Jedro

Če delodajalec delavcu ne zagotavlja potrebnih sredstev za delo, mu ne more utemeljeno očitati kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, če dela, ki je bilo planirano, ne more opraviti.

Izrek

Reviziji se ugodi in sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2007 ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od 27. 7. 2007 dalje, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ji obračuna bruto nadomestilo plače v višini 630,14 EUR mesečno in od tega zneska obračuna in zanjo plača prispevke za socialno zavarovanje. Ugotovilo je, da krivdni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni podan. Tožnica sicer ni izpolnila mesečnega plana dela, vendar pa je bil ta postavljen previsoko. Poleg tega pa tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti do tožnice iz naslova potnih stroškov, zato od nje ni mogla pričakovati, da bo v svoje breme zanje mesečno potrošila polovico plače. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnica v obdobju od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007 ni dosegala predvidenih rezultatov dela. Vprašanje ustreznosti plana bi bilo pomembno le takrat, ko bi delavec delal, torej ko bi vlagal delovne napore za dosego rezultatov, pa jih ne bi dosegel. V spornem primeru, ko tožnica sploh ni izpolnjevala delovnih obveznosti, pa višina zastavljenega plana ni relevantna. Sodišče je ocenilo, da znesek, ki bi ga morala tožnica založiti za potne stroške (četrtina mesečne plače) za opravljanje delovnih obveznosti ni tolikšen, da ga ne bi zmogla, zato ni bilo ovire za opravljanje dela v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi tudi na terenu in s tem za doseganje predvidenih delovnih rezultatov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, „smiselno iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Navaja, da se je v letu 2006 dolgotrajno zdravila zaradi depresije in je bila v bolniškem staležu od 16. 8. 2006 do konca leta 2006 ter od 15. 1. 2007 do 20. 1. 2007. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi razlogov, ki se nanašajo na obdobje od 15. 3. 2007 do 31. 3. 2007 in ne na obdobje od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007. Za kršitev oziroma razlog odpovedi je tožena stranka izvedela iz tedenskih poročil o dnevnih aktivnostih, zato rok za podajo odpovedi ni začel teči šele 1. 6. 2007. Tožena stranka je tožničino delo spremljala tedensko in kakršnakoli dodatna opazovanja niso bila potrebna. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. V izvedenih dokazih tudi ni podlage za zaključek, da tožnica ni vlagala delovnih naporov za dosego rezultatov. Iz njene izpovedi izhaja, da je bila zaradi finančnih težav prisiljena ustaviti del opravljanja nalog s tem, da je predhodno toženo stranko pozivala k povračilu obveznosti, ki so povezane s potnimi stroški. Sodišče je spregledalo, da tožena stranka tožnici izplačuje samo zajamčeno plačo, zato je zaključek, da je dolžna preživeti s tremi četrtinami le te, v nasprotju z določili Evropske socialne listine, Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter Mednarodnim paktom o ekonomskih in socialnih pravicah kot tudi Konvencije MOD, št. 131. Plan je bil postavljen previsoko in ni nepomembno, kako so ga izpolnjevali ostali zavarovalni zastopniki. Nadalje revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji), saj po 8. členu Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo in Zakonu o zavarovalništvu upravo zavarovalnice, ki je delniška družba, zastopata le dva člana uprave skupaj. Tožena stranka je za odločanje o posameznih pravicah in odgovornostih lahko prenesla pooblastila na vodilnega delavca, ne pa na odvetnika. Predlaga razveljavitev in spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku (pravilno: spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje), podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (pravilno: druge stopnje) v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker v skladu z določbami tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev pravno pomembnih dejstev pred sodiščem prve stopnje, ki so bila podlaga za presojo sodišča druge stopnje.

7. Revizija je vložena „smiselno iz vseh revizijskih razlogov“, vendar pa bistvene kršitve, ki naj bi bile podane (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) niso konkretizirane. Zato z vidika teh revizijskih razlogov izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Pretežni del revizije je usmerjen v izpodbijanje dejanskega stanja, in sicer glede seznanitve z odpovednim razlogom, roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in obdobja, na katerega se nanaša očitana kršitev obveznosti. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je datum seznanitve delodajalca z odpovednim razlogom dejanska ugotovitev. Z navedbo, da je tožena stranka zamudila tridesetdnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je bila tedensko seznanjena z izpolnjevanjem plana oziroma delovnih obveznosti zavarovalnih zastopnikov, revizija izpodbija dokazno oceno sodišča, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila ob zaključnem poročilu z dne 21. 5. 2007 in zato odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2007 ni prepozna. Tudi opredelitev obdobja, na katero se nanaša kršitev, je dejanska ugotovitev. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi sodbe sodišča prve stopnje, se odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na obdobje od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijane sodbe z vidika teh revizijskih navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

10. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Gre za krivdni razlog, ki je podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na te ugotovitve pa je svojo odločitev oprlo tudi sodišče druge stopnje, saj je ugotovljeno dejansko stanje sprejelo kot pravilno in popolno, je bila tožnica od avgusta do konca leta 2006 v bolniškem staležu, zato je v letu 2007 glede na način obračuna plač zavarovalnim zastopnikom pri toženi stranki prejemala le minimalno plačo. Tožena stranka tožnici ni povrnila potnih stroškov za leto 2006, kljub temu, da je večkrat zahtevala njihovo plačilo. Potnih stroškov namreč ni plačevala sproti, temveč le enkrat letno, čeprav je bila po 6. členu pogodbe o zaposlitvi v zvezi z drugim odstavkom 13. člena dolžna stroške plačevati mesečno. Tožnica je zato v letu 2007 opravljala samo tiste naloge zavarovalnega zastopnika, ki niso bile vezane na teren. Prav sklepanje zavarovanj fizičnih oseb na terenu pa je po prvi alineji tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvim odstavkom 2. člena pogodbe temeljna naloga zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je tožnico najprej pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve ter ji dala 15 dnevni rok, v katerem naj obveznost izpolni. Mesečni plan je bila sklenitev oziroma posredovanje pri najmanj osmih ponudbah za življenjsko zavarovanje, oziroma pridobitev najmanj 320 EUR premij za življenjska zavarovanja. V določenem 15 dnevnem roku bi morala izpolniti polovico tega plana. Ker v ga v času od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007 ni izpolnila, ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

12. Stališče sodišča druge stopnje, da nedoseganje plana ostalih zavarovalnih zastopnikov v tej zadevi ne more biti pomembno je pravilno, saj ni ugotovljeno, da ga tožnica ni izpolnila zaradi tega, ker bi bil previsoko zastavljen. Izpolnila ga ni zato, ker dela na terenu sploh ni opravila. Kot razlog za to je navedla slabo finančno stanje, ki ji ni omogočalo, da bi s svoje breme krila stroške dela na terenu (potne stroške).

13. Za presojo, ali je tožnica kršila pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, je odločilnega pomena vprašanje, ali utemeljeno ni opravila dela na terenu, kar je imelo za posledico neizpolnitev plana. Po drugem odstavku 41. člena ZDR mora delodajalec, če ni drugače dogovorjeno, delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov. Podobno obveznost delodajalca vsebuje tudi drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za nemoteno opravljanje dela. Če delodajalec delavcu ne zagotavlja potrebnih sredstev za delo, mu ne more utemeljeno očitati kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, če dela, ki je bilo planirano, ne more opraviti. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na oceno, da četrtina mesečne plače, ki jo je tožena stranka dolgovala tožnici za celo leto 2006 ne predstavlja takšnega zneska, ki bi tožnico opravičeval, da ne bi v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi opravljala svojega dela tudi na terenu in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Ta ocena pa ob ugotovitvi, do katere je prišlo sodišče prve stopnje in jo sodišče druge stopnje tudi povzema, namreč, da je način povračila potnih stroškov oziroma način obračunavanja plače tožnico fizično izčrpaval, tako da ji slabo finančno stanje ni omogočalo financiranja potnih stroškov, ne zadošča za sklep, da je tožnica kršila pogodbeno obveznost. 14. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev oprlo le na eno ugotovitev (ki je v sodbi sodišča prve stopnje niti ni, vendar revizija v zvezi s tem bistvene kršitve ne uveljavlja), medtem ko je druge, ki bi lahko bile odločilne, zanemarilo. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se sodišče druge stopnje opredeli do vseh ugotovitev sodišča prve stopnje, zlasti do tega, da je tožnica prejemala minimalno plačo in da zaradi načina obračunavanja plače in povračila stroškov ni mogla financirati potnih stroškov. Pri tem naj izhaja iz citirane določbe drugega odstavka 41. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga zagotovitev potrebnih sredstev za delo.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).