Jedro

Namembnost zemljišča mora biti utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da ta glasi:

"V preostalem se predlog za določitev pripadajočega zemljišča po parc. št. 1163/15 (prej del parcele št. 1163/2) k. o. ... zavrne."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (točka I in II izreka) potrdi.

Obrazložitev

1.Predlagateljica je na podlagi določb ZVEtL-11 vložila predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A. cesta 13, (ID znak 0000-2735).

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in parcelaciji z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so pripadajoče zemljišče stavbe in s tem njen splošni skupni del v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe zemljišča parc. številka 1160/2, 1934/2, 1163/13 (prej del 1163/2) in 1163/14 (prej del 1163/2), vse k. o. ...2 (točka I izreka). V preostalem delu je postopek, ki se nanaša na ugotovitev pripadajočega zemljišča po parc. št. 1163/15 (prej del 1163/2), ustavilo in odločilo, da se bo v tem delu po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi izbrisala zaznamba tega postopka (točka III izreka). Odločilo je še, da se zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa izvedejo po uradni dolžnosti.

3.Pritožbo vlaga tretja nasprotna udeleženka. Sklep izpodbija v I., II. in III. točki izreka, in sicer za vse parcele razen za parcelo številka 1163/14. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP3 v zvezi z 42. členom ZNP-14 in 3. členom ZVEtL-1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo predloga, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Za pritožbo je sporen obseg pripadajočega zemljišča, ki v naravi predstavlja parkirišče (parcelne številke 1160/2, 1934/2 in 1163/1). Meni, da gre za javna parkirišča oziroma javne površine. Sklep je materialnopravno zmoten, ker ni podan urbanistični kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče se je napačno, brez kritične presoje, naslonilo na protislovno in nepravilno mnenje izvedenke urbanistične stroke. Njeno mnenje predstavlja le sklepanje in ne gotovega dejstva, da so bila načrtovana parkirna mesta namenjena samo rabi stavbe in ne javni rabi. Urbanistična dokumentacija napeljuje na zaključek, da so bila parkirišča (tako kot parkovna ureditev) načrtovana kot javno parkirišče. Izvedenka urbanistični kriterij utemeljuje z nezadostnimi dejanskimi kriteriji iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Kumulativno morata biti izkazana tako urbanistični kot dejanski kriterij. Ni mogoč niti zaključek, da bi bil podan urbanistični kriterij po 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ker sta bili gradbeno in lokacijsko dovoljenje za stavbo izdani neodvisno od dovoljenj za parkirišče. Ker je bila stavba načrtovana kot stavba posebnega družbenega pomena, je utemeljen zaključek, da so bila parkirna mesta načrtovana kot javna, tako kot je izvedenka ugotovila za sočasno s parkirišče načrtovano parkovno ureditev ob stavbi. Dejansko stanje o namembnosti zemljišča je napačno ugotovljeno. Dejansko in pravno napačen ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter s kršitvijo 7. člena ZPP je obremenjen zaključek, da so bile sporne nepremičnine ves čas v dejanski rabi zgolj uporabnikov stavbe in ne v javni rabi. Izpodbija ga vloga udeleženca B., d. o. o. z dne 23. 11. 2023, do katerega se sodišče ni opredelilo. Tudi ni bilo take trditvene podlage predlagateljev. Meni, da v obravnavanem primeru nista podana ne urbanistični ne dejanski kriterij za ugotovitev pripadajočega zemljišča in da je nasprotna odločitev dejansko in pravno zmotna. Kot napačen in neobrazložen graja še sklep o ustavitvi postopka (točka III izreka). Ker umika predlog za parc. št. 1153/15 ni bilo, bi bilo treba predlog v tem delu zaradi vzpostavitve učinka ne bis in idem zavrniti.

4.Na pritožbo je odgovoril deveti nasprotni udeleženec. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa v cel0ti.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedeni parcelaciji ustavilo postopek glede parc. št. 1163/15 (prej del 1163/2) po ugotovitvi in (zadostni) obrazložitvi v točki 17, da ne gre za pripadajoče zemljišče k stavbi. Predlog je v tem delu torej vsebinsko pravilno zavrnjen. Ker je izrek zgolj napačno zapisan, je to kršitev sodišče druge stopnje lahko odpravilo samo. V tem delu je pritožbi ugodilo in izrek pod točko III spremenilo tako, da je predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po parc. št. 1163/15 zavrnilo.

