Jedro

Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-60/2007/172 z dne 22. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je v izpodbijanem delu odločbe odločila, da se zahteva za denacionalizacijo A.A. podržavljenega idealnega deleža 298/1680 - tin parc. št. 68 k.o. ..., ki danes sestoji iz parc. št. 2015 k.o. ..., na kateri stoji stavba ... v korist in na ime nadomestne upravičenke po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) B.B., zavrne (2. točka izreka). V 6. točki izreka pa je določila, da je dolžan Slovenski državni holding, d.d. (v nadaljevanju SDH) vlagateljici B.B. izročiti obveznice iz 1. točke izreka v roku 3. mesecev po pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru št. 2537 z dne 24. 10. 1945 izhaja, da so bile C.C., D.D., E.E. in A.A. na podlagi odloka AVNOJ zaplenjene nepremičnine parc. št. 201 k.o. ..., in sicer vsakemu 1/5 te nepremičnine ter C.C. 488/1680 - tin, A.A. 298/1680-tin, D.D. 298/1680-tin in E.E. 298/1680 - tin nepremičnine parc. št. 68 k.o. .... Na podlagi navedene odločbe je bil izdan sklep Zp 2445/46 z dne 16. 12. 1946, s katerim je bil odrejen prenos zaplenjenega premoženja v državno last. F.F. tedaj njen solastniški delež na teh nepremičninah, tj. 1/5 na nepremičnini parc. št. 201 k.o. ... in 298/1680 tin na nepremičnini parc. št. 68 k.o. ... ni bil podržavljen, D.D. pa so bili njeni solastniški deleži na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Gž 200/50-2 z dne 23. 6. 1950 vrnjeni. S tem je bila nepremičnina ... v solastnini F.F. in D.D., vsake do 298/1680 - tin, ter splošnega ljudskega premoženja do 542/840 - tin, nepremičnina ... pa je bila v solasti splošnega ljudskega premoženja do 3/5 ter D.D. in F.F. vsake do 1/5. S sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II R 343/53 z dne 15. 5. 1953 je sodišče nepremičnine razdružilo tako, da sta D.D. in F.F. postali lastnici nepremičnine ... vsaka do 1/2, nepremičnina ... pa je bila odtlej v izključni lasti splošnega ljudskega premoženja. Z odločbo OLO Maribor Center št. 03-1880/2-59 z dne 22. 1. 1960 je bila nacionalizirana tudi hiša ..., pri čemer pa so bili posamezni deli stavbe izvzeti v korist bivših lastnic D.D. in F.F. ter G.G. in H.G., katerim je F.F. pred nacionalizacijo prodala eno od stanovanj.

3. Toženka na podlagi navedenega zaključuje, da je šlo za dvakratno podržavljenje predmetnega premoženja različnim upravičencem. Prvič je bilo podržavljeno v letu 1945 (ko ni bilo podržavljeno F.F., D.D. pa sta bila podržavljena deleža vrnjena), nakar sta po razdružilni pogodbi iz leta 1953, sklenjeni med MLO Maribor za SLP in F.F. ter D.D., slednji pridobili nepremičnino na ... v zameno za njuna nepodržavljena deleža na nepremičnini .... Nato pa sta bila leta 1958 nacionalizirana še njuna deleža na nepremičnini ..., in sicer D.D. lastnih 6/12-tin, F.F. lastnih 4/12 tin in zakoncema G. lastnih 2/12 tin, pri čemer je bilo odrejeno izvzetje iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov. Tožnika zahtevata vrnitev deležev, podržavljenih A.A. na obeh nepremičninah, vlagateljica I.I. pa vrnitev podržavljenih deležev F.F. do 4/12 tin in D.D. 6/12 tin na zgradbi .... Zahtevek za denacionalizacijo A.A. podržavljenega deleža do 298/1680 tin na nepremičnini ... ni utemeljen, saj je bila ta leta 1953 skupaj s preostalimi podržavljenimi deleži drugih solastnikov dan v last F.F. in D.D. ter nato njima podržavljen v letu 1958. Z določitvijo odškodnine v korist A.A., F.F. in D.D. pa bi višina odškodnine presegla vrednost nepremičnine ob podržavljenju, česar pa ZDen ne predvideva.

