Jedro

Za tretjo in četrto toženo stranko je bilo ugotovljeno, da nista univerzalni pravni naslednici pogodbenih strank, zaradi česar bi sklenjena pogodba imela učinek tudi zanju, in je zato zaključek, da sta zavezanki iz tega pravnega posla, kupne pogodbe, ki jo je pravni prednik tožnika sklenil z njunim pravnim prednikom, prodajalcem, napačna in zato neutemeljen zahtevek tožnika, da sta mu dolžni izstaviti kot pravni naslednici prodajalca listino za vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (1. odstavek izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glasi: "Tretja in četra tožena stranka sta dolžni izstaviti tožniku ustrezno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, parcelah št. 201, 224, 283/23, 283/24, 283/25 in 1107, vse vl.št. 505 k.o. H., vknjižil kot lastnik, v 15 dneh pod izvršbo" zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tretji in četrti toženi stranki naložilo, da tožniku izstavita ustrezno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, parc.št. 201, 224, 283/23, 283/24, 283/25 in 1107, vse vl.št. 505 k.o. H, vknjižil kot lastnik, vse pa v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je sicer pravni prednik tožnika v letu 1936 in 1937 kupil od C. predmetne parcele in zanje plačal kupnino. Vendar pa zemljiškoknjižni prepis ni ibl izvedene. Sta pa dejansko tako pravni prednik tožnik, to je njegov stari oče, kot tudi tožnik vse od tedaj dalje uživala nepremičnine v prepričanju, da so njuna last. V času nakupa je bil zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin prodajalec, to je C.. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sporne nepremičnine postale družbena lastnina na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji in izdane odločbe z dne 30.8.1954, zato je zaključilo, da do priposestvovanja ni prišlo, saj tožnik oziroma njegov pravni prednik v potrebni 20-letni zakoniti, dobroverni in pristni posesti nepremičnin nista imela, saj priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče. Ker pa je pravni prednik tožnika od dejanskega in zemljiškoknjižnega lastnika v letih 1936 oziroma 1937 sporne nepremičnine kupil in jih od tedaj dalje užival in imel v svoji dobroverni in zakoniti posesti sam oz. sedaj tožnik, je bila pogodba realizirana, kupnina plačana in ker so bile nepremičnine z delno odločbo z dne 2.9.1997 vrnjene denacionalizacijskem upravičencu - tretji in četrti toženi stranki v last in posest, sta le ti postali zavezanki iz sklenjenega pravnega posla. Zato jima je kot zemljiškoknjižnima lastnicama in pravnima naslednicama prodajalca naložilo, da obveznost prodajalca, to je izstavitev zemljiškoknjižne listine, izpolnita. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo stvarnopravni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik, kot tudi tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko, ki nista lastnici predmetnih nepremičnin. Tretja in četrta tožena stranka sta se zoper ugodilni del sodbe pritožili. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Odločitev sodišča je v popolnem nasprotju z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi. Sodišče je namreč navedlo, da tožnik pridobitve lastninske pravice na nobeni zatrjevani pravni podlagi ni dokazal in je bilo potrebno stvarnopravni del tožbenega zahtevka kot neutemeljen zavrniti, zatem pa nalaga pritožnicam, da izdata ustrezno listino. Pritožnici sta zemljišče pridobili v upravnem postopku, če je bilo vrnjeno nekaj, za kar podlage v zakonu ni, naj se postopek denacionalizacije obnovi. Če bo tožnik dokazal, da so zemljišča njegova, bosta pritožnici sami umaknili zahtevo za denacionalizacijo v tem obsegu, to sta v nekaterih podobnih primerih že storili. Ni jima jasno, zakaj pravni prednik tožnika ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo v letu 1937, kot tudi ne v letu 1954, ko so bile nepremičnine nacionalizirane, kot tudi ne takrat, ko so bile izročene H. oziroma prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ali pa vsaj ob začetku postopka denacionalizacije. Sicer so pristojne davčne uprave vsem lastnikom po uradni dolžnosti pošiljale posestne listine in bi tožnik lahko preveril lastništvo. Pritožnici sta vpisani kot lastnici le dva dni, saj sta dva dni pred prejemom izpodbijane sodbe prejeli sklep o vknjižbi lastninske pravice pri spornih nepremičninah na njuno ime, pa se jima že z izpodbijano sodno odločbo, ki temelji na nepreverjenih dejstvih in ne ponuja nobenih dokazov ter je sama s seboj v nasprotju, nalaga, da izstavita ustrezno listino. Vprašanje je, če je pravni prednik tožnika sploh plačal kupnino. Dejstvo je, da sta pritožnici zemljišča pridobili na zakonit način s pravnomočno odločbo državnega organa, ki je kasnejši in tehtnejši pravni naslov kot pomanjkljiva kupna pogodba iz leta 1937. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ne drži trditev pritožnic, da sta zemljiškoknjižni lastnici postali tik pred prejemom izpodbijane sodbe v letu 2001. Vpis je bil ivzršen že 30.11.1998, v januarju 2001 sta le prejeli zapozneli zemljiškoknjižni sklep. Pravni prednik tožnika je plačal kupnino, to izhaja tudi iz listin, ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi. Iz delne odločbe Republike Slovenije, Upravne enote I. z dne 29.8.1997 št. 321-429/93-4/2 (42/11) pa je razvidno, da je bilo pritožnicama na podlagi 67. člena Zakona o zadrugah, ki je določal, da se premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, vrne, in sicr Zvezi hranilno kreditnih služb Slovenije in Slvoenski zadružni kmetijski banki, premoženje vrnejo. Zato je pritožnicama pravno nasledstvo po takratni C., od katere je pravni prednik tožnika kupil predmetne nepremičnine, priznal citzirani zakon. Zato sta pritožnici kot pravni in zemljiškoknjižni lastnici dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo lahko tožnik zahteval vpis v zemljiški knjigi in pridobil lastninsko pravico pri predmetnih nepremičniha, ki jih je njegov pravni prednik leta 1936 in 1937 kupil in plačal kupnino, le od prodajalke ni dobil ustrezne listine, na podlagi katere bi lahko predlagal vpis v zemljiško knjigo. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Trditvena podlaga tožbe je bila ta, da ima tožeča stranka oziroma njen pravni prednik predmetne nepremičnine, ki jih je pravni prednik v letu 1936 oz. 1937 kupil od prodajalca, C. od nakupa dalje v nepretrgani posesti, saj jih obdelovala, izkoriščala in uživala praktično več kot 60 let, zato je tožeča stranka trdila, da je nepremičnine priposestvovala in s tem je pridobila lastninsko pravico. Zato je tudi predlagala, da sodišče ugotovi, da je tožnik lastnik teh nepremičnin in naloži toženim strankam, da izstavijo ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče prve stopnje je ob dejanskih ugotovitvah, da sicer držijo trditve tožeče stranke, da je od nakupa dalje njegov prednik oziroma tožnik te nepremičnine imel v posesti, jih obdeloval in bil prepričan, da so sporne parcele njegove ter ob nadaljnji ugotovitvi, da so te predmetne nepremičnine v letu 1954 postale družbena lastnina na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji ter je bila izdana tudi ustrezna odločba dne 30.8.1954, pravilno zaključilo, da potrebna priposestvovalna doba, ki je tedaj, to je bilo pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je stopil v veljavo šele v letu 1980, znašala 20 let (Poročilo VS RS I/60), do prehoda predmetnih nepremičnin v družbeno lastnino ni potekla. Zato je zaključek, da do priposestvovanja ni moglo priti in torej na originaren način tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila, pravilen in pravilno zavrnjen stvarnopravni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik. S temi zaključki razlogovanje, da podalga, ki bi kazala na pridobitev lastninske pravice, ni izkazana, ni v nasprotju, ugodeno je le zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, torej obligacijskem zahtevku in zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odsdt. 339. člena ZPP, ni. Je pa zmotno uporabljeno materialno pravo, ko sodišče nalaga tretji in četrti toženi stranki kot zemljiškoknjižnima lastnikoma izstavitev zemljiškoknjižne listine. Razlogovanje, da sta tretja in četrta tožena stranka kot pravna naslednika prodajalca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, je materialnopravno zmotno. Po določbi 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. To pa pritožnici nista. Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbnih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (2. odst. citiranega člena). Tudi univerzalna pravna naslednika prodajalca, to je C, tretja in četrta tožena stranka nista, zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da sta toženki zavezanki iz pravnega posla, kupne pogodbe, ki jo je pravni prednik tožnika sklenil s prodajalcem, materialnopravno zgrešeno. Pravna kontinuiteta je namreč s podržavljenjem pretrgana, saj je premoženje iz zasebne lastnine prešlo v državno oziroma družbeno lastnino v letu 1954 in gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Tudi zaključki, da gre za pravne naslednike prodajalcev zgolj zato, ker je prišlo do denacionalizacije, so zmotni in v odgovoru na pritožbo tožeča stranka zmotno razlaga določbo 67. člena Zakona o zadrugah. Pravica do denacionalizacije premoženja kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila preneseno na državo in druge uporabnike, je sicer določena v korist tretje in četrte tožene stranke, kar pa še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo, še manj pa za univerzalne naslednike prodajalca in tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi nikoli niti trdila ni, da bi bil prav prodajalec tisti, kateremu so bile nepremičnine po letu 1945 nacionalizirane, (dokazno nepodprte) pritožbene trditve v tej smeri pa so nedovoljene pritožbene novote (337. čl. ZPP). Ker pa torej iz dejanskih ugotovitev ni moč potegniti materialnopravnega zaključka, da gre pri tretji in četrti toženi strnaki za univerzalne pravne naslednike prodajalca, je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba tretjo in četrto toženo stranko veže in morata zato izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, zmotno. Pravilna materialna presoja bi narekovala torej zaključek, da ta obveza, ker ni ne zatrjevano in ne izkazano, da gre za univerzalna pravna naslednika, ne obstoji, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tretje in četrte tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine, uperjen zoper tretjo in četrto toženo stranko, zavrnilo (4. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku).