Jedro

Predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. V primeru, če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku obračuna bruto zneske, navedene v izreku, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; v presežku nad navedenimi bruto zneski (tj. razliko do skupno vtoževanega bruto zneska 14.133,91 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic plačati 352,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.237,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno pa zoper ugodilni del sodbe v točki I. izreka in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A. v delu, ki se nanaša na "varianto po mnenju" ne bi smelo upoštevati. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na to varianto, je bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2017 sprejelo dodatni sklep, s katerim je dopustilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Izvedencu je naložilo, da poda izvedensko mnenje in izračun obsega opravljanih delovnih ur s pripadajočimi plačili za nadure po podatkih iz poročila o dejavnosti in potnih nalogov, in sicer v dveh variantah ter izračun tožniku pripadajočih dnevnic. Izvedenec pa je v nasprotju z določbami ZPP in sklepom sodišča podal še tretjo varianto izračuna, za katero ni imel pravne in dejanske podlage v sklepu sodišča z dne 6. 3. 2017. S tem je prekoračil pooblastilo in obseg naloge, ki mu jo je s sklepom naložilo sodišče. Meni, da za ugotovitev obsega nadurnega dela ni bila potrebna postavitev sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance, temveč bi moralo to dejstvo sodišče ugotoviti samo na podlagi spisne dokumentacije ali pa postaviti izvedenca cestnoprometne stroke. Kljub nasprotovanju tožene stranke in njenemu predlogu po imenovanju drugega izvedenca, sodišče o dokaznem predlogu ni odločilo. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Meni, da "varianta po mnenju", ki jo je podal sodni izvedenec, nasprotuje določbam ZDCOPMD in sodni praksi. Tedenski delovni čas mobilnega delavca lahko traja 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur, pri čemer se v delovni čas ne šteje čas odmora, ki traja najmanj 30 min oziroma 45 minut, če skupno število delovnih ur znaša več kot devet ur. Sodni izvedenec je v izračunu napačno upošteval čas odmora, ki ga skladno z določbo 3. člena ZDCOPMD ne bi smel in čas razpoložljivosti, ko tožnik ni bil na svojem delovnem mestu, vendar je moral biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 844/2016 je v nasprotju z določbami ZDR in ZDCOPMD, zato se sodišče nanj ne bi smelo sklicevati. Izračun izvedenca je napačen tudi zato, ker se izvedenec ni ukvarjal z ugotavljanjem, koliko je znašal tedenski delovni čas tožnika, temveč je ves delovni čas, ki je presegel 40 ur tedensko opredelil kot nadure. Polni delovni čas mobilnega delavca ne znaša 40 ur tedensko, temveč se lahko tedenski delovni čas mobilnega delavca poveča tudi na 60 ur. Tega pa izvedenec niti sodišče nista upoštevala. Izpostavlja odločitev VDSS opr. št. Pdp 233/2014, iz katere izhaja, da je za odločitev o plačilu nadur bistveno, da se na podlagi podatkov iz tahografa ugotovi ure vožnje, ki jih je delavec opravil, prav tako tudi ure natovarjanja in raztovarjanja, eventualni servisi oziroma tehnično vzdrževanje in podobno. Meni, da drugi podatki za ugotavljanje dejanskega stanja mobilnega delavca niso relevantni. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje o manipulacijah s tahografi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo dodatka za nadurno delo za obdobje od oktobra 2010 do maja 2014, ko je bil kot voznik tovornjaka zaposlen pri toženi stranki in plačilo dnevnic za mesec junij 2014. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo dodatka za nadurno delo delno ugodilo, zahtevek za plačilo dnevnic za mesec junij 2014 pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za ta mesec že izplačala dnevnice v vtoževani višini. Zoper ta del ni pritožbe, zato je odločitev o zavrnitvi plačila dnevnic za mesec junij 2014 postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo dodatka za nadurno delo v spornem obdobju, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je sledilo tožnikovim navedbam o nadurnem delu pri toženi stranki in izvedenskemu mnenju postavljenega izvedenca o opravljenem številu nadur oziroma o dolgovanem znesku iz naslova opravljenih nadur v spornem obdobju. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno prometne stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, pri čemer je sodišče zavrnitev izvedbe dokaza tudi ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Glede na to, da je tožena stranka ta dokazni predlog podala šele v četrti pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2017, kar je po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 12. 1. 2017, in v zvezi s tem ni pojasnila, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla podati že pred tem, je tak dokazni predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot prepoznega.