4. Tožnika v tožbi navajata, da je odločitev toženke v 2. točki izreka napačna in nezakonita. A.A. je bilo zaplenjeno vse imetje, med drugim tudi 298/1680 tin nepremičnin v k.o. ... in 1/5 nepremičnin v k.o. ..., kar je bilo na podlagi sklepa Zp 2445/46 z dne 16. 12. 1945 vpisano v zemljiško knjigo. Zaključek toženke, da A.A. delež 298/1680 objekta ... ni bil odvzet je zato zmoten. Toženka ni upoštevala, da na teh nepremičninah niso bili zaplenjeni deleži D.D. in F.F., ki sta ostali solastnici nepremičnin skupaj z državo (ali J.). Leta 1953 je bilo premoženje razdruženo tako, da sta D.D. in F.F. postali izključni lastnici nepremičnine v k.o. ..., J. pa je postala izključna lastnica nepremičnine k.o. .... Država FLRJ je D.D. in F.F. kasneje nacionalizirala zemljišče in nato še stavbo ..., razen iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, do česar pa je prišlo po tem, ko je bilo A.A. premoženje zaplenjeno z odločbo z dne 24. 10. 1945. Zato mu za 298/1680 podržavljene nepremičnine parc. št. 68 k.o. ... pripada odškodnina, ki upoštevaje opravljeno cenitev in njegov delež znaša 57.563,00 DEM. Ob ugoditvi tožbe zoper 2. točko izreka, je potrebno ustrezno spremeniti tudi 6. točko izreka izpodbijane odločbe. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter tožnici B.B. določi odškodnino v znesku 57.563,00 DEM v obliki obveznic SDH d.d., ki jih je SDH d.d. dolžan izročiti v 3 mesecih po pravnomočnosti sodbe. Zahtevata povračilo stroškov.

5. Tožena stranka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Stranka z interesom SDH v odgovoru na tožbo navaja, da je toženka pravilno ugotovila, da je v državno last de facto prešel le objekt na naslovu .... Objekt na naslovu ... je namreč po razdružitveni pogodbi s J. ostal izključno v lasti D.D. in F.F.. Stranka z interesom je v postopku na prvi stopnji s preračunom deležev dokazala, da se je delež F.F. in D.D. na objektu ... bistveno povečal na račun deleža na objektu ..., kar pomeni, da sta F.F. in D.D. za svoje deleže na objektu ... prejeli bistveno višja deleža na objektu .... V razdružitvi leta 1953 sta torej pridobili več, kot sta imeli pred tem. Do povečanja je prišlo na račun ostalih bratov in sester, česar pa ni mogoče sanirati v postopku denacionalizacije. Denacionalizacija ni povrnitev škode v smislu splošnih odškodninskih predpisov, zato ne gre pričakovati popolnega odškodovanja. V nasprotnem primeru bi lahko stranka z interesom zahtevala, da F.F. in D.D. vrneta, kar sta pridobili leta 1953 in bi iz tega poplačala A.A.. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožnika v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavljata navedbe iz tožbe. Dodajata še, da tudi ne drži, da naj bi F.F. in D.D. ob razdružitvi leta 1953 pridobili več, kot sta imeli pred tem, ampak prav nasprotno.

8. Tožba je delno utemeljena.

9. Po drugem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). ZDen torej temelji na načelu, da se upravičencu vrne tisto premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Vračanje premoženja prejšnjemu lastniku nalaga določba 3. člena ZDen, iz katere izhaja, da so upravičenci osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in prvega odstavka 67. člena ZDen, ki določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.

10. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka, in ki tudi ni sporno, izhaja, da so bili A.A. na podlagi odloka AVNOJ zaplenjeni solastniški deleži, in sicer 1/5 nepremičnine parc. št. 201 k.o. ... in 298/1680-tin nepremičnine parc. št. 68 k.o. .... Toženka je tožnici kot nadomestni upravičenki iz 12. člena ZDen določila odškodnino zgolj za solastniški delež A.A. na nepremičnini ..., zavrnila pa je zahtevo za denacionalizacijo 298/1680 tin A.A. podržavljene nepremičnine ....

