Jedro

V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru je tožnica uveljavljala ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan le v primeru, ko gre za nepravilnosti, ki so že v zakonu vnaprej opredeljene kot razlogi za ničnost. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačno uporabo materialnega zakona, je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP zato, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 3. 1. 2001, s katero je bil zavrnjen predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 14. 2. 2000. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica dne 23. 10. 2000 pri prvostopnem organu vložila predlog za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 14. 2. 2000, v katerem navaja, da so ji bili iz davčne osnove izločeni potni stroški, ki jih je izplačala zaposleni delavki v višini 3.370.637,00 SIT, ki jih je davčni organ opredelil kot izplačilo drugih prejemkov, njej pa obračunal in naložil v plačilo davek od osebnih prejemkov ter prispevke za socialno varnost. Uveljavlja ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo z odločbo davčnega organa, na katero se zahteva za ugotovitev ničnosti nanaša, (pri)tožnici naloženo plačilo davkov in prispevkov iz naslova osebnih prejemkov, prispevkov za porodniško, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo in prispevkov za poškodbe pri delu, ker (pri)tožnici davčno niso bili priznani stroški na podlagi potnih nalogov, ki niso bili oštevilčeni in niso vsebovali vseh predpisanih elementov in zato niso šteli za verodostojno knjigovodsko listino po SRS 21.14. Izplačane potne stroške po neverodostojnih potnih nalogih je davčni organ opredelil kot druge prejemke iz delovnega razmerja po določbi 15. in 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96, v nadaljevanju ZDoh), (pri)tožnici pa na podlagi 119. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, ZDavP) naložil plačilo davka od osebnih prejemkov ter prispevkov z zamudnimi obrestmi. Zoper odločbo, s katero je bilo (pri)tožnici naloženo plačilo navedenega davka in prispevkov, se ni pritožila, zato je postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka ugotavlja, da za ugotovitev ničnosti odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 14. 2. 2000 ni podan razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, to je, da se izreče za nično odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski odločbi razlog za ničnost. (Pri)tožnica meni, da je taka nepravilnost bila podana, ker ji odmerjena obveznost ne znižuje davčne osnove (kot to določa 42. člen ZDoh), oziroma ker se kot pravni temelj za odločitev v odločbi, za katero zahteva ugotovitev ničnosti, navajajo Slovenski računovodski standardi, ki niso bili objavljeni v Uradnem listu, kar ni v skladu s 147. členom Ustave Republike Slovenije. To pa po presoji tožene stranki ni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj morebitna napačna ugotovitev davčne osnove ni razlog za ugotovitev ničnosti odločbe, temveč so za to na voljo druga pravna sredstva, tako redna kot izredna, ki jih določata ZDavP in ZUP.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri ponavlja pritožbene navedbe ter vztraja pri ničnostnem razlogu iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, s poudarkom na kršitvi 42. člena ZDoh, ki določa, da se med odhodke davčnega zavezanca priznavajo izplačane plače zaposlenim delavcem največ do višine, ki je določena v splošni kolektivni pogodbi. V obravnavanem primeru je bila davčna obveznost odmerjena v nasprotju s 147. členom Ustave Republike Slovenije. Navedena ustavna določba jasno in nedvoumno določa, da se davki predpisujejo z zakonom. To pomeni, da mora biti z zakonom predpisan predmet obdavčitve, davčne stopnje, davčno priznani odhodki, postopek odmere in vsa dejanja, ki vplivajo na davčno obveznost subjekta. Odločba, ki ne priznava odhodka, ki ga Zakon o dohodnini izrecno vključuje, je v nasprotju z ustavno določbo. Tožeča stranka meni, da ni potrebno, da bi bil ničnostni razlog predpisan s posebnim zakonom, kot to izhaja iz opisa zakonskega dejanskega stanu. Omenjeno pravilo je treba razlagati pomensko in na osnovi tega napraviti zaključek, da je nična vsaka odločba, ki nasprotuje ustavi. Podrejeno tožeča stranka še opozarja, da je ničnostni razlog videti tudi v okoliščini, da je bila utemeljitev davčno nepriznanih stroškov oprta na Slovenske računovodske standarde, konkretno na SRS 21.14. Tožeča stranka je po izdaji izpodbijane odločbe svojo tožbo razširila tudi na novoizdani akt. Ne strinja se tudi z navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da bi za rešitev zadeve lahko uporabila drugo izredno pravno sredstvo. Po določbi 143. člena ZUP je davčni organ dolžan opozoriti zavezanca na vse pravice, ki jih lahko uveljavlja v postopku. Smiselno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru je tožnica uveljavljala ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki vsebuje tako nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Po presoji sodišča sta tožena stranka in pred njo organ prve stopnje pravilno ugotovila, da navedeni ničnostni razlog v obravnavanem primeru ni podan. Tožnica v postopku za ugotovitev ničnosti odločbe, s katero ji je bilo naloženo plačilo davka od osebnih prejemkov ter prispevkov za socialno varnost, pravzaprav uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava (42. člena ZDoh in uporabo SRS). Že tožena stranka je pravilno odgovorila na te ugovore, zato se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačno uporabo materialnega zakona, je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP zato, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Ker tožeča stranka v tožbi ponavlja navedbe iz predloga ter pritožbene ugovore, sodišče zavrača te tožbene ugovore iz istih razlogov, kot je to že opravila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožničino sklicevanje na kršitev načela pomoči neuki stranki (143. člen ZUP) ni utemeljeno, saj mora vsaka odločba vsebovati pravni pouk, po katerem bi se lahko ravnala, a kakor je ugotovila tožena stranka, tožnica pravice do pravnega sredstva ni izkoristila. Razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan le v primeru, ko gre za nepravilnosti, ki so že v zakonu vnaprej opredeljene kot razlogi za ničnost. V napadeni odločbi pa takšnih nepravilnosti ni.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.