Jedro

Materialnopravno pobotanje po Obligacijskem zakoniku je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama.

Pobotajo se lahko (nastop posledic pobota) le zapadle terjatve, zato tudi drugi odstavek 312. člena OZ določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot (posledice pobota) nastal takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, torej v tem primeru ob zapadlosti terjatev. Zato stališče sodišča, da izjave toženke z dne 1.6.2008 ni šteti za pobotno izjavo, pač pa le za predlog pokrivanja, ni pravilno, posebej tudi upoštevaje dogovor iz najemne pogodbe, ki se je v praksi izvajal tako, da sta stranki redno vršili pobot medsebojnih denarnih terjatev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi ter sodba v ugodilnem delu v točki I izreka tako spremeni, da se tudi v tem obsegu (glede zneska glavnice 1.546,56 EUR in zakonskih zamudnih obresti, kot opredeljene v točki I izreka sodbe), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3248/2011z dne 19.4.2011 razveljavi v prvem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nadaljnjih 539,10 EUR stroškov postopka na prvi stopnji stopnji ter 144,80 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 16.6.2015 se ugodi, delno se ugodi tudi pritožbi tožeče stranke in sklep pod točko I in II tako spremeni, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25.2.2015 v celoti ugodi ter sklep z dne 25.2.2015 P 50/2014 tako spremeni, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nadaljnjih 68,64 EUR stroškov postopka na prvi stopnji ter 141,40 EUR stroškov pritožbe, vse v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da s klep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 3248/2011 z dne 19.4.2011 ostane delno v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.546,56 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 386,64 EUR od 16.5.2008 do plačila, od zneska 386,64 EUR od 14.6.2008 do plačila, od zneska 386,64 EUR od 16.7.2008 do plačila in od zneska 386,64 EUR od 15.8.2008 do plačila; v ostalem, to je za znesek 5.026,32 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so opredeljene v predlogu za izvršbo, se navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne; zgoraj citirani sklep o izvršbi se v tretjem odstavku, glede izvršilnih stroškov, v celoti razveljavi, ter je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 305,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tako je razsodilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka bila upravičena od tožene stranke terjati najemnine v višini po 386,46 EUR mesečno, za mesece maj, junij, julij in avgust 2008, več pa ne, saj je v nadaljnjem obdobju toženi stranki onemogočila uporabo v najem danega poslovnega prostora. Ugotovilo je tudi, da sta stranki v najemni pogodbi določili plačilo najemnine, z dostavkom, da se ta lahko tudi ustrezno kompenzira. Zaslišalo je pričo R.B., ki je bil v obravnavanem obdobju predsednik uprave družbe, in povzelo, da je ta povedal, da je tožena stranka, ki je bila predhodno odvetnica, dokončala odprte zadeve sama ali po substitutu, in odvetniške storitve za toženo stranko opravljala tudi zatem, ko je zbolela ter se obrestni račun po računu 3808, za katerega je ugotovljeno, da ga je tožeča stranka prejela z dopisom z dne 1.6.2008, nanaša na nepravočasno plačilo predhodnega računa tožene stranke številka 60, česar tožeča stranka niti ni prerekala. Tožena stranka je terjatev izkazala, torej terjatev iz naslova odvetniških storitev po računu 38-08 z dne 1.6.2008 in obračunom obresti številka 1/2008 z dne 31.5.2008 (4.092,92 EUR in 1.654,39 EUR), vendar je ugotovilo, da je tožena stranka po eni strani predlog za kompenzacijo oziroma izjavo o pobotu podala v času, ko je zapadla le najemnina za maj 2008 (15.5.2008), saj račun zapade šele 8 dan po izstavitvi, torej 9.6.2008 in zaključilo, da do materialnopravnega pobota ni moglo priti, saj je bila pobotna izjava podana vnaprej. Iz navedenih razlogov je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, delno pa ga zavrnilo, kot izhaja iz izreka.

