Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da bi se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržalo do pravnomočne odločitve, saj terjatev ni verjetno izkazana. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila na primer podana prepozno ali iz očitno neutemeljenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, čeprav so pogoji za izdajo začasne odredbe izkazani tako po določbah 84. in 85. člena ZDR, kot tudi 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je pogoj za izdajo začasne odredbe obstoj nevarnosti, da bo tožnik poplačan oz. nevarnosti, da bo težko prišel do poplačila. Pogoji za izdajo začasne odredbe so v 272. členu ZIZ določeni alternativno. Med njimi je v 3. alinei 2. odstavka tega člena ZIZ določen tudi razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka – da tožena stranka v primeru, če bi bila izdana začasna odredba, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožniku, če začasna odredba ne bi bila izdana. V tem delu je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj o predlogu tožnika ni odločilo in ni rešilo predmeta obravnavanja. Ta kršitev pa je odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč izrecno zatrjeval, da je tožena stranka država in da ji z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. S tem ko sodišče trdi, da tožnik ni navedel zakonitih razlogov za izdajo začasne odredbe, ob tem, ko je navedel razlog iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, je podano nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa in vsebino tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve do tožene stranke. Pritožnik je spregledal, da je verjetnost obstoja terjatve osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, poleg tega pa mora biti izpolnjen še en pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik ni izpolnil nobenega od teh pogojev. Tožena stranka bi utrpela škodo v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka, saj s tožnikom glede na izvajanje javnih pooblastil zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more nadaljevati delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. V izpodbijanem sklepu ni nobenega nasprotja med razlogi sklepa in vsebino tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, kot trdi pritožba. Takšna kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če sodišče oceni, da ni zakonitih razlogov za izdajo začasne odredbe, čeprav se predlagatelj začasne odredbe v predlogu za izdajo sklicuje na obstoj ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, to ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tej določbi. S pritožbenimi navedbami v zvezi s to kršitvijo tožnik v bistvu izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oz. uveljavlja druge pritožbene razloge (zmotno uporabo materialnega prava), vendar prav tako neutemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena, pri čemer je v 3. alinei, na katero se izrecno sklicuje tožnik, določeno, da mora biti verjetno izkazana predpostavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zaradi česar je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev zaenkrat še ni verjetno izkazana, ker bo šele v nadaljnjem postopku potrebno razčistiti, ali je tožnik dejansko kršil delovne obveznosti, kakšna je njegova krivda in ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz kakšnih drugih razlogov, na katere se tožnik v tožbi sklicuje. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu namreč še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno ali iz očitno neutemeljenih razlogov.

V obravnavani zadevi tožnik kot bistveno izpostavlja vprašanje obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ in s tem v zvezi zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje s tem zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker o predlogu ni odločilo in ni rešilo predmeta obravnavanja. Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, niti ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasno odredbo po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni spuščalo v presojo, ali je v obravnavani zadevi predpostavka iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ izpolnjena. To pa pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).