Jedro

Plača ni letna kategorija, saj zapada mesečno in pomeni plačilo za opravljeno delo v enem mesecu. V vsakem mesecu mora delodajalec delavcu izplačati plačo najmanj v višini izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega je delovno mesto, na katerem delavec dela, razvrščeno. Do izplačila mesečne plače pod tem minimumom pa lahko pride le v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela s strani delavca oz. slabe finančne situacije delodajalca, vendar ob upoštevanju strogih pravil, določenih v kolektivnih pogodbah. Če ti postopki niso izvedeni, je treba šteti, da je delavec v posameznem mesecu opravil delo, ki mu zagotavlja najmanj izplačilo izhodiščne plače. Tožena stranka se ne more razbremeniti plačila razlike v plači za posamezen mesec z računskim prikazom, da je v letnem seštevku tožnik tako ali tako dobil izplačane preveč plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka sodbe in se tožba v tem delu zavrže, razveljavi v 2. točki izreka sodbe za zneske razlike v plači za čas od februarja 1993 do decembra 1993 ter v 4. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (delno 2. točka in v celoti 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 62.288,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1994 dalje ter plačilo razlike v plači za določene mesece, v katerih je ugotovilo prikrajšanje pri plači v obdobju od januarja 1992 do decembra 1993 ter odvod davkov in prispevkov od priznanih zneskov. Naložilo ji je tudi plačilo tožnikovih stroškov prevoza na delo v skupnem znesku 3.456,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka in odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve v 1. točki izreka napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je dolžniku plačala celotni znesek odpravnine, vendar z zamudo, zato mu iz naslova glavnice ne dolguje ničesar. Upravičen pa je do zneska iz naslova zakonitih zamudnih obresti za čas od 1.4.1994 do 27.12.1994. Sodišče prve stopnje je glede razlike v plači tožniku priznalo določene zneske, vendar ni jasno, ali gre za bruto oz. neto zneske. V letu 1992 je tožnik v skupnem znesku prejel več plače, kot bi mu šla po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Za leto 1993 izračunane razlike prikrajšanja pa so točne, vendar je tožnik v letu 1994 prejel še poračune za leto 1993 v skupnem znesku 172.639,00 SIT. Sodišče prve stopnje teh poračunov ni upoštevalo, ker iz izplačilnih listov to ni razvidno. Ta ugotovitev pa ne drži, saj je v obračunskem in izplačilnem listu z dne 18.3.1994 posebej navedeno, da predstavlja obračunani in izplačani znesek poračun. Iz obračunskega lista za mesec marec 1994 pa je razvidno, da je bilo tožniku obračunano 103.000,00 SIT. Napačna je tudi odločitev sodišča glede prevoznih stroškov. Iz izreka ni mogoče razbrati za katero obdobje je sodišče tožniku prevozne stroške priznalo. Nerazumljiva pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ko se enkrat sklicuje na ureditev v splošnem aktu podjetja, drugič pa neposredno na SKPG. Prvenstveno pa bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o prevoznih stroških upoštevati sklep zbora kooperantov o neizplačevanju prevoznih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo o plačilu 62.288,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1994, o čemer je sedaj odločeno v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, že pravnomočno razsojeno, zato je bila s tako odločitvijo storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je na glavni obravnavi dne 18.3.1997 postavil zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1.4.1994 do 27.12.1994 od zneska 183.135,60 SIT, ki predstavlja znesek odpravnine, ki je tožniku šla po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000). O tem zahtevku je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu s sodbo opr. št. Pd 252/95 z dne 7.5.1998 že odločilo in toženi stranki naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 183.135,60 SIT za čas od 1.4.1994 do 27.12.1994. Ker ta odločitev ni bila izpodbijana s pritožbo tožene stranke, je postala pravnomočna. Na podlagi pritožbe tožene stranke so bile razveljavljene le 2., 3., in 4. točka zgoraj navedene sodbe glede razlike v plači, prevoznih stroškov in stroškov postopka. Po tej razveljavitvi je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 27.6.2000 ponovno oblikoval zahtevek, pri tem pa spregledal, da je bilo o plačilu zakonitih zamudnih obresti od zneska 183.135,690 SIT za obdobje od 1.4.1994 do 27.12.1994 že pravnomočno razsojeno. Razlika v višini zahtevka izhaja le iz drugačne uporabe 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o vračunanju obresti in stroškov in ne spremeni dejstva, da se oba zahtevka nanašata na posledice zamude s plačilom odpravnine.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve v 2. točki izreka sodbe, v kateri je bilo toženi stranki naloženo plačilo razlik v plači za leti 1992 in 1993. Utemeljeno namreč pritožba opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede razlik v plači za leto 1993. Tožena stranka je že tekom postopka navajala, da je tožniku v letu 1994 izplačala poračun plač za leto 1993, kar izrecno izhaja tudi iz predloženega pregleda izplačanih bruto osebnih dohodkov z dne 15.4.1997 (priloga B18). Pravilno je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz plačilnih listin v spisu ne izhaja, da bi bil tak poračun dejansko obračunan in izplačan, vendar pa je sam tožnik na zaslišanju izpovedal, da mu je bil v letu 1994 dejansko izplačan nek poračun, ni pa se spomnil višine poračuna in obdobja na katero se je izplačilo nanašalo. Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na obračunski list z dne 18.3.1994 in obračunski list za mesec marec 1994, vendar pa ta dva obračunska lista v spis nista bila priložena. Da je tožena stranka v letu 1994 dejansko izplačala tožniku kakšen poračun plače za leto 1993 torej tožena stranka z listinami ni izkazala, vendar pa bi se moralo sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi opredeliti tudi do izpovedi tožnika, da mu je bil poračun v letu 1994 dejansko izplačan.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo del 2. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na dosojo razlik v plači za leto 1993, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka.