Tožena stranka se je zoper sodbo v ugodilnem delu pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter priglaša stroške. Meni, da ne dolguje ničesar. Tožba oziroma predlog za izvršbo je bil vložen iz nagajanja. Meni, da je sklep o izvršbi ničen, postopek se je začel zoper neobstoječo stranko, ter to pojasnjuje. Računi se glasijo na poslovni subjekt - odvetnico in ne na fizično osebo, ter je bila šele tekom pravdnega postopka tožena stranka imenovana s pravilnimi podatki naslova in se je šele tedaj začel postopek. Tožeča stranka je navedla v postopku le, da tožena stranka ni plačala nobene od najemnin in to dokazovala, ni pa prerekala obširnih navedb tožene stranke v zvezi z dogovorjeno kompenzacijo. Tožeča stranka je ugovorne trditve prerekala prepozno, šele po zaključku prvega naroka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dogovora o pobotu vsakokratnih najemnin z računi za odvetniške storitve, čeprav ga je opredelilo kot dokazanega, dogovor je potrdil tudi priča R.B., kasnejši predsednik uprave tožeče stranke, ko je povedal, da se je sodelovanje med strankama nadaljevalo tako, kot je bilo dogovorjeno s predhodnikom. Dogovor se je izvajal 10 let in je določeno, da se vse mesečne najemnine pobotajo z računi toženke za odvetniške storitve in razlika, ki se ne pobota, izplača toženki in ni niti potrebna posebna izjava, ki je bila nenazadnje 1.6.2008 tudi dana. Zato je treba izjavo toženke razumeti tudi za bodoče najemnine. Nenazadnje izraža voljo toženke tudi ugovorni pobot z dne 6.10.2012 v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri pobotu je odločilno, da terjatev toženke ni bila zastarana tedaj, ko ji je nasproti stopila terjatev tožeče stranke in tudi po sodni praksi ni podlage za stališče, da je z ugovorom pobota v pravdi možno uveljavljati le nezastarane terjatve.

Sodišče prve stopnje je izdalo 16.6.2015 sklep, s katerim je odločilo, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25.2.2015 delno ugodi in se sklep z dne 25.2.2015 spremeni tako, da je zavarovana terjatev le še 1.546,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, kot določno izhaja iz izreka ter v preostalem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja. V preostalem delu je ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 140,46 EUR stroškov postopka z začasno odredbo, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Tožena stranka se je tudi zoper ta sklep pritožila in priglasila stroške, pritožbo je vložila tudi tožeča stranka zoper odločitev o stroških, vsebovano v navedenem sklepu.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev, da se ugovor v preostalem delu zavrne in to obrazloži. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožeči stranki so neutemeljeno priznani stroški v prenizkem znesku, prav tako so po drugi strani toženi stranki stroški odmerjeni v previsokem znesku. Za sestavo vloge z dne 1.6.2015 ni upravičena do 200 točk, saj Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT), ki je uporabljena v tej zadevi, v postopku zavarovanja ne predvideva nagrade za odgovor na ugovor. Napačno je priznana tudi storitev oddaje na pošto po tar. št. 39/7 OT. Gre za storitev, ki je zajeta že v materialnih stroških, ki so priznani v višini 12 točk. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in zoper sklep sta utemeljeni, delno je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških, vsebovano v sklepu.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo: Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter ob tem opravilo tudi uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava in obstoja morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo.

Pritožbenim razlogom, da sklep o izvršbi glasi na neobstoječo osebo, oziroma da tožena stranka ni dolžna ničesar, ker se vsi računi glasijo na poslovni subjekt, ni pritrditi. Dejstvo je, da je toženka poslovni prostor najela, je (in je bila) fizična oseba, ter je dolžna izpolniti prevzete obveznosti. Zgolj okoliščina, da je bil prvotno naveden napačen naslov toženke oziroma dolžnice, pa še ne pomeni, da ni bila podana oziroma znana identiteta dolžnice oziroma sedaj toženke.

