Jedro

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Ker se je spremenila objektivna okoliščina (tarifa iz Skupnega sporazuma), ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila, ni mogoče govoriti o posegu v prej navedene pravice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in V. točki izreka potrdi.

II.Toženka je dolžna povrniti tožnici 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Uvodna pojasnila

1.Tožnica je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem sporu je od toženke (kabelskega operaterja) zahtevala (do)plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana sodna odločba

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek glede plačila glavnice v višini 1794 EUR in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska: 962,5 EUR od dne 16. 2. 2016 dalje do plačila, 962,5 EUR od dne 16. 3. 2016 dalje do plačila, 556 EUR od dne 16. 4. 2016 dalje do plačila, 556 EUR od dne 16. 5. 2016 dalje do plačila, 556 EUR od dne 16. 6. 2016 dalje do plačila, 376,5 EUR od dne 16. 7. 2016 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 8. 2016 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 9. 2016 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 10. 2016 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 11. 2016 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 12. 2015 dalje do plačila, 489,49 EUR od dne 16. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo plačilo 5519,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 388,34 EUR od dne 11. 9. 2021 dalje do plačila, 406,5 EUR od dne 11. 6. 2018 dalje do plačila, 406,5 EUR od dne 11. 6. 2018 dalje do plačila, 270,94 EUR od dne 11. 6. 2018 dalje do plačila, 473,01 EUR od dne 7. 9. 2021 dalje do plačila, 473,01 EUR od dne 16. 1. 2017 dalje do plačila, 473,01 EUR od dne 16. 1. 2017 dalje do plačila, 473,01 EUR od dne 16. 1. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ne obstoji toženkina terjatev v višini 601,62 EUR (IV. točka izreka) ter odločilo, da tožnica nosi stroške postopka v deležu 22 %, toženka pa v deležu 87 % (V. točka izreka).

Toženkina pritožba in tožničin odgovor

3.Toženka vlaga pritožbo zoper II. in V. točko izreka prej navedene sodne odločbe.

4.Tožnica je odgovorila na toženkino pritožbo ter nasprotovala njeni utemeljenosti.

Odločitev o pritožbi

5.Pritožba ni utemeljena.

Število naročnikov

6.Sodišče prve stopnje je glede števila toženkinih naročnikov sledilo tožnici in torej njeni oceni, ki temelji na podatkih iz Poročila Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) o razvoju trga elektronskih komunikacij iz marca 2017 (Poročilo AKOS), saj je presodilo, da toženka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede zatrjevanega nižjega števila naročnikov ni zadostila. Že iz toženkinih navedb, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je neutemeljeno njeno pritožbeno vztrajanje glede netočnosti podatkov iz Poročila AKOS, ker AKOS pridobiva podatke na koncu posameznega četrtletja, njej pa se zaradi sklepanja naročniških razmerij za krajša časovna obdobja, število naročnikov spreminja na mesečni ravni. Tako iz tabele v odgovoru na tožbo, v kateri je toženka navedla mesečna števila naročnikov posameznih TV programov za leto 2016, ni razvidno, da bi se toženkino povprečno mesečno število naročnikov bistveno spreminjalo1 oz. da bi se v času turistične sezone povečalo. Ker je že na podlagi toženkinih navedb mogoče ugotoviti, da gre za neutemeljene navedbe, morebitno napačno povzemanje toženkinih navedb s strani sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost presoje glede števila toženkinih naročnikov. Upoštevajoč predhodno obrazložitev in torej toženkine podatke iz tabele iz odgovora na tožbo, netočnosti podatkov iz Poročila AKOS ne more dokazati zgolj splošna izpoved toženkinega zakonitega zastopnika o dinamiki naročniških razmerij. Na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne vplivajo niti predložene fakture zasebnih medijskih hiš ter programska shema, s katerimi je toženka dokazovala zatrjevano nižje število naročnikov. Tožnica je namreč pred sodiščem prve stopnje obrazloženo ugovarjala dokazni vrednosti prej navedenih listinskih dokazov in torej zakaj ne odražajo dejanskega števila toženkinih naročnikov. Toženka zato zgolj s predložitvijo prej navedenih listin in zatrjevanjem, da je predložila podatke iz osnovnega paketa, torej za TV programe, ki so vidni vsem toženkinim naročnikom, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da iz predložene Paketne ponudbe (B44) ne izhaja, katera programska shema je vključena v posamezni paket (in torej da so izbrani TV programi resnično del toženkine najosnovnejše programske sheme), toženka pa tudi ni predložila podatkov o številu naročnikov posameznih paketov oziroma dodatnih faktur, ki bi dokazovale pravilnost števila njenih naročnikov v letu 2016, kot ga je zatrjevala (24.295). Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz že omenjene toženkine tabele iz odgovora na tožbo (ta po toženkinih navedbah temelji na podatkih iz prej navedenih faktur zasebnih medijskih hiš) izhaja, da se je število naročnikov posameznih TV programov znotraj posameznega meseca razlikovalo (vsi TV programi, ki so navedeni v tabeli, tako znotraj posameznega meseca nimajo navedenega enakega števila naročnikov), kar ni logično, če naj bi tabela prikazovala število naročnikov TV programov iz najosnovnejše sheme (tj. „Osnovni MPEG2“ iz programske sheme, ki jo je predložila toženka).

Nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

7.Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru treba k odmerjenemu nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih prišteti še nadomestilo v višini 0,03 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Četudi je toženkin zakoniti zastopnik izpovedal, da se je po uvedbi digitalizacije (po letu 2015) ukinila kabelska retransmisija radijskih programov, ker naročniki niso imeli ustreznih sprejemnikov, tej izpovedbi nasprotujejo listinski dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe namreč izhaja, da je iz programskih shem za leti 2012 in 2018 razvidno, da je toženka ponujala tudi radijske programe. Tudi iz zamudnih sodb, ki jih je predložila tožnica izhaja, da je toženka v obračunskih obdobjih 2017, 2018 in 2019 kabelsko retransmitirala radijske programe. Toženka v pritožbi konkretnih pojasnil v zvezi s prej navedenim (zlasti v zvezi s programsko shemo za leto 2018) ne poda, pri čemer ni življenjsko, da bi toženka imela v programskih shemah zgolj navedene radijske programe, ki pa jih ne bi kabelsko retransmitirala. Glede na to, da je toženka kabelsko retransmitirala radijske programe pred in po letu 2016, ter da toženka ni zatrjevala, da radijskih programov ni kabelsko retransmitirala zgolj v nekem vmesnem obdobju (to pa ne izhaja niti iz izpovedbe toženkinega zakonitega zastopnika, ki jo toženka povzema v pritožbi)2 , je tako pravilen logičen in življenjski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka kabelsko retransmitirala radijske programe tudi v letu 2016. Tudi toženkino pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v predhodnih sodnih postopkih, ki se nanašajo na nadomestilo za leti 2013 in 2014, prisojeno nižje nadomestilo v višini 0,168 EUR na naročnika mesečno, ne dokazuje, da toženka v letu 2016 ni kabelsko retransmitirala radijskih programov,3 kot tudi samo po sebi ne utemeljuje zavrnitve zahtevka za nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih (kar je podrobneje pojasnjeno v 13. točki obrazložitve te sodbe). Upoštevajoč, da je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo nekonsistentnosti med toženkinimi navedbami in programsko shemo, ki jo je predložila, zgolj ta ne more izpodbiti prej navedenih logičnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so podprti z listinskimi dokazi. Enako velja za paketno ponudbo, ki jo je predložila toženka, saj dejstvo, da v paketni ponudbi ni izrecno omenjena ponudba storitev radia, ne pomeni nujno, da toženka radijskih programov ni kabelsko retransmitirala. Paketna ponudba predstavlja namreč zgolj nabor storitev, ki jih je izpostavila sama toženka in tako ne nujno njene celovite ponudbe.

Glede nezagotavljanja pravne varnosti

8.Toženka v pritožbi zatrjuje neustavnost njenega položaja, ker je tožnici podeljen monopol, ob tem pa naj bi bilo veliko nejasnosti tako glede obsega varovanih pravic, ki jih ščiti tožnica, kot tudi glede višine nadomestil, saj zakonodajalec ni dorekel višine nadomestil in je to arbitrarno prepustil tožnici. S tem naj bi bile kršene njene ustavne pravice.

