Jedro

Tožnik svojih s priposestvovanjem pridobljenih pravic ni mogel več uveljavljati tedaj, ko je osmi toženec s pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi v dobri veri pridobil sporno zemljišče. Nadaljnji promet s spornim zemljiščem za utemeljenost tožnikovega lastninskega zahtevka na podlagi priposestvovanja ni več pomemben.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 6.11.2008 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 4.11.2000 dovoli in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 424/1 k.o. ... in da se pri tej parceli vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta parcela odpiše od vl. št. 400 k.o. ... ter vpiše v nov vložek, pri katerem se vpiše lastninska pravica v korist tožnika, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da je deveta toženka dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, kakor tudi drugi podredni zahtevek, da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 350.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni plačati prvemu tožencu, tretji, četrti in peti toženki, šestemu in sedmemu tožencu, pravdne stroške v znesku 10.490,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožnik dolžan v roku 15 dni plačati drugi toženki pravdne stroške v znesku 3.532,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni osmemu tožencu in deveti toženki pravdne stroške v znesku 6.284,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni pojasnilo, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče bi moralo opraviti ogled na kraju samem in ugoditi predlogu za postavitev izvedenca gradbene, kmetijske in geološke stroke, ki naj naredi izkop ter preveri, ali se na sporni parceli nahaja odpadni material, tako kot so zatrjevali toženci, ali ne. Sodišče meša dobrovernost in zakonitosti posesti. Upoštevati je potrebno pravila ODZ - posest mora biti pravična, poštena in pristna ter mora trajati najmanj 30 let. Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem bi se tako izvršila leta 1980, saj je začela teči leta 1950. Da je bila posest takšna, kot zahteva ODZ, izhaja iz dejstva, da je bila sklenjena prodajna pogodba, pravni predniki tožnika so imeli nepremičnino v posesti in jo uporabljali. Tudi če se upoštevajo določbe ZTLR, bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Posest tožnika in njegovih pravnih prednikov je bila zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem naslovu. Posest je bila tudi dobroverna, to se tudi sicer domneva. Tožnik in pravni predniki so bili prepričani, da je parcela njihova. Do priposestvovanja je prišlo torej tudi na podlagi ZTLR, že leta 1990 (zakonita posest), najkasneje pa leta 2000 (dobroverna posest). Ni mogoče zaključiti, da dobrovernosti tožnika ni bilo, ker lastninska pravica v zemljiški knjigi nanj ali na njegove pravne prednike ni bila nikoli vpisana. Če bi bila lastninska pravica vpisana, seveda ta tožba ne bi bila potrebna. Zato to dejstvo ni odločilen kriterij za ugotavljanje dobrovernosti. Sodišče ne pojasni, zakaj so priče, ki jih je tožnik predlagal, neverodostojne, nasprotne priče pa avtomatsko verodostojne. Da so imeli tožniki in njegovi pravni predniki sporno nepremičnino v posesti, je jasno izpovedala priča M. J.. Ta je videl tožnika, da je na parceli kmetoval s svojo mamo, tam pa je videval tudi očeta. Potrdil je, da je že kot majhen slišal govorice, da je tožnikov stari oče to parcelo kupil. Na tej parceli ni videl nobenega od družine B., od tožnika je to parcelo dobil v najem. Tudi V. D. je potrdil, da je na sporni parceli videl prednike tožnika in tudi njega. Tudi R. R. je potrdil, da je videl tožnika na sporni parceli, čistil je teren, sadil koruzo. Priča M. R. ne more biti verodostojna, saj iz njene izpovedbe izhaja, da priči ni jasno, točno za katero parcelo gre. Tudi ni mogoče zaključiti, da je bil osmi toženec v času nakupa parcele dobroveren. Ne pove, v kakšnih okoliščinah je parcelo kupil, ali je sploh bil na parceli, si jo je ogledal, ve, kje so meje, in kdo so mejaši. Oceniti je mogoče, da je osmi toženec zavestno zamolčal relevantne podatke. Ni ravnal tako, kot se običajno pričakuje od kupca. Če bi ravnal tako, bi zanesljivo ugotovil, da si tožnik lasti parcelo, ki jo je kupil. Tožnik je poslal dopis na UE Kamnik o nameravani vložitvi tožbe še pred vknjižbo lastninske pravice na ime osmega toženca. Sodišče bi moralo ugoditi vsaj zahtevku za plačilo odškodnine. Stroškovni del odločitve je neobrazložen, stroškovnik tožniku ni bil vročen. Tudi ta odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (2. odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Prav to pa velja za osmega toženca M.B.M.. Lastninska pravica v njegovo korist je bila vpisana v zemljiško knjigo na podlagi pogodbe z dne 8.5.2007 že dne 22.10.2007, ko še ni mogel biti seznanjen s tožnikovim lastninskim zahtevkom na podlagi priposestvovanja. Tožnik je namreč tožbo na tej podlagi vložil dne 12.12.2007. Dobra vera osmega toženca se domneva, zato je bilo na tožniku, da dokaže nasprotno. To mu ni uspelo. Glede na datum sklenitve prodajne pogodbe (8.5.2007) in vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo (22.10.2007), je dopis z dne 2.11.2007, ki ga je tožnik poslal UE Kamnik o nameravani vložitvi tožbe, pravno nepomemben. Osmemu tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kršil svojo "raziskovalno dolžnost". V konkretnem primeru kakšna posest tožnika na zunaj ni bila vidna (to je dokazni postopek jasno pokazal), zato osmemu tožencu ni mogoče očitati, da bi moral opraviti kakšna posebna "raziskovalna" dejanja v smeri, ali si morda kdo, ki ni zemljiškoknjižni lastnik, lasti lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo namerava kupiti. Nedvomno se je zato upravičeno zanesel zgolj na podatke zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče še pripominja, da nadaljnji promet s spornim zemljiščem (v konkretnem primeru prenos lastninske pravice na deveto toženko, B..., d.d.), ni več pomemben in se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem dobre vere te stranke. Tožnik svojih s priposestvovanjem pridobljenih pravic ni mogel več uveljavljati že tedaj, ko je osmi toženec s pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi v dobri veri pridobil sporno zemljišče (primerjaj VSRS II Ips 229/98). Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, parc. št. 424/1 k.o.... in na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice na tožnika, je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