9. Za tožnika, kot mobilnega delavca, se v spornem obdobju uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.), ki je specialni predpis glede na ZDR in ZDR-1. Po 3. členu ZDCOPMD je delovni čas mobilnega delavca čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je namenjen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje vozila; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino, itd. 10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku glede plačila dodatka za nadurno delo pravilno izhajalo iz navedb tožnika o obsegu nadurnega dela v vtoževanem obdobju. Tožena stranka je namreč kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa, kar izhaja iz 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) ter iz 8. člena ZDCOPMD. Iz te zakonske obveznosti delodajalca izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v tem sodnem postopku konkretno navesti, te navedbe pa tudi dokazati, kakšen obseg nadurnega dela je tožnik opravil oziroma, da je tožnik opravil manj nadurnega dela kot zatrjuje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, izoblikovane tudi v drugih istovrstnih sporih tožene stranke1. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme in mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca (ker je vse obveznosti do delavca plačal oziroma ker delavec nadurnega dela sploh ni opravil). Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov (poročila o dejavnosti), ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o neverodostojnosti predložene evidence, ki temelji na tahografih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, zakaj je v zvezi z manipulacijami tahografov verjelo tožniku, pri čemer je njegova izpoved potrjena tudi s predloženimi SMS sporočili, in ne tožencu, ki je manipulacije s tahografi zanikal, je prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. 12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tahografi ne odražajo resničnega obsega tožnikovega dela v vtoževanem obdobju. Pritožba v zvezi s tem sicer opozarja na stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 233/2014, da je za odločitev o plačilu nadur bistveno, da se na podlagi podatkov iz tahografa ugotovi ure vožnje, ki jih je delavec opravil, prav tako tudi ure natovarjanja in raztovarjanja, itd., vendar je v obravnavani zadevi bistveno, da so bili tahografi prirejeni. Zaradi te okoliščine za odločitev ni pomembno, katera evidenca sicer predstavlja ustreznejšo podlago za ugotavljanje števila delovnih ur voznika tovornega vozila. Pritožbeno sodišče je že v več odločbah, ki so se nanašale na v bistvenem podobno dejansko stanje2, zavzelo stališče, da je voznik tovornega vozila upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela (tudi v korist delodajalca) prirejal podatke v tahografih. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se namreč opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur upoštevalo tudi podatke iz predloženih potnih nalogov.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem iz naslova plačila nadurnega dela v spornem obdobju utemeljeno oprlo na izračun sodnega izvedenca finančne stroke A.A. in podano izvedensko mnenje pravilno ocenilo kot prepričljivo, jasno in popolno. V 17. točki obrazložitve sodbe je sodišče pojasnilo tudi, kateri izračun izvedenca je upoštevalo in zakaj. Izvedenec je namreč ugotovil, da nobena od variant izračuna, ki mu je bila predlagana, ne odraža dejanskega stanja. Tako varianta iz podatkov, ki so razvidna iz poročil o dejavnosti (kar je predlagala tožena stranka), zajema samo čas vožnje, ne pa tudi časa nakladanja, razkladanja, carinjenja in ostalega časa, ki se šteje kot delo. Varianta "start - stop", ki jo je izvedenec izdelal na podlagi podatkov potnih nalogov, predloženih s strani tožnika, pa zajema čas od pričetka do zaključka delovnega dne, torej tudi obdobja, ki ne predstavljajo dela in se ne štejejo kot delovni čas. Zato je izvedenec pripravil "varianto po mnenju", ki temelji na času same vožnje po poročilu o dejavnostih ter o času nakladanja, razkladanja in ostalega, kar šteje za delovni čas in je evidentirano v potnih nalogih. Glede na to, da izračun prikrajšanja iz naslova dodatka za nadurno delo v "varianti po mnenju", temelji na določbah ZDCOPMD, ki določajo, kaj vse se šteje v delovni čas mobilnega delavca, in ki izkazuje dejansko število nadur tožnika v spornem obdobju, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot pravilnega. V tabeli 3 izvedenskega mnenja so namreč prikazane ure vožnje po poročilu o dejavnostih ter prišteti časi nakladanja, razkladanja in ostalega dela, evidentiranega po potnih nalogih ter prištet 30 minutni dnevni odmor, kar vse je skladno z določbami ZDR in ZDR-1 ter ZDCOPMD. Pritožbene navedbe, da je izvedenec prekoračil pooblastila in obseg naloge, kot mu jih je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, zato niso utemeljene.

14. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v obravnavanem primeru ni bila potrebna, ker bi lahko sodišče samo ugotovilo obseg opravljenega nadurnega dela v spornem obdobju. V skladu s 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Za ugotovitev, ali je tožnik glede na opravljene ure dela v vtoževanem obdobju in glede na že izvršena plačila plače prikrajšan pri plači za opravljeno nadurno delo, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je utemeljeno izvedlo predlagani dokaz. S takšnim postopanjem ni kršilo določbe 243. člena ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da postavljeni izvedenec ni bil primeren dokaz za ugotavljanje obsega opravljenih nadur v spornem obdobju in da bi moralo sodišče predhodno izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke. Kot že pojasnjeno, je tožena stranka izvedbo slednjega predlagala prepozno, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Tudi sicer pa je primernost posameznega predlaganega dokaza v presoji sodišča, ki je podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke A.A. ocenilo kot jasno, natančno in strokovno. Da postavljeni izvedenec ne bi imel kompetenc za ugotavljanje prikrajšanje tožnika pri plači iz naslova nadurnega dela v spornem obdobju sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti tega ni izpostavil postavljeni izvedenec. Ne nazadnje pa tožena stranka v pripombah zoper izvedensko mnenje ni podala predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja niti morebitnega zaslišanja izvedenca. Na pripombe tožene stranke v zvezi z vštetjem pol urnega dnevnega odmora v delovni čas pa je sodišče prve stopnje odgovorilo v 16. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče pa se z razlogi sodišča prve stopnje strinja.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da izvedenec v delovni čas ne bi smel šteti pol urnega dnevnega odmora. Stališče tožene stranke, da se ta ne všteva v delovni čas mobilnih delavcev, je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se odmor med delovnim časom v smislu 154. člena ZDR in ZDR-1 všteva v delovni čas, je plačan in pripada vsem delavcem, tudi mobilnim delavcem. Enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v primerljivi zadevi opr. št. Pdp 844/2016 z dne 9. 2. 2017. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec v izračunu, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot pravilnega, upošteval tudi čas pripravljenosti, ki se po 3. členu ZDCOPMD ne šteje v delovni čas, saj to iz izvedenskega mnenja ne izhaja.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izvedenec izhajal z napačne predpostavke, da je tožnikov polni delovni čas znašal 40 ur na teden. V pogodbi o zaposlitvi sta pravdni stranki določili, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za polni delovni čas. ZDCOPMD v prvem odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedensko povprečje 48 ur. Tožnik pa je imel s toženo stranko izrecno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, torej za 40 ur tedensko. Tudi sicer niso podane okoliščine, kot jih predvideva citirana določba ZDCOPMD, ki bi dajala podlago za zaključek o polnem delovnem času v trajanju 48 ur na teden. Po 142. členu ZDR oziroma 143. členu ZDR-1 znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR npr. ni dopuščal možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobni zadevi opr. št. Pdp 41/2016).

17. Ob upoštevanju vrednosti nadure, ki jo je sodni izvedenec izračunal tako, da je izplačano osnovno plačo delil s 174 in povečal za 30 %, je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 12.511,86 EUR, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Glej na primer judikate pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 48/2016, Pdp 219/2016, Pdp 220/2016 in Pdp 221/2016. 2 Na primer v odločbi VDSS opr. št. Pdp 502/2016 z dne 27. 10. 2016.