4. 5. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1590/2002 z dne 12. 6. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. N 4/2001 z dne 19. 6. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog pritožnika (tedaj predlagatelja) za ustanovitev nujne poti v korist njegovih parcel št. 355 in 356/1 k.o. V. ter v breme parcel št. 363/1, 364 in 366 k.o. V. Nujna pot naj bi obsegala služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, zlasti tudi z osebnimi, gospodarskimi in interventnimi vozili za vse potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 355 in 356/1 k.o. V. in na njem stoječih bodočih objektov (stanovanjskih in poslovnih). Zoper prvostopenjski sklep je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da v obravnavanem primeru ni pogojev za dovolitev nujne poti po določbah Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – v nadaljevanju ZNP), saj pritožnik ne predlaga ustanovitve nujne poti za svoje potrebe (ker bi gradil hišo zase in za svojo družino), temveč se njegov predlog nanaša na ustanovitev nujne poti v javnem interesu (zaradi povezave bodočih lastnikov poslovnih in stanovanjskih objektov z javno potjo).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitev pravic iz 23. in 33. člena Ustave. Sodišču očita, da mu je kljub priznanju relativnega neobstoja poti (kar je pogoj za dovolitev nujne poti po 140. členu ZNP) odreklo pravico do ustanovitve nujne poti, ker naj bi po presoji oziroma tehtanju med obremenitvijo lastnikov služnih zemljišč in potrebnostjo poti ugotovilo, da se tehtnica nagne v korist lastnikov. Takšna odločitev sodišča je po mnenju pritožnika ustavno nedopustna. Pritožnik je prepričan, da bi moralo sodišče stvar presojati po vsebini tako, da bi angažiralo predlagane izvedence gradbene in ekonomske stroke in šele na podlagi izvedenskih mnenj bi lahko presodilo, čigavi interesi pretehtajo. Sodišče prve stopnje naj bi sicer sodilo, vendar napačno odločilo. Postopanju Višjega sodišča pa pritožnik odreka značaj sojenja. Meni, da razlogov Višjega sodišča ni mogoče preizkusiti. Višje sodišče naj bi brez slehernega dokaznega postopka presodilo o interesih strank. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Temeljni očitek pritožnika je, da mu je sodišče kljub priznanju "relativnega neobstoja poti" (kar je pogoj za dovolitev nujne poti po 140. členu ZNP) odreklo pravico do ustanovitve nujne poti, ker naj bi po presoji oziroma tehtanju med obremenitvijo lastnikov služnih zemljišč in potrebnostjo poti ugotovilo, da se tehtnica nagne v korist lastnikov. S tem pritožnik smiselno zatrjuje, da je izpodbijana odločitev sodišča očitno napačna oziroma samovoljna, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vendar oceno samovoljnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče sta navedli razumne in logične pravne razloge za svojo odločitev.

5.Očitek pritožnika o kršitvi pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) je neutemeljen. Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavni zadevi prišlo. Sodišče je o pritožnikovem predlogu meritorno odločilo in navedlo pravno odločilne razloge za svojo odločitev.

6.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) je treba poudariti, da ustanovitev nujne poti pomeni poseg v lastninsko pravico drugega (tj. lastnika služnega zemljišča). Ker gre za obremenitev tuje lastnine, je treba tak poseg razlagati restriktivno. To sta sodišči v obravnavanem primeru tudi storili. S tem, ko sta ob tehtanju med obremenitvijo lastnikov služnih zemljišč in potrebnostjo poti odločili v korist lastnikov služnih zemljišč, nista kršili 33. člena Ustave. Pritožnikov očitek o kršitvi navedene ustavne pravice je torej neutemeljen.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger