Jedro

Po osamosvojitvi Slovenije dne 25.6.1991 pred sodišči ne veljajo več v celoti določbe ZPP o jeziku v postopku (VI. poglavje ZPP), ki se nanašajo na jezik drugega jugoslovanskega naroda. Zato v sporu, ko je tekel postopek po navedenem datumu, sodišče ni bilo dolžno stranki iz ZRJ prevajati sodna pisanja v njen jezik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu v 1., 2. in 3. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo sklep tožene stranke z dne 13.3.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnika v navedbi glede določitve 6 mesečnega odpovednega roka; ugotovilo, da je to tožniku pri toženi stranki prenehalo dne 11.5.1992, ko se je zaposlil pri drugemu delodajalcu, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna priznati do navedenega datuma vse pravice iz delovnega razmerja in izplačati nadomestilo plače v višini 40.388,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (1-3 tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo (4. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 9. tč. 354. čl. ZPP (pravilno 9. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP), ko ji je poslalo sodbo v slovenskem jeziku ter jo na takšen način prikrajšalo za pravico, da v postopku uporablja svoj jezik. Glede tega, da spoštuje zakon in postopek vročanja odločb z mednarodnim elementom, zahteva, da se ji pošlje sodba v srbskem jeziku po pristojnem Ministrstvu za pravosodje ZRJ. Ko bo razpolagala z prevedeno sodbo, bo v nadaljevanju podala obrazložitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu opravilo glavno obravnavo in izvedlo predlagane dokaze v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke. Zato pritožbena trditev, da je sodišče izdalo sodbo v nasprotju z določbo 9. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, po kateri je podana bistvena kršitev postopka, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, ni utemeljena. Glede na sklicevanje pritožbe o prikrajšanosti tožene stranke, da v postopku uporablja svoj jezik, bi šlo kvečjemu za bistveno kršitev iz 8. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP. Vendar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru takšna kršitev ni podana, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi.

Po določbi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) se do izdaje ustreznih predpisov v R Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Glede navedenega to pomeni, da se določbi 2. in 3. odst. 104. čl.ZPP, ki določata enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti, ne uporabljata več. V tej zvezi je potrebno upoštevati določbo 1. odst. 104. čl. ZPP, po katerem morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. V skladu z določbo 11. čl. Ustave R Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91) je uradni jezik v Sloveniji slovenščina oz. na območju manjšin tudi italijanščina in madžarščina, zaradi česar je potrebno, da stranke podajajo vloge sodišču zgolj v slovenščini oz.

na določenih območjih v jeziku navedenih manjšin. Po osamosvojitvi Slovenije dne 25.6.1991 tako pred sodišči v tej državi ne veljajo več v celoti določbe ZPP o jeziku v postopku (VI. poglavje ZPP), ki se nanašajo na jezik drugega jugoslovanskega naroda. Zato v konkretnem sporu, ko je tekel postopek po navedenem datumu, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno stranki drugega jugoslovanskega naroda prevajati sodna pisanja v njen jezik. S tem, ko ji je poslalo sodbo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, ni v ničemer bistveno kršilo določbe postopka oz., da bi to dejstvo moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nenazadnje je tožena stranka po vročitvi pismenega odpravka sodbe pravočasno podala pritožbo, ki jo je prevedla v slovenski jezik, zaradi česar se tudi v tem primeru ne more sklicevati na okoliščino, da je bila prikrajšana v svojih pravicah oz. ji na tej podlagi ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Pri tem pa vprašanje vzajemnosti in sklicevanje pritožbe na vročanje odločb z mednarodnim elementom, v zadevi nima nikakršnega pomena, saj republika, kjer je sedež tožene stranke, še ni mednarodno priznana država. Zato iz teh razlogov pritožbena navedba, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica tožene stranke o uporabi in spremljanju postopka v njenem jeziku, ni utemeljena.

Glede na to, da se pritožba v nadaljevanju samo formalno sklicuje na pritožbene razloge iz določbe 1. odst. 353. čl. ZPP, pri čemer te v ničemer ne konkretizira, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom (v zavrnilnem delu sodbe se namreč tožnik ni pritožil), preizkusilo sodbo zgolj iz razlogov bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in pravilne uporabe materialnega prava, na kar sicer pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je glede tega ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, ki bi imele za posledico nezakonitost izdane sodbe. Nadalje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da bi morala tožena stranka v tožnikovem primeru upoštevati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in 5/91), ki določajo postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter opredeljujejo pravice, ki pripadajo delavcem v takšnem primeru. Zato je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka s sklepom z dne 13.3.1992 določila prenehanje delovnega razmerja iz razloga znatno zmanjšanega obsega dela, upravičen, da mu to preneha po izteku zakonsko določenega odpovednega roka, zaradi česar mu v tem obdobju do nastopa nove zaposlitve pripada tudi vtoževano nadomestilo plače. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).