Jedro

Ker iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo ne izhaja, da je tožnik oz. njegov pooblaščenec na naroku uveljavljal procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je tožena stranka dokaz o vročitvi odločbe imenovanega zdravnika predložila prepozno (in ker v socialnem sporu velja načelo materialne resnice in preiskovalno načelo), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokaz upoštevalo in ugotovilo, da je odločba imenovanega zdravnika postala dokončna in pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika št. ... (pravilno opr. št....) z dne 17. 2. 2010 in št. ... z dne 24. 2. 2010 ter odločbi zdravstvene komisije št. ... z dne 30. 3. 2010 in št. ... z dne 22. 4. 2010, da se ugotovi, da je tožnikova začasna zadržanost od dela od 12. 2. 2010 do 17. 2. 2010 posledica poškodbe pri delu ter da je tožnik tudi od 18. 2. 2010 dalje do zaključka bolniškega staleža zadržan od dela zaradi poškodbe pri delu. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijal odločbi imenovanega zdravnika, ker je prepričan, da je bila njegova nezmožnost za delo v spornem obdobju izključno posledica poškodbe pri delu dne 27. 2. 2008 in ne bolezni. To dejstvo nedvomno izhaja iz listin, priloženih v spisu. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke, čeprav bi bilo po navodilih sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 26. 5. 2011 to dolžno storiti. To pomeni kršitev določbe 362. člena ZPP in s tem bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Dodatna bistvena kršitev je, da sodišče v smislu določbe 286. člena ZPP ni upoštevalo, da je tožena stranka prekludirana s prepozno predložitvijo odločbe z dne 12. 2. 2010. Glede vzroka tožnikove nezmožnosti za delo so nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami oziroma dokazi. To pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že tožnikov osebni zdravnik je v izpovedi sodišču pojasnil, da je tožnik od 27. 2. 2008 nezmožen za delo izključno zaradi posledic te poškodbe in ne zaradi bolezni. V primeru dvoma v te navedbe, bi sodišče moralo pridobiti izvedensko mnenje. Sodbo je sodišče neutemeljeno oprlo na odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2010, ker je tožnik pojasnil, da je bil utemeljeno prepričan, da mu bo tožena stranka izdala novo odločbo in je postopal v skladu s pravnim poukom. Tožena stranka je izrabila tožnikovo pravno neznanje, takšno ravnanje je v nasprotju s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku ter v nasprotju z določbami 5., 6., 7., in 10. člena Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka se v utemeljitev svojih navedb sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 27089/2010 (?) z dne 15. 9. 2011. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče je razčistilo nejasnosti v zvezi s pravnomočnostjo odločbe imenovanega zdravnika tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2010. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik zaradi bolezni od 12. 2. 2010 do 17. 2. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, od 18. 2. 2010 dalje pa je bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Tožena stranka se je na omenjeno odločbo imenovanega zdravnika sicer sklicevala že v odgovoru na tožbo in tem navedbam tožnik ni ugovarjal ali predlagal nasprotnih dokazov. V ponovljenem postopku je tožena stranka na naroku 23. 8. 2011 sodišču ponovno predložila omenjeno odločbo ter dokazilo, da je bila tožniku dne 13. 2. 2010 pravilno vročena (vročilnica v prilogi B6). Tožnik se pritožuje, ker tožena stranka tega dokaza ni predložila že prej, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kot določa prvi odstavek 286. člena ZPP. Zaradi prepozne predložitve naj bi za navedeni dokaz veljala prekluzija v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Potrebno pa je upoštevati, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 23. 8. 2011 ne izhaja, da je navzoči pooblaščenec tožnika nasprotoval upoštevanju omenjenega dokaza, za katerega trdi, da ga je tožena stranka predložila prepozno. Zapisnik naroka je v smislu 224. člena ZPP javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. Ker iz zapisnika ne izhaja, da je tožnik oziroma njegov pooblaščenec na naroku uveljavljal kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je tožena stranka dokaz o vročitvi odločbe z dne 12. 2. 2010 predložila prepozno, in ker sodišče v socialnem sporu obvezuje načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo iz 61. ter 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), kot specialni predpis, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je omenjena odločba postala pravnomočna. Pravnomočnost se nanaša tako na ugotovitev vzroka zadržanosti od dela v skrajšanem delovnem času od 12. 2. 2010 do 17. 2. 2010, kot na ugotovitev, da je bil tožnik od 18. 2. 2010 dalje za delo zmožen.

Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovanci uveljavljajo po določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) ter po določbah pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije, so za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne, kot določa 244. člen Pravil. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. Če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, mora po prvem odstavku 245. člena Pravil imenovani zdravnik odločiti o njegovi delazmožnosti praviloma vsaka dva meseca, razen če že vnaprej oceni, da bo upravičena odsotnost z dela trajala dalj časa. Zaradi navedene pravnomočne odločbe, v kateri je kot razlog zadržanosti navedena bolezen in ker je osebni zdravnik na naroku 25. 1. 2011 izpovedal, da je pri tožniku ponovno zaradi poškodbe ugotovil začasno zadržanost od dela od 12. 4. 2010 dalje, kar izhaja tudi iz evidence tožene stranke o začasni zadržanosti od dela (priloga B3), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi oziroma sklep imenovanega zdravnika ter dokončni odločbi zdravstvene komisije, s katerima je dejansko le potrjeno in ponovno odločeno o že pravnomočno določenem obdobju oz. prenehanju začasne zadržanosti od dela ter razlog začasne zadržanosti od dela v času od 12. 2. 2010 do ponovne ugotovitve začasne zadržanosti po osebnem zdravniku dne 12. 4. 2010. Glede na ugotovljeno pravnomočnost odločbe imenovanega zdravnika, so neutemeljene pritožbe in navedbe o kršitvah temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) ter Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Že po določbi 158. člena Ustave Republike Slovenije je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, enako velja za zavod z javnimi pooblastili, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku določenih z zakonom. Pravnomočno odločbo je, ob izpolnjenih pogojih, dopustno razveljaviti ali odpraviti le z uporabo izrednih pravnih sredstev, kot jih določa ZUP v XVI. poglavju. Nespremenljivost pravnomočno urejenih razmerij je temeljno pravno načelo, ki ga ni mogoče negirati s sklicevanjem na ostala splošna načela upravnega postopka ali obligacijskih razmerij.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, da tožnik v skladu z določbo 154. člena ZPP stroške pritožbe nosi sam.