7.V ostalem pritožba ni utemeljena.

8.Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje izvajalo dokaz z izvedenko urbanistične in geodetske stroke, opravilo ogled na kraju samem ter pravilno in popolno ocenilo predložene listine, je ugotovilo:

-obravnavana stavba je bila (kot stavba posebnega družbenega pomena - Družbeni center in sedež skupščine Občine ...) zgrajena med leti 1978 do 1980;

-skupaj z zunanjo ureditvijo (park, osni dostop, ploščad) je bila načrtovana in vrisana v prostorskem aktu Dopolnitev zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka BS2/1 iz leta 1976;

-lokacijska dokumentacija - grafični del je bil povzet po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu (ob ploščadi pred objektom je bil predviden urejen parkirni prostor s 56 parkirnimi boksi, ploščad namenjena pešcem);

-investitorju je bila izdana odločba za plačilo prispevka za spremembo namembnosti parc. št. 1159, 1161/1 in 1919 v skupni izmeri 1032 m2 za zemljišče, predvideno za izgradnjo upravne zgradbe z zunanjo ureditvijo, vključno s parkirišči, ter komunalnih priključkov;

-dejanska ureditev v naravi je bila izvedena v času družbene lastnine, in sicer skladno z grafičnim in besedilnim delom lokacijske dokumentacije, le z manjšimi odstopanji (namesto načrtovanih 56 parkirnih mest za stavbo, je bilo izvedenih 47 parkirnih mest, zmanjšanje je šlo na račun povečanja načrtovane in izvedene javne zelenice);

-sporno zemljišče v naravi predstavlja in omogoča dostope in dovoze do stavbe, prostor za vzdrževanje stavbe, zelene površine z zelenitvijo, z zapornicami omejeno in s parkirnim znakom "Parkiranje dovoljeno za uporabnike A. 13" označen prostor za parkiranje, enotno urejeno ploščad na južni strani, intervencijske površine, prostor za odlaganje odpadkov ipd.;

-zemljišče parc. št. 1160/2 in 1934/2 ter deloma parc. št. 1163/2 (po parcelaciji št. 1163/13 in 1163/14) predstavlja zaokroženo in enovito celoto, esencialno dvorišče stavbe, ki je funkcionalno vezano zgolj na stavbo in nujno potrebno za njeno redno rabo;

-navedeno zemljišče je bilo ves čas v dejanski rabi zgolj uporabnikov stavbe posebnega pomena in ne v javni rabi;

-iz ugotovljene zaokrožene, enovite in funkcionalne celote so izločene javne površine (pločniki, cestišče z obcestnim svetom) ter zemljišče, ki služi stavbam celotne soseske (dostopne poti na severni in vzhodni strani ter ploščad in park na vzhodni strani);

-z načinom ugotovljene dejanske rabe spornega parkirišča se je nasprotna udeleženka Mestna občina strinjala še v letu 2011 in 2012, ko je z drugimi etažnimi lastniki sklenila dogovor o razdelitvi parkirnih mest in postavitvi zapornice pred parkiriščem, ki stoji še dane.

9.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je ob pravilni uporabi prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 in meril za določitev pripadajočega zemljišča iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da tudi za pritožbo sporna parkirišča predstavljajo del esencialnega dvorišča stavbe, ki je namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe ter predstavljajo pripadajoče zemljišče in skupni del stavbe v etažni lastnini etažnih lastnikov. Ugovor pritožnice, da gre javne površine, na katerega nakazuje v pritožbi, je ob pravilni uporabi prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 pravilno zavrnjen že v točki 16 izpodbijanega sklepa.