Utemeljena pa je pritožbena graja napačne uporabe materialnega prava in je odločitev v delu, ko je tožbenemu zahtevku ugodeno, materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v najemni pogodbi dogovorjeno, da tožena stranka plačuje najemnine, te pa se lahko pobotajo z njenimi terjatvami. Tako poslovno sodelovanje je trajalo tudi, ko je bil direktor R.B. (v obdobju od leta 2001 do 2010) in je družba večino terjatev kompenzirala s fakturami za opravljene odvetniške storitve. Obrestni obračun se nanaša na nepravočasno plačilo predhodnega računa št. 60, storitve po računu 38-8 je toženka opravila. Račun je izstavila tožeči stranki (1.6.2008 je zahtevala plačilo odvetniških storitev 4.092,92 EUR po računu 38-8 in obresti 1.654,39 EUR po računu 1/2008) ter predlagala kompenzacijo s terjatvami tožeče stranke iz naslova najemnin za obdobje od septembra 2007 do decembra 2008 ter je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženka najemnin od septembra 2008 dalje ni dolžna plačati.

Tako se izkaže, da bi bila dolžna plačati najemnine za obdobje 12-ih mesecev, kar glede na višino najemnine 386,46 EUR mesečno znaša 4.639,68 EUR, to pa je nižji znesek od terjatve toženke. Napačno je stališče sodišča, da do materialnopravnega pobota ni prišlo. Materialnopravno pobotanje po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama. Podana je vzajemnost, saj sta stranki pobotnega razmerja v razmerju upnika in dolžnika iz dveh različnih pravnih razmerij. Obe terjatvi sta denarni, podan je pogoj istovrstnosti. Res je, kar zapiše sodišče prve stopnje, da se lahko pobotajo (nastop posledic pobota) le zapadle terjatve, zato tudi drugi odstavek 312. člena OZ določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot (posledice pobota) nastal takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, torej v tem primeru ob zapadlosti terjatev. Zato stališče sodišča, da izjave toženke z dne 1.6.2008 ni šteti za pobotno izjavo, pač pa le za predlog pokrivanja, ni pravilno, posebej tudi upoštevaje dogovor iz najemne pogodbe, ki se je v praksi izvajal tako, da sta stranki redno vršili pobot medsebojnih denarnih terjatev. Prišlo je torej do materialnopravnega pobota in tožena stranka tožeči stranki ne dolguje plačila najemnin za preostale štiri mesece. Odločitev v ugodilnem delu ni pravilna ter je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in v celoti razveljavi tudi sklep o izvršbi (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker je v pravdi tožeča stranka propadla, mora toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 844,30 EUR. Znesek 305,21 EUR ji je že naložen v plačilo, preostanek - 539,10 EUR, pa je dolžna plačati v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. člen ter 154. člen ZPP).

K pritožbama zoper sklep z dne 16.6.2015: K pritožbi tožene stranke: Ker je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ni podan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, izkaz verjetnega obstoja terjatve prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep o ugovoru zoper začasno odredbo ustrezno spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka mora v celoti povrniti stroške tožene stranke, ki so ji nastali v postopku po predlogu za izdajo začasne odredbe, tako da je vprašanje pravilnosti odmere stroškov tožeče stranke za odločitev nepomembno. Utemeljeno pa tožeča stranka izpostavlja, da v procesni zakonodaji (ZPP in Zakon o izvršbi in zavarovanju) ni izrecno predviden odgovor dolžnika na odgovor na ugovor upnika, tudi Odvetniška tarifa te postavke ne določa, ko opredeljuje nagrado za postopke oziroma vloge v postopku izvršbe ali zavarovanja. Prav tako pritožba utemeljeno graja priznanje 20 točk storitve oddaje na pošto, gre za materialne stroške, ki so priznani v okviru zahteve.

Iz navedenih razlogov so stroški tožene stranke v postopku za izdajo začasne odredbe za 101,00 EUR nižji od priznanih 320,09 EUR, torej 209,10 EUR. Ker je znesek 140,46 EUR že naložen tožeči stranki v plačilo, je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki še razliko, 68,64 EUR, kar mora plačati v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je s pritožbo uspela (tožeča stranka v pretežnem delu ni uspela) in je upravičena do povrnitve stroškov, ki so odmerjeni v okviru zahteve in skladno z Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost še spornega dela zahtevka, na 141,40 EUR, ki jih mora povrniti tožeča stranka, prav tako v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).