Jedro

Čeprav takšne določbe, kot je bila določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki bi urejala odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ZPIZ-2 nima več, z dnem 31. 12. 2012 pa je ZPIZ-1 in s tem določba 2. odstavka 276. člena prenehala veljati, to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnjih tek, nima vpliva. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti tožniku priznalo le do 31. 12. 2012, za kar se zavzema pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v IV. točki glede zamudnih obresti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 22. 3. 2012 in št. ... z dne 3. 5. 2012 ter št. ... z dne 12. 12. 2012 in št. ... z dne 13. 3. 2013 in odločilo, da ima tožnik od 1. 4. 2012 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden ter tožniku od 1. 4. 2012 dalje priznalo pravico do delne pokojnine. Obenem je s IV. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku izplačati vse že zapadle zneske delne pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo posameznega zneska delne pokojnine do plačila ter naložilo tožencu, da v roku 15 dni tožniku povrne stroške tega postopka v znesku 399,55 EUR, pod izvršbo.

Zoper IV. točko sodbe je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da izrek sodbe glede zamudnih obresti ni pravilen. Vtoževane zakonite zamudne obresti, ki tožniku sicer pripadajo na podlagi izpolnjenega dejanskega stanja za izplačilo odškodnine po 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), bi moralo sodišče omejiti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012. S 1. 1. 2013 je namreč začel veljati ZPIZ-2, ki tega določila več ne vsebuje. Zato je sodišče ob izostanku take zakonske določbe tudi zmotno uporabilo določbo 390. člena ZPIZ-2. Navedena določba namreč ne velja za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, saj le-ta ni pravica iz obveznega zavarovanja. Zaradi odsotnosti pravne podlage ni razlogov, da bi zamudne obresti oz. odškodnino obračunali za obdobje po 1. 1. 2013. Pritožba meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko odškodnine v obliki zakonskih zamudnih obresti ni omejilo do 31. 12. 2012, niti ni odločilo, da je obračunane zamudne obresti toženec dolžan plačati skladno s 4. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 v 60 dneh po plačilu zapadlih zneskov pokojnin. Takšno stališče je bilo zavzeto že v večih sodbah prvostopnega sodišča, kot npr. opr. št. V Ps 1938/2013 z dne 16. 12. 2013 in drugih konkretno navedenih zadevah.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbe toženca ter odločilo, da ima od 1. 4. 2012 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti za delovni čas 20 ur na teden in mu od 1. 4. 2012 dalje priznalo tudi pravico do delne pokojnine. Tožniku pa je priznalo tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na I. stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe.

Da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan po navedenih določbah med strankama ni sporno, sporno pa je ali zakonite zamudne obresti tečejo tudi po 31. 12. 2012, ali pa z dnem pričetka veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) prenehajo teči in tožnik do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ni več upravičen, ker ZPIZ-2 nima več določbe, ki bi urejala priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

ZPIZ-2 takšne določbe, s katero bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti urejal, tako kot je bilo to urejeno v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, nima več. Čeprav takšne določbe kot je bila določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki bi urejala odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ZPIZ-2 nima več, z dnem 31. 12. 2012 pa je ZPIZ-1 in s tem določba 2. odstavka 276. člena prenehala veljati, to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1, kot v konkretnem primeru. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnjih tek, nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 namreč ne samo, da nima takšne določbe glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, tudi nima določbe, ki bi kakorkoli posegala v odločitev o odškodnini v višini zakonitih zamudnih obresti na podlagi ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene pravne podlage, da bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti priznalo zgolj do 31. 12. 2012, za kar se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče je enako stališče že zavzelo v drugih zadevah, kot npr. opr. št. Psp 226/2013 z dne 15. 5. 2014 in št. Psp 182/2014 z dne 4. 9. 2014. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče o plačilu zakonitih zamudnih obresti ni odločilo na podlagi 4. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.