9.Niso utemeljeni očitki, da ni jasne ločnice med tem, katere pravice ščiti Zavod AIPA in katere tožnica, ter da zato toženka in drugi kabelski operaterji ne morejo vedeti, kakšno naročnino naj zaračunajo svojim naročnikom, in je posledično ogrožena njihova pravna varnost. Iz dovoljenj URSIL jasno in nedvoumno izhaja, katere pravice ščiti tožnica in katere Zavod AIPA. To jasno in nedvoumno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.4

10.Ne držijo pritožbena izhodišča, da toženka ni dolžna plačati nadomestila za uporabo pravic, ki jih ščiti tožnica, ker zakonodajalec oziroma tožnica nista določila višine nadomestila. Zakonodajalec je v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) predvidel način določitve nadomestila, in sicer je kot primaren način predvidel skupni sporazum med kolektivno organizacijo in združenji uporabnikov - torej dogovor med tožnico in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Za primer nemožnosti določitve primernega nadomestila je zakonodajalec nadalje predvidel tudi organ, ki naj bi to nadomestilo določil - to je Svet za avtorsko pravo (SAP). Za določitev primernega nadomestila v konkretnih posameznih primerih je kot zadnje v vrsti - v skrajnem primeru, da nadomestilo ni določeno ne na podlagi sporazuma ne z enostransko odločbo - pristojno tudi sodišče (81. člen ZASP). Sam zakonodajalec je tako predvidel več načinov določitve primernega nadomestila, v teh postopkih pa je udeleženo več različnih subjektov. Zakaj bi zatrjevan nejasen in nepredvidljiv položaj glede višine primernega nadomestila povzročila prav zakonodajalec oz. tožnica, toženka v pritožbi konkretno ne pojasni. Iz pojasnjenega pa tako izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za nejasnost pravnih predpisov, temveč da primerno nadomestilo ni določeno, zaradi česar ga mora skladno z ZASP določiti sodišče - za kar ima ustrezno podlago. Četudi je odločitev glede primernega nadomestila s strani sodišča lahko nepredvidljiva, saj je sodišče vezano na procesno ravnanje strank, končna odločitev glede primernega nadomestila pa je tako odvisna od okoliščin konkretnega primera, to ne predstavlja takšne stopnje nepredvidljivosti in negotovosti, ki bi bila ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva. Zato je neutemeljeno sklicevanje na zadevo U-I-49/17, U-I-98/17 z dne 28. 3. 2019. Kot bo sicer pojasnjeno v nadaljevanju, pa zaradi odsotnosti sporazumno ali enostransko določene tarife tudi ni bilo poseženo v toženkino pravno varnost - znani so namreč tako parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila.

11.Nadalje tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki glede tožničinega izkoriščanja monopolnega položaja. Kasnejše vlaganje tožb (tik pred potekom zastaralnega roka) ne pomeni izkoriščanje monopolnega položaja in na sam monopolni položaj niti ni vezano. Tudi vlaganje tožbenih zahtevkov po drugih metodah izračuna primernega nadomestila od tiste, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče RS, ne predstavlja izkoriščanja monopolnega položaja, saj je končna odločitev o višini prisojenega nadomestila na sodišču samem.

Višina primernega nadomestila

12.Kot že predhodno obrazloženo, je sodišče v primerih, ko ni sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno. Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari načeloma široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz 81. člena ZASP5 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,6 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic itd.

13.Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.

Zato so zmotne pritožbene trditve, da je Vrhovno sodišče RS z določitvijo primernega nadomestila določilo tarifo, ki so jo sodišča zavezana spoštovani v vseh bodočih sporih med tožnico kot kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji. Četudi je pri odločanju o višini primernega nadomestila treba spoštovati načelo enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti, zaradi česar ni primerno, da bi sodišča vsakič znova iskala primerno tarifo, je možnost določitve drugačnega primernega nadomestila od „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 predvidelo že Vrhovno sodišče RS samo v sodbi II Ips 52/2018, in sicer v primeru obstoja prepričljivih razlogov, da takšna „tarifa“ v konkretnem primeru ni primerna. Sodišče tudi ni absolutno vezano na svoja predhodno zavzeta stališča (in sodno prakso drugih sodišč, torej tudi Vrhovnega sodišča RS), saj je ustrezno obrazložen odstop od sodne prakse dopusten, tudi v primeru, če se ta nanaša na iste pravdne stranke. Prav tako je sodišče dolžno v vsakem primeru posebej ugotavljati odločilno dejansko stanje, zato morebitne drugačne predhodne odločitve ne pomenijo nujno, da je sodišče od sodne prakse odstopilo. Tako je brezpredmetno tudi sklicevanje na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se nanašata na plačilo nadomestila za leti 2013 in 2014 ter citiranje sodbe, ki se nanaša na plačilo nadomestila za leto 2014 (IV Pg 110/2019).

