Jedro

Za obstoj izvenzakonske skupnosti z enakimi posledicami za partnerja, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, ni nujno, da morata ves čas živeti skupaj na istem naslovu. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali drugih razlogov sporazumno nista skupaj, njuna skupnost pa ima značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti in intimne povezanosti, so pogoji za izenačenost take skupnosti z življenjem v zakonski zvezi izpolnjeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (tč. 1. in 4. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki 1. izreka ugotovilo, da je tožnica do 27/100 solastnica nepremičnine - stanovanjske stavbe na naslovu V., in gospodarskega poslopja, stoječega na parc. št. 1165, pripisane pri vl. št. 300 k.o. .... V presežku - za ugotovitev, da je solastnica do 1/2 teh nepremičnin in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis navedenih nepremičnin v korist tožnice, je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. 2. in 3. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da jih mora tožnici povrniti toženec v višini 366,60 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Smiselno predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Očita mu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba nima razlogov o zemljišču, ki je nesporno toženčevo premoženje. Stavba deli usodo zemljišča, zato je treba morebitno solastnino graditi na vrednosti zemljišča in stavbe. Graja stališče prvega sodišča, da je sprejelo obe izvedeniški mnenji, dejansko pa nobenega, saj je delež solastnine določilo samo kot povprečje med obema in neupoštevajoč vrednost stavbnega zemljišča. Samo nima strokovnega znanja s področja gradbeništva. Njegova metoda ni sprejemljiva, tudi če bi upoštevalo vrednost zemljišča. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Ponuja izračun morebitnega solastninskega deleža tožeče stranke, upoštevaje obe mnenji. Ob upoštevanju mnenja izvedenca M. bi znašal delež tožnice le 24 % in ne 31, kot je ugotovilo sodišče. Ob upoštevanju mnenja drugega izvedenca pa 15,17 % in ne 23,05 %, kot je izračunalo sodišče. Zadnje mnenje sta pravdni stranki sprejeli, zato bi ga lahko upoštevalo tudi sodišče. Sicer vztraja, da so bile sporne nepremičnine njegova last in dograjene, preden je spoznal tožnico. Graja dokazno oceno o obstoju in trajanju izvenzakonske skupnosti. Sodišče se je neupravičeno naslonilo na pričo J. B., ker je ta v sporu s pritožnikom. Prilaga novo listino, s katero dokazuje, da se je na naslovu tožnice prijavil šele 1984 leta in pojasnjuje, s katerimi partnerkami je živel do tedaj. Sklicuje se na predložene račune, ki dokazujejo, da je bila hiša vseljena že leta 1982. Izvenzakonske skupnosti s tožnico ni bilo, ker nista imela skupnega bivališča in nikoli nista živela v skupnosti, zlasti ne v ekonomskem smislu. Morebitni solastniški delež bi lahko bil le posledica neposrednih vlaganj tožnice, ne pa posledica ustvarjanja skupnega premoženja, ker izvenzakonske skupnosti ni bilo. Neposrednih vlaganj tožnica ni dokazala. Njen vložek bi bil lahko le 15/100 na sporni nepremičnini. To bi zadoščalo le za obligacijski zahtevek. Za priznanje solastninskega deleža ni ne dejanske ne pravne podlage. Zahtevek je treba v celoti zavrniti, ker je že po temelju sporen, pa tudi po višini.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Osrednje vprašanje v tej pravdi je, ali je obstajala izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama tudi pred letom 1982, ko je bila po ugotovitvah prvega sodišča dograjena in usposobljena za bivanje stanovanjska hiša na naslovu V... in gospodarsko poslopje, stoječe na parc. št. 1165, vpisani pri vl. št. 300 k.o. ..., za kar je tožnica trdila in dokazovala, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da znaša njen delež na njem do 1/2, čeprav je priznavala, da je bilo zemljišče, na katerem stojita objekta ter stanovanjska hiša, zgrajena do tretje gradbene faze, toženčevo posebno premoženje.

Sodišče prve stopnje je po skrbni oceni zaslišanja strank ter prič in zbranega procesnega gradiva, zlasti toženčevega popisa kronologije dogodkov, zanesljivo ugotovilo, obstoj izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama vse od 1980 naprej in do sklenitve zakonske zveze (29.3.1986). Glede na nadaljnje ugotovitve o skupnem delu in ustvarjanju dohodkov v relevantnem obdobju (od 1980 do 1982) je pravilno ugotovilo, da spadajo vtoževana vlaganja - dograditev stanovanjske hiše od tretje gradbene faze naprej in gradnja gospodarskega poslopja na toženčevem zemljišču v skupno premoženje pravdnih strank ter še, da sta deleža obeh strank na tem premoženju enaka. V dokazno oceno prvega sodišča glede obstoja izvenzakonske skupnosti in obsega skupnega premoženja pritožbeno sodišče ne dvomi.

Za obstoj izvenzakonske skupnosti po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) z enakimi pravnimi posledicami za partnerja, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, ni nujno potrebno, da morata ves čas živeti skupaj na istem naslovu, kot zmotno meni pritožba. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno nista skupaj, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti, so pogoji za izenačenost take skupnosti za življenje v zakonski zvezi po 12. členu ZZZDR izpolnjeni. Prvo sodišče je ugotovilo vse potrebne elemente za obstoj izvenzakonske skupnosti in jih v jasnih razlogih na straneh 3, 4 in 5 sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se nanje v celoti sklicuje. V odgovor pritožbenim navedbam pa dodaja naslednje.

Dokazna ocena je opravljena celovito, po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov in zbranega procesnega gradiva (8. člen ZPP) in ne le ob upoštevanju priče J. B.. Pritožnik šele v pritožbi opozarja na njune medsebojne spore. Na prvi stopnji mu verodostojnosti ni odrekal in sodišče ni imelo osnove za dvom v njegovo izpovedbo. Gre za nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

Enako velja za na novo priloženo listino o prijavi stalnega bivališča pri tožnici v letu 1984 in obširne navedbe o prijateljevanju z drugimi partnerkami do tedaj. Ker pritožnik ne opraviči, zakaj jih ni predložil oziroma se nanje skliceval pravočasno, jih ni mogoče več upoštevati. Sicer je že na prvi stopnji navajal svojo prijavo na naslovu pri tožnici šele v letu 1984 in tudi povedal, da so ga k temu vodili ekonomski razlogi (socialna pomoč). Navedeno je sodišče pravilno upoštevalo v sklopu drugih ugotovljenih okoliščin: da je dejansko živel pri tožnici že pred izgubo zaposlitve in selitvijo v Slovenijo in da sta že prej s skupnim delom ustvarjala skupni dohodek ter živela v partnerski in ekonomski skupnosti. Pritožnik intimnega razmerja s tožnico v tistem času niti ne zanika. Tudi ocena priloženih računov za gradnjo, na katero ponovno opozarja pritožnik, take ocene ne more omajati. Kajti tudi prvo sodišče je ugotovilo, da je bila hiša vseljena že leta 1982. To pa je obdobje, ko je izvenzakonska skupnost že obstajala.

Po nadaljnjih pravilnih ugotovitvah, da je bila hiša dograjena, gospodarsko poslopje pa zgrajeno s skupnim delom in sredstvi, je odločitev prvega sodišča, da vlaganje v stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje spada v njuno skupno premoženje, tudi pravno pravilna. Premoženje, ki ga partnerja pridobita z delom v času trajanja izvenzakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZZZDR).

Pritožnik pa upravičeno opozarja na nerazumljivost sodbe glede višine deleža pravdnih strank na vtoževanem premoženju. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, da je bila stanovanjska hiša do tretje gradbene faze in zemljišče, na katerem stojita objekta, posebno premoženje tožene stranke. S skupno gradnjo na zemljišču, ki je bilo posebno premoženje enega zakonca (partnerja), pridobi drugi solastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem stavba stoji in ki služi njeni redni uporabi. Trajna stavba in zemljišče tvorita pravno enotnost. Zato zakonec oziroma partner, ki je s skupnim delom v zakonski ali izvenzakonski skupnosti prispeval h graditvi stavbe na zemljišču drugega zakonca, pridobi pravico solastnine ne le na stavbi, temveč tudi na zemljišču v sorazmerju s svojim prispevkom, in sicer če so zaradi vrednosti vloženih sredstev nastopile bistvene ekonomske spremembe stanja (na primer, če je nastala nova stvar) ali se je vrednost posebnega premoženja občutno povečala. Če gre le za manjša vlaganja, pa tudi zakonec - partner ne pridobi stvarnopravnega zahtevka, ampak ima pravico le do obligacijskega zahtevka. Pritožbeno prepričanje, da morebitni ugotovljeni 15 % delež tožnice na nepremičnini ne bi utemeljeval stvarnopravnega zahtevka, je zmotno. Gre za opazno vrednost, ki ne omogoča sklepanja o morebitni neznatni vrednosti vlaganj in pridobitvi solastninske pravice na originarni način - z ustvarjanjem skupnega premoženja.