11. Po presoji sodišča je razlog, na katerega je toženka oprla zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, in sicer da je bil A.A. podržavljen solastniški delež na nepremičnini ..., izročen v last F.F. in D.D. ter kasneje podržavljen tudi njima, z določitvijo odškodnine vsem trem pa bi višina odškodnine presegla vrednost nepremičnine ob podržavljenju, neutemeljen.

12. Paragraf 361. člena Občega državljanskega zakonika je določal, da ima v primeru, če so solastnikom odkazani deli, akoravno nedoločeni, vsak solastnik popolno lastnino pripadajočega mu dela. Solastniški delež je bil torej že v času podržavljenja in je še danes samostojna oblika premoženja, neodvisna od ostalih solastnikov in (vrednosti) njihovi solastniških deležev. Da gre za samostojno obliko premoženja, izhaja tudi iz dejstva, da so bili solastniški deleži vpisani v zemljiško knjigo in podržavljeni vsakemu od lastnikov ločeno. Ker je bil položaj A.A. kot solastnika podržavljene nepremičnine neodvisen od položaja ostalih solastnikov in njihovih deležev na isti nepremičnini, pa tudi pri denacionalizaciji tega premoženja ne more biti relevantno, ali bi skupna vrednost vrnjenih solastniških deležev vseh oseb, katerim je bil na nepremičnini ... podržavljen delež, presegla vrednost podržavljenega objekta. Ker se vsakemu solastniku vrača njemu podržavljen (solastniški) delež, v obravnavanem primeru tudi ne more biti relevantno, kakšno vrednost sta ob razdružitvi solastnine s J. v letu 1953 F.F. in D.D. prejeli na objektu ... v zameno za svoje deleže na objektu ... oziroma ali je bil ta delež vreden več kot njuni deleži na objektu ..., kot to neutemeljeno trdi stranka z interesom.

13. Nadalje v obravnavani zadevi ne pride niti do konkurence pri vračanju istega premoženja, ki je bilo podržavljeno dvema osebama, saj bi do tega lahko prišlo le v delu odločanja o obliki vračanja, če bi ga obe zahtevali v naravi. V takem primeru je namreč sodna praksa sledila načelu, da je treba ugotavljati, kateri od obeh upravičencev ima prednost do vrnitve v naravi, tj. kateri ima močnejšo pravico.1 Pri tem gre izključno za izoblikovanje meril, kateremu od obeh upravičencev se premoženje vrača v naravi in ne meril, kateri izmed dveh oseb, ki jima je bilo podržavljeno isto premoženje, se to premoženje vrača, tj. katera od njiju je sploh upravičena do denacionalizacije, saj v primeru vračanja v obliki odškodnine do konkurence (njunega medsebojnega izključevanja) ne pride. Iz upravnega spisa pa izhaja, da vlagatelja zahtevata, da se nadomestni upravičenki za podržavljeni delež določi odškodnina. Sama okoliščina, da je bila nepremičnina oziroma solastniški delež na nepremičnini podržavljen dvema osebama, pa na vračilo premoženja ne vpliva.

14. Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.

15. Glede na navedeno je bilo treba tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS - 1) delno ugoditi in izpodbijani akt v 2. točki odpraviti. Toženka je zmotno uporabila materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovila dejansko stanje.

16. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot sta predlagala tožnika, saj v konkretnem primeru za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnika težko popravljive škode niti ne zatrjujeta, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o vračilu podržavljenega solastniškega deleža. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

17. Tožnika v tožbi ne pojasnita, čemu nasprotujeta 6. točki izreka odločbe, s katerim je organ odločil, da je dolžan SDH tožnici izročiti obveznice iz 1. točke odločbe, po presoji sodišča pa se ta določba izreka sploh ne nanaša na predmet spora. Če bo toženka v ponovljenem postopku ugotovila, da ni drugih ovir za vračanje in bo odločila, da se tožnici kot nadomestni upravičenki določi odškodnina za 298/1680-tin stavbe ..., bo odločila tudi o osebi, ki se ji obveznice izročijo, in roku izročitve. Zato je sodišče v tem delu tožbo zavrnilo.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki sta v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se jima priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnika je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej X Ips 278/2007 z dne 30. 9. 2009