14.Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo in neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot Vrhovno sodišče RS - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum) dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo Vrhovno sodišče RS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto „formulo“, kot jo je uporabilo Vrhovno sodišče RS, pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli, kot Vrhovno sodišče RS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo Vrhovno sodišče RS. Edina razlika med izračunom Vrhovnega sodišča RS in izračunom sodišča prve stopnje v tem postopku je v tem, da je sodišče prve stopnje, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2016, kot osnovo vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2016 in ne tistega za leto 2012, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabljenim načinom izračuna v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe povzelo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je kot primerno nadomestilo določilo 0,198 EUR na naročnika mesečno, ter pojasnilo razloge Vrhovnega sodišča RS za uporabo te „tarife“ v vseh bodočih sporih. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je novejša sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani ta znesek revalorizirala, pri čemer je naštelo tudi opravilne številke sodnih odločb. Prav tako je obrazložilo, da sodišče sicer v samo metodologijo izračuna ni posegalo in da je izhajalo iz načela enakega varstva pravic. Glede na to, da je toženka pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da mora sodišče slediti višini primernega nadomestila, kot jo je določilo Vrhovno sodišče RS, saj bi bilo vsakršno odstopanje v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, je obrazložitev zadostna in omogoča preizkus pravilnosti. Iz nje namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo načinu izračuna in argumentom Višjega sodišča v Ljubljani glede upoštevanja revalorizacije (in torej zakaj znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno ne predstavlja več primernega nadomestila), s čimer ni bilo poseženo v načelo enakega varstva pravic.

15.Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Takšen način izračuna primernega nadomestila s strani sodišča prve stopnje pa z ničimer tudi ne posega v konkurenčnost med strankami, niti v predvidljivost in pravno varnost kabelskih operaterjev. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne. Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To, prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).

16.Vrhovno sodišče RS je kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu, saj je v letu 2012 predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Običajno plačilo namreč je tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. V tem postopku pa se določa primerno nadomestilo za leto 2016. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji niso izjema, saj je v tem obdobju (torej od 2012 do 2016) prišlo do občutnega povišanja osnove, ki ni zanemarljivo (31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Z upoštevanjem tega povišanja sodišče prve stopnje ni poseglo v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V tej odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno, kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.

17.Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen Ustave RS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo Vrhovno sodišče RS, ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala. Plačilo za uporabo pravic mora biti namreč pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic. Tako je treba upoštevati, da je Vrhovno sodišče RS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu in Memorandum ter k njemu sklenjena Aneks in Dodatek. Tako dogovorjena razmerja za delitev nadomestil pa so v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine, pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela. Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila na način, kot ga je določilo Vrhovno sodišče RS, ta razmerja ohranjati, sicer bi bila vrednost glasbenih del glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.

18.Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za nad 100 TV programov za leto 2016 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. Z upoštevanjem tega zneska pri izračunu pa ni bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Na podlagi javno objavljenih revalorizacij zneskov tarife je bil namreč znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, zato je bila osnova za leto 2016 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V tem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila, zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005. Posledično tudi ni mogoče govoriti o kršitvi toženkine ustavne pravice do pravne varnosti. Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, ni mogoče zaključiti niti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

Delno plačilo in ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti

19.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je toženka pri delnem plačilu 10. 9. 2021 ustrezno specificirala obdobja plačanih nadomestil. Iz prvega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ) jasno izhaja, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se moglo vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe je razvidno, da v potrdilu o plačilu ni specificirano obdobje, na katero se nanaša plačilo, temveč zgolj pavšalno leto 2016, ter da z delnim plačilom plačuje zakonske zamudne obresti do 9. 9. 2017. Toženka, ki je tako šele v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2023 obrazložila, katere obroke in v kakšni višini je z delnim plačilom poravnala, je to storila prepozno, pri čemer tek sodnega postopka v času plačila na to presojo ne vpliva. Pri tem iz spisa niti ni razvidno, da bi bilo delno plačilo izvedeno po tem, ko je toženko na vpliv COVID-19 na tek zastaralnih rokov opozorila tožnica, saj je ta pojasnila tožnica podala šele v vlogi z dne 13. 3. 2023, v kateri je hkrati tudi opozorila, da toženkino plačilo z dne 10. 9. 2021 ni specificirano. V trenutku delnega plačila (10. 9. 2021), tako toženka ni jasno navedla, da s plačilom zgolj korigira prvotno plačilo z dne 6. 9. 2021 (ter razlogov za doplačilo). Sodišče prve stopnje je tako glede toženkinega delnega plačila 10. 9. 2021 pravilno upoštevalo, da dolžnik (toženka) ob izpolnitvi ni določil vrstnega reda, kot to predvideva prvi odstavek 287. člena OZ, zato je pri vrstnem redu vračunavanja upoštevalo drugi odstavek 287. člena OZ, skladno s katerim se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Pri vračunavanju je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi toženkin ugovor zastaranja, ki ga je podala pred dnem delnega plačila in se je izrecno nanašal na glavnico.

