Jedro

Po določbi 1. odst. 185. člena ZZZDR center za socialno delo lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. S citirano zakonsko določbo tudi ni v nasprotju ugotovljena odločitev, da skrbništvo tega centra opravlja v imenu centra njegova socialna delavka. Po določbi 201. člena ZZZDR postavi center za socialno delo pod skrbništvo mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo. Pri ugotovljenih dejanskih okoliščinah tudi ni mogoče imeti (po presoji s stališča določbe 201. člena ZZZDR) materialnopravno utemeljenega pomisleka proti temu, da se toženec obravnava kot preživninski zavezanec, ki mora za svojega otroka - ml. tožnika prispevati denarno preživnino njegovemu skrbniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zvišalo toženčevo preživnino za ml. tožnika za čas od 20.1.1993 dalje na 7.000,00 SIT na mesec (medtem ko je bila nazadnje sodno določena preživnina s sodbo Občinskega sodišča v V. leta 1981 v znesku, ki sedaj predstavlja 0,15 SIT). Pri tem je za 12 mesecev (od aprila 1993 do marca 1994) naložilo tožencu plačilo zmanjšanih zneskov te preživnine zaradi upoštevanja ugotovljenih delnih plačil (v skupnem znesku 28.500,00 SIT). Tožencu je naložilo plačilo do sodbe zapadlih preživninskih obrokov v 15 dneh, bodočih pa do vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti in na žiro račun tožnikovega rejnika S. pri Kreditni banki M. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev v celoti in predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno opredeljeno ne zatrjuje nobene procesne kršitve, vsebinsko pa uveljavlja tako kršitev (iz 1. odst. 354. člena v zvezi s 1. odst. 7. člena ZPP ali iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP) - in sicer z očitki, da je sodišče prve stopnje opustilo zaslišanje ml. tožnika in neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče M. ter še treh prič, ki jih je pripeljal na zadnji narok za glavno obravnavo, te zavrnitve pa tudi ni obrazložilo. S tem naj bi predvsem onemogočilo tožencu dokazovanje, kje ml. tožnik v resnici živi (pri stricu S. oz. skupaj z njim ali pa pri stari materi J.), prav tako pa tudi ugotovitev tiste preživnine, ki jo je dejansko že plačal. Ta revizijski očitek ni utemeljen. Z njim toženec poskuša izpodbiti dejansko podlago sodbe na posreden, a kljub temu nedovoljen način. Z revizijo namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP).

Nadaljnji revizijski očitek, ki je vsebinsko očitek procesne kršitve (iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje), je očitek, da sodišče druge stopnje ob ugotovitvi različnih naslovov rejnika (otrokovega strica S.) in rejenca (ml. tožnika), ugotovi, da sta ti dve družini nekako povezani - ne pove pa, kako, in pri tem spregleda neresnično izpoved socialne delavke, da je J. umsko prizadeta in naj bi zato živela z otrokom pri stricu. Vprašanje resničnosti ali neresničnosti izpovedi socialne delavke M. kot priče je vprašanje dokazne ocene, s katero se revizijsko sodišče ne more ukvarjati (3. odst. 385. člena ZPP). Vprašanje skladnosti razlogov izpodbijane sodbe druge stopnje, ki se sklicujejo na izpoved socialne delavke, in vsebine zapisnika o zaslišanju priče M., pa je procesno vprašanje, ki ga ob uveljavljanem revizijskem razlogu revizijsko sodišče obravnava. Vendar pa se je po primerjavi razlogov izpodbijane sodbe ("možno sicer je, da živi otrok skupaj s staro materjo, vendar je socialna delavka, ki ji ne gre odrekati verodostojnosti, povedala, da pravzaprav živi ta družina nekako povezano") z zapisnikom o izpovedi priče M. na naroku dne 14.4.1994 (mdr.: "Tožnikova stara mati je sicer prijavljena na drugem naslovu, to je nekaj hiš naprej od hiše S. oz. od stanovanjskega bloka, vendar ni sposobna skrbeti sama zase, zato je vključena v družino Š.") - izkazalo, da ni neskladnosti v smislu 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Vse drugo je stvar dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar je vse pridržano sodiščema prve in druge stopnje, v revizijskem sojenju pa neupoštevno (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti preskusi izpodbijano sodbo s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Vsebinsko sodijo v ta del revizijskega preskusa revizijski očitki, da je toženec oče ml. tožnika; da se je otrokov stric S. 20.6.1992 pisno odpovedal skrbništvu nad ml. tožnikom; da center za socialno delo nima soglasja njega kot očeta za skrbništvo nad ml. tožnikom in da ta center ne more biti rejnik in skrbnik, ko niti ne ve, kje otrok dejansko živi.