V ponovljenem postopku se mora sodišče prve stopnje opredeliti do izrecnih navedb tožene stranke o izplačilu poračuna za plače za leto 1993 in dokazno oceniti tudi izpoved tožnika glede izplačila poračuna v letu 1994. Pri tem pa naj seveda upošteva, da mora dejstvo prenehanja obveznosti v dolžniško upniškem razmerju dokazati dolžnik, to je v konkretnem primeru za izplačilo plače tožena stranka.

Glede dosojenih razlik v plači za leto 1992 pa je pritožba neutemeljena. Tožena stranka v pritožbi ponovno trdi, da je tožnik za leto 1992 v letnem seštevku prejel celo več plače, kot bi mu dejansko šla ob upoštevanju določb kolektivnih pogodb. Pritožbeno sodišče se s tako razlago tožene stranke ne strinja in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da plača ni letna kategorija, saj zapada mesečno in pomeni plačilo za opravljeno delo v enem mesecu. V vsakem mesecu mora tako delodajalec delavcu izplačati plačo najmanj v višini izhodiščne plače za tarifni razred v katerega je delovno mesto na katerem delavec dela razvrščeno. Do izplačila mesečne plače pod tem minimumom pa lahko pride le v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela s strani delavca oz. slabe finančne situacije delodajalca, vendar ob upoštevanju strogih pravil, določenih v kolektivnih pogodbah. Če ti postopki niso izvedeni, je treba pač šteti, da je delavec v posameznem mesecu opravil delo, ki mu zagotavlja najmanj izplačilo izhodiščne plače. Tožena stranka se tako ne more razbremeniti plačila razlike v plači za posamezen mesec z računskim prikazom, da je v letnem seštevku tožnik tako ali tako dobil izplačane preveč plače. Te obveznosti bi se lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je tožniku izplačala poračune za nazaj. Tega pa tožena stranka za razlike v plači za leto 1992 tekom postopka in tudi v pritožbi ni zatrjevala.

V izrecnem nasprotju z izrekom in obrazložitvijo sodbe pa je tudi pritožbeni očitek, da ni razvidno ali je sodišče tožniku dosodilo razliko v plači v bruto ali v neto znesku.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP delno potrdilo 2. točko izreka sodbe in sicer v delu, ki se nanaša na leto 1992. Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o prevoznih stroških. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo prevozne stroške za prihod na delo za mesece julij, avgust in september 1993, zato pritožbeni očitek, da to iz sodbe ni razvidno, ni utemeljen.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na različne pravne vire pri odločanju o upravičenosti tožnika do plačila prevoznih stroškov je utemeljeno, ker je za različna sporna obdobja pač uporabilo različni kolektivni pogodbi, ki sta vprašanje povračil prevoznih stroškov urejali različno.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na sklep zbora kooperantov z dne 14.4.1991, da se prevozni stroški za prihod na delo delavcem ne bodo izplačevali. Pravice, ki jih delavcem zagotavljajo kolektivne pogodbe, v konkretnem primeru Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG/93 - Uradni list RS, št. 39/93 in nasl.), so neposredno iztožljive na podlagi same kolektivne pogodbe in jih delodajalec s svojim enostranskim sklepom oz. splošnim aktom ne more ukiniti. Zato sklep zbora kooperantov z dne 14.4.1991 na obveznost tožene stranke za izplačilo prevoznih stroškov ne more vplivati. Ker tožena stranka dejanskega stanja o številu prevozov na delo in višini stroškov za prevoz na delo v pritožbi ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo 3. točko izreka izpodbijane sodbe.