Priposestvovanje pomeni originaren, izviren način pridobitve lastninske pravice - neposredno na podlagi zakona. Vpis v zemljiško knjigo za nastanek lastninske pravice v tem primeru nima konstitutivnega pomena, zato izstavitev posebne zemljiškoknjižne listine ni potrebna (primerjaj 3. točko 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Že samo iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi podredni tožbeni zahtevek, da je deveta toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, pravilno in zakonito zavrnilo.

Ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti prvih sedmih tožencev, ki so sporno zemljišče prodali osmemu tožencu. Njihovo ravnanje ni bilo protipravno. Bili so (zemljiškoknjižni) lastniki parcele št. 424/1 k.o.... in so imeli z njo pravico razpolagati (1. odstavek 37. člena SPZ). Tožnik ni izkazal, da bi imel na nepremičnini kakšna upravičenja in to celo takšna, ki bi pripeljala do priposestvovanja in ki bi preprečevala ali omejevala pravico prvih sedmih tožencev do razpolaganja z njo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati niti tega, da so on ali njegovi pravni predniki imeli nepremičnino sploh v posesti. Dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem v zvezi, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ne opredeljuje se podrobneje do pritožbenih navedb v zvezi s tem vprašanjem glede na to, da tudi, če bi jo imeli, njihova posest ni bila dobroverno lastniška (2. odstavek 43. člena SPZ), niti zakonita in dobroverna ali samo dobroverna (2. in 4. odstavek ZTLR) niti poštena (paragraf 1460 ODZ). Gola tožnikova trditev, da je pravni prednik tožnika, njegov stari oče L. M., okrog leta 1950 s pravnim prednikom prvih sedmih tožencev sklenil kupoprodajno pogodbo za to parcelo oziroma tožnikova izpovedba "da je pač stari oče na nek način moral pridobiti parcelo", seveda obstoja pravnega posla (kupoprodajne pogodbe) ne moreta izkazati, najmanj pa ne s stopnjo prepričanja. Posest je dobroverna (poštena po ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (paragraf 1463 ODZ, 2. odstavek 72. člena ZTLR). Tožnik, kot rečeno, ni z ničemer izkazal, da so pravni predniki sporno zemljišče kupili. Na čem pa naj bi še temeljila njegova dobrovernost in dobrovernost njegovih pravnih prednikov, ni z ničemer pojasnil. Vsem je bilo tudi jasno, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno (parcela ni bila predmet dedovanj, davščin od nje tožnik ali njegovi pravni predniki niso nikoli plačevali). Tožnik in njegovi pravni predniki so torej vedeli, da sporno zemljišče ni njihovo oziroma bi to vsaj morali vedeti. Iz vsega povedanega tudi sledi, da je sodišče prve stopnje povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi opravil izkop dela zemljišča, saj bi se s tem dokazom dokazovale trditve o dejstvih (ali se na sporni parceli nahaja odpadni material, za katerega so toženci zatrjevali, da ga je na parcelo navozil njihov pravni prednik), ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča (tudi če bi šlo za posest tožnikov in njegovih pravnih prednikov, ta posest ni bila zakonita in dobroverna niti ne dobroverna). Ni torej mogoče govoriti o protipravnem ravnanju prvih sedmih tožencev pri sklepanju prodajne pogodbe z osmim tožencem, pa tudi ne o protipravnem ravnanju osmega toženca in devete toženke in s tem tudi ne o njihovi odškodninski odgovornosti. Tudi podredni tožbeni zahtevek, ki je temeljil na tej podlagi, za izplačilo odškodnine v višini 350.000,00 EUR, je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je mogoče preizkusiti v zvezi s predloženimi stroškovniki, ki so del spisa, in ki jih tožeča stranka lahko kadarkoli vpogleda in teh listin sodišču ni potrebno posebej dostavljati strankam (1. odstavek 150. člena ZPP).

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovori na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogli, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih toženci nosijo sami (1. odstavek 155. člena ZPP).