Ker pa teh materialnopravnih osnov prvo sodišče ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodba nima razlogov ne o obsegu stavbnega zemljišča, na katerem stojita sporni stavbi niti o vrednosti zemljišča. Zato se je ne da preizkusiti. Gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisno, ali tožnici pripada solastninski delež na vtoževanem nepremičnem premoženju ali ne in kakšen je. Če je stanovanjska hiša zgrajena s skupnim delom na zemljišču v lasti enega zakonca (partnerja), se njuna solastninska deleža določita glede na prispevek pri zgraditvi hiše. Pri tem se prispevek prejšnjega lastnika zemljišča poveča za vrednost gradbene parcele. Solastninska deleža na stavbi in zemljišču morata biti določena v sodbi hkrati.

Zaradi navedenih razlogov je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in jo v tem obsegu vrniti v ponovno odločanje prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo ugotoviti zgoraj navedene pravno odločilne okoliščine, odpraviti opisane procesne kršitve (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in o zadevi ponovno odločiti. Za svojo odločitev bo moralo navesti jasne, prepričljive in celovite razloge. Pri opozorilu na podajo celovitih razlogov pritožbeno sodišče dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti ocene drugih prispevkov pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja, ki vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju v smislu 2. odstavka 59. člena ZZZDR, ki so ugotovljeni in pravilno obrazloženi v razlogih na strani 5. in 6. sodbe.

Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da bo moralo v ponovljenem postopku sodišče pravilno izvesti tudi postopek z izvedenci. V dosedanjem postopku se teh pravil po določilih členov 243 ZPP in naslednjih ni držalo, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Gre za nadaljnjo upoštevno procesno kršitev, ki je terjala razveljavitev sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pritrditi je treba sodišču, da samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za vrednotenje nepremičnin. Zato bo moralo ponovno z izvedencem ugotoviti tako obseg zemljišča, ki pripada vtoževanim objektom, kot njegovo vrednost. V spisu sta že dve izvedeniški mnenji, ki se glede vrednosti objektov (in pripadajočega zemljišča) kljub uporabi iste metode vrednotenja razlikujeta. Ni jasno, zakaj se je sodišče odločilo za novega izvedenca, ko samo ugotavlja, da je že prvi uporabil pravo (stroškovno) metodo za vrednotenje objektov, ugotovljene vrednosti zemljišča pa ni upoštevalo. Prav tako tudi ne ostalih pripomb tožeče stranke, ki je predlagala drugega izvedenca. Zgolj nezadovoljstvo stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Ker se je vseeno odločilo zanj, je to povzročilo, da je ostalo stanje o vrednosti nepremičnin nejasno in nepravilno ugotovljeno. S tem pa tudi višina deležev pravdnih strank.

Ugotovljeno neskladje med obema mnenjema bo moralo odpraviti z zaslišanjem drugega izvedenca, pri svoji odločitvi pa sprejeti tisto mnenje, ki ga bo v skladu s prosto presojo dokazov (8. člen ZPP) ocenilo kot prepričljivejše. Metoda matematičnega izračuna povprečne vrednosti obeh mnenj načelom 8. člena ZPP ne ustreza.

Zmotno je tudi v sodbi izraženo stališče, da pravdni stranki nista zahtevali dopolnitve zaradi uskladitve odstopanj v posameznih ugotovitvah obeh izvedencev. Pri dokazovanju z izvedencem sodišče na take predloge strank ni vezano. Če se odloči za izvajanje dokazov z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 254. členu ZPP ter v 251 do 253 istega zakona. Dvome, nejasnosti in protislovja mora odpraviti po uradni dolžnosti.

Glede na ugotovitve izvedencev, ki jih bo sprejelo sodišče v ponovljenem postopku, je treba opozoriti še na naslednje: Usmeritve izvedencema za delo so bile glede na trditveno in dokazno podlago strank doslej pravilne. Ugotovitev sodbe, da ni bilo treba upoštevati vrednosti zemljišča, zunanje ureditve in asfaltiranja ceste, ker ni bilo o tem trditvene podlage tožeče stranke, pa je napačna, kar je bilo glede zemljišča že pojasnjeno. Ostale postavke pritožnik v pritožbi priznava oziroma upošteva pri svojih ponujenih izračunih deležev. Enako je bilo tudi na prvi stopnji (prim. red. št. 44). Ker so bile na ta način podane trditve z njegove strani, skupno premoženje pa predstavlja enotno premoženjsko maso, ki je ni mogoče deliti na posamezne stvari in na njih ugotavljati različnih deležev, bo moralo v ponovljenem postopku izhajati iz vseh elementov, ki sta jih na podlagi podane naloge ocenjevala oba izvedenca.

Razveljavitev točke 1. izreka sodbe je pogojevala tudi razveljavitev odločitve o stroških (tč.4. izreka). V ponovljenem postopku se namreč utegne spremeniti uspeh strank v njem.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.