Jedro

V splošnem pravdnem postopku, ko ne gre za gospodarski spor, krajevna pristojnost v sporih brez mednarodnega elementa ne more temeljiti na okoliščini kraja izpolnitve obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Mariboru izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v navedeni zadevi (1. točka izreka) ter odločilo še, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju (2. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 51. členom ZPP, zaradi katere je po njeni oceni sprejeta odločitev nezakonita. Poudarja, da vtožuje terjatev iz naslova posojilne pogodbe, dogovorjene v Mariboru, da tožnik prebiva v Mariboru, kjer je opravil tudi vsa prenakazila, prav tako pa je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) svoje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi dolžna izpolniti v Mariboru. V skladu z določbo 295. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se namreč denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, kjer ima upnik svoj sedež oziroma prebivališče. Ker je kraj izpolnitve toženčeve obveznosti Maribor, je upoštevaje določbo 51. člena ZPP podana krajevna pristojnost naslovnega sodišča in ne sodišča v Celju. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter tožencu naloži v plačilo stroške pritožbe.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje, pri tem pa poudarja, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določila o splošni krajevni pristojnosti, saj se 51. člena ZPP nanaša le na pristojnost v razmerjih z mednarodnim elementom. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) ter ocenjuje, da pritožba ni utemeljena.

6. Zahtevek, ki ga s tožbo uveljavlja tožnik, res predstavlja vrnitev denarja iz domnevno ustno dogovorjene posojilne pogodbe, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Ker pa je ta sklenjena med pravdnima strankama, ki sta fizični osebi, ni mogoče uporabiti določb o pristojnosti v gospodarskih sporih, in sicer 485. člena ZPP, ki zraven splošne krajevne pristojnosti določa še pristojnost sodišča v kraju izpolnitve pogodbene obveznosti. Hkrati pa med pravdnima strankama ne gre za spor z mednarodnim elementom, ki bi na podlagi uporabe določbe 51. člena ZPP utemeljeval krajevno pristojnost glede na kraj izpolnitve obveznosti. V splošnem pravdnem postopku, ko ne gre za gospodarski spor, krajevna pristojnost v sporih brez mednarodnega elementa ne more temeljiti na okoliščini kraja izpolnitve obveznosti.(1) Zato je podana splošna krajevna pristojnost na podlagi prvega odstavka 46. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZPP in je za odločanje v dani zadevi pristojno sodišče, na območju katerega ima stalno prebivališče toženec, to pa je Okrajno sodišče v Celju.

7. Po obrazloženem se izkaže sprejeta prvostopenjska odločitev kot pravilna, zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe postopka. Toženčev odgovor na pritožbo pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije toženec sam (155. člen ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi Galič A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 251.