10.Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). Dejanske ugotovitve o pretekli rabi v času družbene lastnine so sprejete v okviru zadostne trditvene podlage predlagatelja, po pravilni dokazni oceni predloženih listin, izvedeniškega mnenja ter po opravljenem ogledu spornega zemljišča. Kršitev 7. člena ZPP in 8. člena ZPP ni. Dokazna ocena je utemeljena z jasnimi, popolnimi in notranje skladnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, v katerih ni (tako kakor tudi ne v izvedeniškem mnenju) očitanih protislovij. Pritožnica dokazne ocene ne more omajati z enostransko oceno navedb ene od udeleženk, ki jih prepisuje le v tistem delu, ki ji utegnejo koristiti, prezre pa druge dokaze, ki utemeljujejo sklep o pretekli uporabi parkirišča. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje ne vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni, presoji in razlogom sodišča prve stopnje, ki jih ne bo ponavljalo, ampak se nanje tudi v odgovoru na pritožbene navedbe lahko le sklicuje, bo v nadaljevanju odgovorilo zgolj na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 IN 3. členom ZVEtL-1).

11.Drži, kot pravi pritožba, da mora biti namembnost zemljišča utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika. Zmotno pa je pritožbeno naziranje, da obeh vidikov sodišče ni (pravilno) ugotovilo. Za presojo o obstoju urbanističnega kriterija je imelo zanesljivo oporo v strokovno obrazloženem in z ničemer omajanem mnenju izvedenke urbanistične stroke. V okviru urbanističnega vidika je treba utemeljiti, da je bilo neko zemljišče objektivno gledano, po pravilih stroke, neposredno namenjeno redni rabi stavbe (z načrtovanjem ob gradnji stavbe, s prostorskimi akti in/ali z urbanističnimi standardi), to je s kriteriji iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-15 . Gre za strokovna vprašanja, o katerih poda pojasnila izvedenec, saj sodišče potrebnega strokovnega znanja nima (243. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sodišče nato na podlagi ugotovitev in pojasnil izvedenca ter drugih dokazov uporabi materialno pravo in odloči o obsegu pripadajočega zemljišča6 .

12.V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje na podlagi celovito obrazloženega izvedeniškega mnenja7 in po ogledu kraja zanesljivo prepričalo, da so bila parkirišča za obravnavano stavbo načrtovana že v prostorskem aktu, da so bila nato predvidena z lokacijsko dokumentacijo, ki je vsebinsko sledila in bila povsem skladna s prostorskim aktom, in ki je bila podlaga za izdajo upravnih dovoljenj. Na podlagi izvedeniškega mnenja je nadalje ugotovilo, da so bila parkirišča skladno oziroma zgolj z manjšimi odstopanji tudi dejansko izvedena (zgrajena) v naravi. Že v pisnem mnenju je izvedenka pojasnila, da je upoštevala vse urbanistične kriterije sočasno, ker po prostorskih aktih ali samo po izdanih upravnih dovoljenjih ni mogoče nedvoumno ugotoviti celotnega obsega pripadajočega zemljišča stavbi. Poglavitni vir (vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanašajo na stavbo in zunanjo ureditev) je zato dopolnila z uporabo drugih urbanističnih meril - standardov, vključno z vidiki sledovi dejanske pretekle urejenosti v naravi. Ko načrtovanje ob gradnji stavbe in/ali takratni oziroma poznejši prostorski akti niso bili (v celoti) realizirani na način, kot je bilo zasnovano (kot je bilo ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru), je treba za utemeljitev urbanističnega vidika uporabiti urbanistične standarde in preizkusiti, v kolikšnem obsegu je bila dejanska ureditev in raba skladna s splošnimi pravili urbanizma8 . Strokovne standarde je izvedenka pojasnila, utemeljila in razložila, zato so pritožbeni očitki, da gre le za njeno sklepanje in ne za dokazana dejstva, neutemeljeni, tako kot ocena, da je podajala mnenje v smislu dejanskih kriterijev iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

13.Ni mogoče slediti niti pritožbenim očitkom o protislovnem mnenju in posledično sklepu sodišča. Na v pritožbi ponovljene pripombe na izvedeniško mnenje9 je izvedenka strokovno in izčrpno odgovorila v pisni dopolnitvi izvedeniškega mnenja in ob ustnem zaslišanju na ogledu. Nasprotij v mnenju ni. Ključne so ugotovitve izvedenke in sodišča, da analiza prostorskih in upravnih aktov ter upoštevani urbanistični standardi dajejo podlago za zaključek, da so bila sporna parkirišča namenjena redni rabi stavbe in ne javni rabi. Nasprotna pritožbena ocena in trditve v zbranem strokovnem procesnem gradivu nimajo opore.