20.Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče glede delnega plačila z dne 10. 9. 2021 ne bi smelo upoštevati 288. člena OZ. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, dolžnik nima možnosti izbire glede vračunavanja obresti. Tako ob odsotnosti dogovora med upnikom in dolžnikom glede drugačnega načina vračunavanja kot je predvideno v 288. členu OZ, dolžnik ne more izbrati, da plačuje samo glavnico. Navedenega določila sicer ni mogoče razlagati tako, da bi povsem izključevalo ugovor zastaranja, vendar bi se morala toženka, upoštevajoč načelo skrbnosti (6. člen OZ), že v trenutku delnega plačila jasno sklicevati na zastaranje zakonskih zamudnih obresti oziroma pojasniti, da plačuje samo nezastaran del obresti. Podobno izhaja tudi iz analogne uporabe prvega odstavka 287. člen OZ, skladno s katerim mora dolžnik vrstni red vračunavanja določiti najkasneje ob izpolnitvi in o njej obvestiti upnika. Iz toženkinega potrdila o plačilu z dne 10. 9. 2021 ne izhaja jasno sklicevanje na zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti pa je toženka podala šele 26. 4. 2023.

21.Glede na predhodno obrazloženo je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, katere obveznosti je toženka poplačala z delnim plačilom 10. 9. 2021 in torej tudi, da je toženka z njim delno poravnala tudi že zastarane zakonske zamudne obresti. Na to presojo ne vpliva niti, da je v trenutku delnega plačila že potekal sodni postopek, med katerim je toženka kasneje podala ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Upoštevanje kasnejšega (prepoznega) ugovora zastaranja zaradi teka sodnega postopka bi namreč vodilo v neutemeljeno razlikovanje med sicer primerljivimi pravnimi položaji - dolžnik, ki bi plačal med sodnim postopkom, bi bil na boljšem od tistega, ki je plačal pred začetkom sodnega postopka, saj se mu na zastaranje ne bi bilo treba sklicevati že ob sami izpolnitvi, temveč bi lahko ugovor podal kasneje. Hkrati bi takšna razlaga posegala tudi v tožničin položaj, ki tako zaradi morebitnih naknadnih toženkinih ugovorov ne bi vedela, v katerem delu lahko tožbo zaradi (delne) izpolnitve obveznosti umakne.

Zaključek

22.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v V. točki izreka izpodbijane sodne odločbe odločilo: „Tožeča stranka nosi stroške postopka v deležu 22 %, tožena stranka pa v deležu 87 %,“ pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe jasno izhaja, da je toženka dolžna nositi 78 % stroškov postopka, ker je uspela z 78 % tožbenega zahtevka. Tako gre za očitno pisno pomoto (in ne po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka), ki jo lahko sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo odpravi kadarkoli (torej tudi še po pravnomočnosti sodne odločbe), pri čemer popravni sklep izda bodisi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti.

23.Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodno odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in V. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbeni stroških

24.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

25.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožničine pritožbene stroške odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 5519,69 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR. Tožnici je tako priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (7,5 točk), kar preračunano v EUR in povečano za 22 odstotni DDV znaša 279,99 EUR. To obveznost je toženka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

-------------------------------

1Najnižje mesečno povprečje števila naročnikov je 2021, najvišje pa 2027.

2Tako v pritožbi toženka navaja, da je njen zakoniti zastopnik izpovedal, da se je retransmisija RA programov ukinila z uvedbo digitalizacije, ker naročniki niso imeli ustreznih radijskih sprejemnikov, zato po letu 2015 toženka ni predvajala radijskih programov.

3Za neprisojo nadomestila v višini 0,03 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih za leti 2013 in 2014 lahko namreč obstojijo tudi drugi razlogi kot to, da toženka v letih 2013 in 2014 ni kabelsko retransmitirala radijskih programov (ker npr. tožnica nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih sploh ni iztoževala).

4Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.

5Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, to določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

6Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času.

7Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.

8Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.

9L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.

10Prav tam, komentar k členu 22., str. 238 do 240.

11Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.

12Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).

13Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).

14VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).

15Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).

16Ta določa, da če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

17N. Plavšak, V. Kranjc: Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 334 (komentar k 288. členu OZ).

18Prim. VSM Sklep I Ip 377/2022.

19Kolikor je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo v izpodbijani II. točki izreka sodne odločbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 81/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 287/1, 287/2, 288 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 60

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.