Po podatkih pravdnega spisa revizijsko sodišče ob upoštevanju 3. odst. 40. člena kolizijskega zakona (Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur. l. SFRJ 43/82) ni našlo razlogov za pomislek proti uporabi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS 14/89, prečiščeno besedilo) kot materialnopravnega predpisa, ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje. Na tej materialnopravni podlagi je glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe treba zavrniti toženčeve nazadnje citirane revizijske očitke. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil z odločbo z dne 20.8.1992 ml. tožnik postavljen pod skrbništvo Centra za socialno delo v V. Po določbi 1. odst. 185. člena ZZZDR center za socialno delo lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. S citirano zakonsko določbo tudi ni v nasprotju ugotovljena odločitev, da skrbništvo tega centra opravlja v imenu centra njegova socialna delavka (konkretno M.). Po določbi 201. člena ZZZDR postavi center za socialno delo pod skrbništvo mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo. Ugotovljeno je, da je ml. tožniku umrla mati (s katero je živel po razvezi njenega zakona s tožencem) dne 8.12.1990; da njegov oče toženec po letu 1989 ni več plačeval preživnine (ker je takrat sodno določena preživnina zaradi hiperinflacije znašala manj kot vrednost pisemske znamke - pošiljal pa je otroku pakete z oblačili, obutvijo in sladkarijami) - in končno, da ml. tožnik in toženec ne le po smrti otrokove matere nista živela skupaj, temveč živita v času te pravde v različnih državah. Pri teh ugotovljenih dejanskih okoliščinah pa tudi ni mogoče imeti (po presoji s stališča citirane določbe 201. člena ZZZDR) materialnopravno utemeljenega pomisleka proti temu, da se toženec obravnava kot preživninski zavezanec, ki mora za svojega otroka - ml. tožnika prispevati denarno preživnino njegovemu skrbniku. Končno s stališča pravilne uporabe materialnega prava tudi ni mogoče imeti pomisleka proti temu, da je tožencu naloženo izpolnjevanje preživninske obveznosti v roke fizične osebe, ki ni socialna delavka, kateri je zaupano izvrševanje skrbništva v imenu Centra za socialno delo V. - temveč je to otrokov stric S., za katerega je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da ml. tožnik živi v njegovi družini. Označitev S. kot rejnika, čeprav ni ugotovljeno, da bi bil ml. tožnik v rejništvu pri njem v smislu 157. do 161. člena in drugih ZZZDR, na tem ničesar ne spremeni in torej ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi bila izpodbijana sodba materialnopravno zmotna.

Dosedanji razlogi te revizijske sodbe so odgovorili na vse bistvene razloge toženčeve revizije. S preostalimi razlogi toženec nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja (dejansko plačani del preživnine za čas po 20.1.1993, ki naj bi bil večji, kot je v sodbi upoštevano, kar naj bi dokazovale tudi reviziji priložene fotokopije listin, nedovoljeno po 3. odst. 385. člena ZPP) - in na področje neodločilnih razlogov (polemiziranje z napotki sodišča, naj s tožbo zahteva, da živi ml. tožnik pri njem - neodločilno zato, ker se izpodbijana sodba opira na preživninsko situacijo v času sojenja, katere del so prej povzete dejanske okoliščine, kje živita ml. tožnik in toženec).

Revizijski razlogi ne terjajo odgovora glede višine zvišane preživnine. Podlaga za zvišanje preživnine (po 5. odst. 132. člena ZZZDR) je več kot očitno podana (glede na ugotovljeno višino nazadnje sodno določene preživnine). Zvišanje te preživnine na 7.000,00 SIT na mesec za čas od 20.1.1993 naprej, pri presoji po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ne vzbuja pomisleka, če se upoštevajo vse ugotovljene dejanske okoliščine, ki so pomembne po 129. členu ZZZDR (preživnina se določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca). Odločitev, za koliko je treba za mesece od aprila 1993 do marca 1994 zmanjšati tožencu naložene zapadle zneske preživnine, pa je v celoti odvisna od dejanske ugotovitve, koliko je v tem času toženec na račun preživnine že plačal, in pri tem ne gre za preskus uporabe materialnega prava. Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.