14.Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi dejanski vidik namembnosti parkirišča k stavbi (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Sodišče je ugotovilo, da je sporno parkirišče del enovitega dvorišča stavbe. Locirano je ob stavbi, funkcionalno vezano in potrebno za rabo stavbe. Ključne so ugotovitve, da je v naravi še danes omejeno z zapornico in označeno s prometnim znakom, ki dovoljuje uporabo le uporabnikom stavbe in ne tretjim osebam. Ob pomanjkanju nasprotnih dokazov prav sedanja ureditev in uporaba dopušča tudi sklepanje o pretekli rabi parkirišč izključno za potrebe stavbe in ne o pretekli javni rabi. Namembnost same stavbe (opredeljena kot stavba posebnega družbenega pomena) te ocene ne more omajati. Pritožnica namreč ni z ničemer dokazala, da bi se parkirišče uporabljalo kot javna površina. Nasprotno. Sodišče je na podlagi pravilno ocenjene listine v prilogi B310 zanesljivo ugotovilo, da se je z razmejitvijo parkirišč stavbe od javnega sveta strinjala tudi pritožnica, ko je sklenila navedeni sporazum z ostalimi etažnimi lastniki stavbe. Pritožbeno opozarjanje na domnevno drugačne navedbe drugih udeležencev v postopku, ki jih ocenjuje v svojo korist, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena dejanska ureditev sporne nepremičnine (2. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) in njena redna raba (3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) utemeljujeta dejansko namembnost zemljišča za redno rabo stavbe.

15.Pritožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme za ugovor javnega dobra, ni konkretizirano izpodbijala, kaj šele izpodbila, pravne domneve, da je zemljišče, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo po določbah 42. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe. Po prvem odstavku 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče stavbe tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pritožnica se je na javno rabo sklicevala le s svojo evidenco nepremičnega premoženja oziroma z elaboratom LUZ z dne 1. 7. 2011. To je sodišče pravilno kot neupoštevno zavrnilo v točki 16 sklepa, saj ne gre za pravni predpis o lastninjenju družbene lastnine. Lastninjenja družbenih zemljišč po (specialnih) določbah Zakonov o lastninjenju družbene lastnine pa ni ne zatrjevala ne dokazovala. Tega ne stori niti v pritožbi. Ker svojega trditvenega in dokaznega bremena za ugovor javnega dobra ni zmogla, tudi s pritožbo ne more uspeti.

16.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo. Očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

1Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. list RS, št. 34/2017.

2V nadaljevanju bo navedbe katastrske občine opuščena.

3Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

4Zakon o nepravdnem postopku, Ur. List RS, št. 16/2019.

5Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, GV Založba 2003, stran 272.

6VSRS II Ips 132/2017, točka 34.

7Izvedenka je podala pisno izvedeniško mnenje, po pripombah pritožnice je mnenje pisno dopolnila in bila o njem še ustno zaslišana na naroku.

8Komentar ZVEetL-1 kot zgoraj, strani 272 do 273.

9Da sta bili upravni dovoljenji izdani le za stavbo in ne tudi za parkirišče; da v lokacijskem in gradbenem dovoljenju ni bil zarisan/naveden natančen obseg prvotnega zemljišča za redno rabo stavbe; da samo po vsebini lokacijske in gradbene dokumentacije in izdanih dovoljenjih ni mogoče ugotoviti celotnega obsega zemljišča; da so bila parkirišča načrtovana na enak način kot parkovna ureditev; o razhajanju med številom načrtovanih in izvedenih parkirnih mest; o vsebini urbanističnih kriterijev.

10Sporazum med etažnimi lastniki stavbe.

Zveza:

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 3, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44, 44/1 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 243, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.