v pospešenem postopku na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ.

3.MNZ v odgovoru navaja, da se ne strinja z očitki pritožnika. Meni, da je pospešeni postopek, kot ga ureja ZMZ, po vsebini skrajšani ugotovitveni postopek, ki ga ureja 144. člen ZUP. Namen tretjega odstavka 22. člena ZMZ, ki določa, da se informacije o izvorni državi iz drugega odstavka istega člena, ki so javno dostopne, štejejo za splošno znana dejstva, naj bi bil dopustiti pristojnemu organu, da izda odločbo brez seznanitve prosilca s temi informacijami.

4.Pritožnik v zvezi z odgovorom MNZ vztraja pri navedbah iz ustavne pritožbe in MNZ očita nelogičnosti v pojasnjevanju svoje odločitve, saj naj bi istočasno pritrjevalo pritožniku in vztrajalo pri svoji odločitvi.

B.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi pritožbeno sodišče tožbo pritožnika zavrnilo z "bistveno drugačno" uporabo prava kot prvostopenjsko sodišče, s tem pa naj bi pritožniku odvzelo možnost, da bi se pred pravnomočnim končanjem sojenja zoper to povsem novo pravno pojmovanje oziroma uporabo materialnega prava sploh lahko pritožil. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave je neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča, ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva.

6.MNZ je svojo odločitev oprlo tudi na četrto alinejo 55. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ v pospešenem postopku zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona. Pritožnik izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je ocenilo, da MNZ ni kršilo postopkovnih pravil s tem, ko pritožnika ni seznanilo s splošnimi informacijami o izvorni državi (tj. da je bil v času zatrjevanega napada upornikov na pritožnika in njegovo družino vodja teh upornikov že mrtev in uporniki razoroženi) iz osme alineje 23. člena ZMZ, za katera je v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZMZ ugotovilo, da so splošno znana dejstva.

7.Člen 22 Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank, katerega bistvo je v določbi, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki lahko predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

8.V obravnavanem primeru je MNZ sprejelo ugotovitev, da so bile pritožnikove izjave v postopku neskladne in kontradiktorne, na podlagi njegovih navedb, zapisanih v depeši Policijske postaje Ljubljana z dne 28. 9. 2006, navedb, podanih ob sprejemu prošnje za azil dne 29. 9. 2006, in izjav, danih na zaslišanju dne 24. 10. 2006. Verodostojnost pritožnikovih izjav pa je preverjalo tudi z vidika splošnih informacij o njegovi izvorni državi (tj. da je bil v času zatrjevanega napada upornikov na pritožnika in njegovo družino vodja teh upornikov že mrtev in da so bili uporniki razoroženi). Glede navedenih informacij je ugotovilo, da gre za splošno znani dejstvi.[1] Zato je odločilo, da pritožnika z njima ne sooči. Ustavno sodišče ugotavlja, da MNZ s sprejetjem take odločitve ni kršilo pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Tega tudi ni storilo Vrhovno sodišče, ki je tako odločitev potrdilo. Ustavno sodišče ob tem dodaja, da bi lahko pritožnik v tožbi zoper odločbo MNZ dokazoval, da v odločbi MNZ navedena dejstva niso "splošno znana". Tega ni storil, prav tako tem dejstvom ni oporekal v odgovoru na pritožbo MNZ zoper sodbo Upravnega sodišča, saj nanjo ni odgovoril. Tem dejstvom pa ne oporeka niti v ustavni pritožbi. Prav tako pritožnik kršitve 22. člena Ustave ne more utemeljiti zgolj z nasprotovanjem ureditvi pospešenega postopka v ZMZ (zlasti ureditvi osebnega razgovora) in s skrbjo zaradi morebitnih zlorab te ureditve.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin kot jih zatrjuje pritožnik, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

10.Ustavno sodišče podrejeno vloženih pobud ne presoja, saj bi moralo samo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti, če bi v postopku obravnavanja ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu (drugi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS).

C.

11.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata

[1]Splošno znana dejstva so tista dejstva, ki so znana določenemu krogu ljudi. Kot splošno znano dejstvo v upravnem postopku ne velja samo takšno dejstvo, ki je znano vsakomur, temveč tudi takšno dejstvo, ki je znano širšemu ali ožjemu krogu ljudi in hkrati še uradni osebi, ki vodi postopek. Ker je dejstvo splošno znano, je vsako dokazovanje takšnega dejstva odveč. Ker splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, zadostuje ugotovitev uradne osebe, da gre za takšna dejstva. Ugotovitev uradne osebe, da gre za splošno znano dejstvo, je zato mogoče izpodbijati z dokazom, da ne gre za takšno dejstvo. (Povzeto po V. Androjna in E. Kerševan, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2006, str. 334–335).