Jedro

Utemeljenost odreditve pripora se ocenjuje pri vsakem obdolžencu individualno glede na vse osebne in druge okoliščine ter glede na ravnanje vsakega posameznega obdolženca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 15. 8. 2013 odredilo pripor zoper osumljenega S. H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po tretjem v zvezi s petim odstavkom 307. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga osumljenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor, odrejen zoper S. H., odpravi oziroma ga nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195. členu ZKP, podrejeno pa da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi. V zahtevi navaja, da sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu v svojih razlogih nimata opredelitve o odločilnih dejstvih, ki iz spisovnih podatkov nedvomno izhajajo, to je, da je bil obdolženi S. H. tisti, ki je bil v Splošni bolnišnici Novo mesto brez razlogov napaden s strani sorodnikov M. H. Tudi iz zagovora M. H., ki ga je podal pred preiskovalnim sodnikom, izhaja, da s S. H. nista v sporu. Pomembna okoliščina, do katere se nista opredelila niti preiskovalna sodnica niti senat, pa je, da je iz podatkov kazenske ovadbe razvidno, da policisti niso ugotovili, kdo je streljal prvi, kar so v kazenski ovadbi tudi zapisali. Glede na to, da obdolženi še ni bil kaznovan za dejanje, ki bi bilo naperjeno proti obdolženemu M. H. in njegovim družinskim članom, da je tudi M. H. potrdil, da nista v resnem sporu in da se izogibata drug drugemu, z zbranimi podatki v spisu pa je nedvomno ugotovljeno, da je bil obdolženi S. H. tisti, ki je bil napaden s strani družinskih članov M. H., niso podane takšne okoliščine, ki omogočajo zanesljiv sklep, da bo obdolženi na prostosti ponovil kaznivi dejanji, ki se mu očitata. Glede utemeljenosti odreditve pripora zagovornica navaja, da s tem, ko je bil obdolženemu S. H. pravnomočno odrejen pripor, soobdolženemu M. H. pa milejši ukrep, je kršena njegova ustavna pravica enakosti pred zakonom, izrečen ukrep pa tudi ni sorazmeren z izrečenim ukrepom, ki ga je sodišče izreklo obdolženemu M. H., o teh pritožbenih trditvah S. H. pa sklep senata Okrožnega sodišča v Novem mestu nima razlogov.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Ocenjuje, da ima sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora vse razloge za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Okoliščina, da zoper M. H. ni bil odrejen pripor, čeprav se mu očita istovrstno kaznivo dejanje, ne predstavlja kršitve načela enakosti pred zakonom, saj se utemeljenost odreditve pripora ocenjuje pri vsakem obdolžencu individualno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedla, da se vrhovna državna tožilka ni v celoti opredelila do navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti. V nadaljevanju pa povzema navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, česar zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornica ugotavlja, da sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu v svojih razlogih nimata opredelitve o odločilnih dejstvih, ki iz spisovnih podatkov nedvomno izhajajo, to je, da je bil obdolženi S. H. tisti, ki je bil v Splošni bolnišnici Novo mesto brez razlogov napaden s strani sorodnikov M. H. Tudi iz zagovora M. H., ki ga je podal pred preiskovalnim sodnikom, izhaja, da s S. H. nista v sporu. Pomembna okoliščina, do katere se nista opredelila niti preiskovalna sodnica niti senat, pa je, da je iz podatkov kazenske ovadbe razvidno, da policisti niso ugotovili, kdo je streljal prvi, kar so v kazenski ovadbi tudi zapisali. Glede na to, da obdolženi še ni bil kaznovan za dejanje, ki bi bilo naperjeno proti obdolženemu M. H. in njegovim družinskim članom, da je tudi M. H. potrdil, da nista v resnem sporu in da se izogibata drug drugemu, z zbranimi podatki v spisu pa je nedvomno ugotovljeno, da je bil obdolženi S. H. tisti, ki je bil napaden s strani družinskih članov M. H., niso podane takšne okoliščine, ki omogočajo zanesljiv sklep, da bo obdolženi na prostosti ponovil kaznivi dejanji, ki se mu očitata.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Preiskovalna sodnica je na strani 4 sklepa o odreditvi pripora izčrpno navedla razloge, ki utemeljujejo priporne razloge po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in jih tudi obširno obrazložila, temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 6. Pri tem pa je ocena utemeljenosti oprta na ugotovitev o dolgotrajnem sporu med družinama in da je osumljeni ob obravnavanem dogodku uporabil nevarno vojaško orožje. V pretežni meri pa zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dejanske ugotovitve preiskovalne sodnice v zvezi z obstojem okoliščin, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Neutemeljen je prav tako zagovorničin očitek, da je s tem, ko je bil obdolženemu S. H. pravnomočno odrejen pripor, soobdolženemu M. H. pa milejši ukrep, kršena njegova ustavna pravica enakosti pred zakonom, izrečen ukrep pa tudi ni sorazmeren z izrečenim ukrepom, ki ga je sodišče izreklo obdolženemu M. H. in da o teh pritožbenih trditvah S. H. sklep senata Okrožnega sodišča v Novem mestu nima razlogov. Senat okrožnega sodišča je v sklepu navedel, da je odreditev pripora v skladu z 20. členom Ustave in je pripor sorazmeren tudi s težo in načinom storitve obravnavanih kaznivih dejanj, pri tem ne gre spregledati, da je zagovornica v pritožbi zgolj predlagala odreditev ukrepa prepovedi približevanja po 195. a členu ZKP, ki je bila izrečena tudi soobdolžencu. Utemeljenost odreditve pripora se ocenjuje pri vsakem obdolžencu individualno glede na vse osebne in druge okoliščine ter glede na ravnanje vsakega posameznega obdolženca. S tem, ko je bilo ugotovljeno, da za preprečitev ponovitvene nevarnosti pri soobdolžencu zadostuje milejši ukrep, ni podana kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, zagovornica pa s svojimi pavšalnimi navedbami prav tako ni izkazala uveljavljane kršitve.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.