Jedro

Neustrezna pritrditev tovora lahko povzroči njegovo premikanje in razsutje na vozišče, kar predstavlja veliko ogrozitev varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu, prekoračitev največje dovoljene mase ter osne obremenitve po navodilih proizvajalca pa ogroža stabilnost vozila in povzroča nevarnost za tehnično izpravno delovanja vozila, s tem pa se nadalje ogroža varnost cestnega prometa. Zato prekrškov, kot jih je storil storilec 24. 8. 2020, ni mogoče šteti kot prekrške neznatnega pomena, četudi v konkretnem primeru do škodljivih posledic ni prišlo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdil.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 138,00 EUR v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije C., št. ... z dne 24. 8. 2020 kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v znesku 92,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, kot navaja zaradi napačne uporabe in kršitve predpisov očitanega prekrška, v pritožbenih navedbah pa smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter kršitev materialnih določb Zakona o prekrških (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču, ki naj ponovno preuči kršitve ter zasliši pričo, ki je nalagala tovor ter prebere tehtni list ter ostale dokaze.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.S plačilnim nalogom, ki ga je storilec izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo, je bila storilcu izrečena skupna globa v višini 920,00 EUR za prekrške po osmem odstavku 74. člena ZPrCP ter petem odstavku 31.a člena ZCes-1 ter sedmem odstavku 30. člena ZCes-1, ki jih je storil s tem, da je 24. 8. 2020 ob 7.38 uri vozil tovorno vozilo po avtocesti A1 iz smeri L. proti M., ob kontroli prometa na parkirišču na L. pa je bilo ugotovljeno, da na tovornem vozilu ni imel pravilno naloženega in pritrjenega tovora v skladu s predpisi, saj so okrogle posode prosto stale na paleti, ki ni bila pritrjena na tovornem prostoru, ob tehtanju vozila pa je bilo ugotovljeno, da je prekoračil največjo dovoljeno maso tovornega vozila po navodilih proizvajalca, ki znaša 9.500 kg, saj je vozilo ob tehtanju bilo težko 9.600 kg in je prekoračil največjo dovoljeno maso za 100 kg, kar pomeni 1 % nad največjo dovoljeno maso po navodilu proizvajalca, poleg tega pa je presegel največjo dovoljeno osno obremenitev po določilih proizvajalca za 400 kg oziroma za 6,4 %, saj je bila izmerjena osna obremenitev 6.800 kg, kar ob upoštevanju tolerance 200 kg pomeni, da je osna obremenitev znašala 6.600 kg, dovoljena osna obremenitev po navodilih proizvajalca pa za konkretno vozilo znaša 6.200 kg.

5.Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo problematiziral ugotovitve policistov glede ustrezne pritrditve tovora kot tudi glede samega tehtanja vozila, je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je vpogledalo listine v spisu, zapisnik o tehtanju motornega vozila z dne 24. 8. 2020 ter zaslišalo storilca in poslujoča policista T. B. in F. M. kot priči. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje glede očitkov o neustrezno zavarovanem tovoru ugotovilo, da so na tovornem vozilu bile (poleg drugega tovora) naložene okrogle posode, ki so prosto stale na paleti, da tudi ta paleta ni bila pritrjena na tovornem prostoru, da je storilec sam izjavil, da okrogle posode res niso bile pritrjene, ker bi se lahko poškodovale, kar pa sta zaslišani priči ovrgli s pojasnili, da je to mogoče zagotoviti tudi z uporabo kotnikov. V zvezi z očitki glede prekoračitve največje dovoljene mase vozila po navodilih proizvajalca in prekoračitve osne obremenitve pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec vozil tovorno vozilo, katerega največja dovoljena masa presega 3,5 tone do vključno 12 ton, da je največja dovoljena masa tega vozila po navodilih proizvajalca 9.500 kg, največja dovoljena obremenitev zadnje osi pa 6.200 kg ter da je s tehtanjem bilo ugotovljeno, da je tovorno vozilo tehtalo 9.600 kg, s tehtanjem ugotovljena osna obremenitev pa je znašala 6.600 kg. Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na navedene ugotovitve vezano, pritožbene navedbe, v katerih storilec izpodbija take ugotovitve sodišča prve stopnje pa so neupoštevne. Tako storilec s ponavljanjem navedb iz zahteve za sodno varstvo, da je kontrola vozila trajala več kot dve uri, da je tovorno vozilo bilo pregledano do potankosti, da pri tem niso bile ugotovljene tehnične napake, da ni bil izdan tehtni list, temveč samo zapisnik o tehtanju vozila, da je sodišče zmotno ugotovilo, da mešan tovor ni bil pravilno naložen in pritrjen, saj je bil na paletah in povit z vezalno folijo, pripet z vezmi oziroma oprtnicami in blokiran s pravokotnimi letvami, da vedno uporablja sistem oziroma standard SIST-EN, da ne drži trditev, da tovor ni bil pravilno naložen in pritrjen, da tovor, ki ga je prevažal, ni presegel največje dovoljene mase po določilih proizvajalca do 5 %, temveč za manj kot odstotek in to zaradi tega, ker je na tem vozilu namestil premično dvigalko, ki tehta približno 70 kg in služi za premikanje tovora po kesonu, ter nalil polni rezervoar goriva, da je zmoten izračun osne obremenitve vozila, ker je bila prednja os obremenjena s 3.300 kg in zadnja s 6.300 kg ter skupna 9.600 kg, da je v zapisniku narobe zapisano, da je bila zadnja os obremenjena s 6.800 kg in s tem prekoračena za 400 kg, saj bi v takem primeru ob obremenitvi sprednje osi 3.300 kg skupna masa vozila znašala 10.100 kg, storilec ne more doseči drugačne odločitve o njegovi zahtevi za sodno varstvo, saj predstavljalo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so kot take neupoštevne pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v celoti dokazano, da je storilec izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanih mu prekrškov.

6.Prav tako je utemeljeno storilcu očitalo, da je prekršek po osmem odstavku 74. člena ZPrCP storil z eventualnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal, da mora tovor pritrditi v skladu s predpisi in da opustitev take dolžnosti predstavlja prekršek, pa je kljub temu opustil to obveznost ter s tem privolil v dejstvo, da bo kršil predpise. Glede prekrška prekoračitve največje dovoljene mase motornega vozila po navodilih proizvajalca je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno očitalo ravnanje z obliko zavestne malomarnosti, ker pri nalaganju tovora ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je nedvomno kot poklicni voznik zavedal, da masa vozila ne sme preseči največje dovoljene mase po navodilih proizvajalca, je kljub temu bil premalo pozoren na to dejstvo. Tudi prekršek prekoračitve dovoljene osne obremenitve po določilih proizvajalca je storilec po presoji sodišča prve stopnje storil z obliko zavestne malomarnosti, saj kljub zavedanju, da lahko v primeru neustrezne obremenitve vozila lahko prekorači dovoljeno osno obremenitev, ni ravnal s potrebno pazljivostjo, da bi to preprečil, oziroma je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo.

7.Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da prekrška ni storil iz malomarnosti ali naklepno ter da je šele potem, ko je zaključil vožnjo z motornim vozilom, prišel do dejstev, ki jih navaja v pritožbi. Storilec glede prekrška neustrezne pritrditve tovora tudi sam pojasnjuje, da pozna predpise in pravila glede pritrjevanja tovora in da dela tovora dejansko ni pritrdil, pri čemer pa razlog, ki ga je navajal za opustitev ustrezne pritrditve določenega dela tovora, po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča ni bil prepričljiv in opravičljiv, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s prekrškoma prekoračitve največje dovoljene osne obremenitve in največje dovoljene mase vozila po navodilih proizvajalca pa je potrebno poudariti, da bi storilec moral ob nalaganju paziti na težo naloženega tovora in pri tem že sam upoštevati, da ima v vozilu tudi premično dvigalko težko okoli 70 kg ter poln rezervoar goriva in preveriti izpolnjevanje teh pogojev ob prejemu listin v logističnem centru, kjer je nalagal tovor. Pri tem storilec sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo osebe, ki je v L. v logističnem centru nalagala tovor in da ni pridobilo CMR listin, na podlagi katerih bi lahko bilo ugotovljeno, da je masa tovora znašala 3.400 kg, saj takšnih dokaznih predlogov storilec tekom postopka ni podal niti v zahtevi za sodno varstvo, niti ob zaslišanju. Opustitev pridobivanja taki dokazov ne predstavlja smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, saj sodišče prve stopnje s tem ni opustilo izvedbe dokaza, ki bi ga predlagal storilec, prav tako pa ni ravnalo v nasprotju z načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1, saj listine o tem, koliko je znašala masa naloženega blaga v logističnem centru sama po sebi ne dokazuje, da storilec ni prekoračil največje dovoljene mase vozila ter največje dovoljene osne obremenitve vozila po navodilih proizvajalca. Gre le za podatek o tovoru, ki je bil naložen na določeni točki, storilec namreč pa tudi sam zatrjuje, da je imel pred tem naložene stvari, ki so dodatno obremenile vozilo in so tako lahko tudi te stvari povzročile preobremenitev vozila.

8.Nadalje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da predstavljajo storjeni prekrški prekrške neznatnega pomena. Za prekršek neznatnega pomena v skladu s 6a. členom ZP-1 šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. Neustrezna pritrditev tovora lahko povzroči njegovo premikanje in razsutje na vozišče, kar predstavlja veliko ogrozitev varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu, prekoračitev največje dovoljene mase ter osne obremenitve po navodilih proizvajalca pa ogroža stabilnost vozila in povzroča nevarnost za tehnično izpravno delovanja vozila, s tem pa se nadalje ogroža varnost cestnega prometa. Zato prekrškov, kot jih je storil storilec 24. 8. 2020, ni mogoče šteti kot prekrške neznatnega pomena, četudi v konkretnem primeru do škodljivih posledic ni prišlo. Tudi okoliščine, v katerih so bili prekrški storjeni, niso take narave, da bi omogočale sklepanje o prekrških neznatnega pomena. Storilec je bil s preobremenjenim vozilom in neustrezno zavarovanim tovorom udeležen v cestnem prometu na avtocesti, kjer zaradi dovoljene hitrosti vožnje motornih vozil morebitno razsutje tovora ali nenadna okvara tovornega vozila lahko povzroči še hujše škodljive posledice za druge udeležence cestnega prometa. Tako ni mogoče slediti storilčevemu smiselno uveljavljanemu stališču, da bi mu lahko prekrškovni organ oziroma sodišče za storjene prekrške izreklo opomin in je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je prekrškovni organ storilcu utemeljeno določil globe v predpisanih zneskih ter mu izrekel enotno globo v seštevku vseh določenih glob tj. 920,00 EUR, kot to prekrškovnemu organu nalaga 27. člen ZP-1.

9.Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah pravilno uporabilo določbe predpisov,ki določajo prekrške kot tudi materialne določbe ZP-1, pri tem pa tudi ni zagrešilo od bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 tarifne priloge ZST-1, naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 138,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ, ki bo tudi določil rok in način plačila sodne takse.