Jedro

Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu mesar, bi moral biti poučen o pravilnem načinu odcejanja vroče juhe iz kotla, v katerem se je kuhala, v posodo na tleh. Spolzka tla, neprimerna obutev in neusposobljenost tožnika pa so vzrok za tožnikov nesrečo pri delu. Tožnik je dokazal, da mu je nepremoženjska škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 1.885,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2017 dalje do plačila.

II. Višji zahtevek do zneska 12.331,43 EUR in višji obrestni zahtevek se zavrneta.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 950,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 194,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini 3.135,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek do zneska 12.331,43 EUR in višji obrestni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Toženki pa je tudi naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 44,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točko I in III izreka se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Ne strinja se, da je krivdno odgovorna za tožnikov nesrečo pri delu zaradi opustitve obveznosti za prilagoditev osebne varovalne opreme - obutve po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) glede ureditve te opreme v Izjavi o varnosti z oceno tveganja in opustitve po 38. členu ZVZD v zvezi z usposabljanjem delavcev. Napačno se je sodišče oprlo na ugotovitev izvedenca, da listine, ki jih zahteva ZVZD in so veljale za hotel A., ko je še bil vključen v družbo B., ne morejo samodejno veljati za isti hotel, ko ta postane samostojna pravna oseba. Enako velja tudi za oceno tveganja, ki je bila izdelana za družbo B.. Družba C. d. o. o. je bila ustanovljena zaradi izvedbe delitve z izčlenitvijo dela premoženja od prenosne družbe B.. V posledici navedenega je vsa poslovna dokumentacija, tudi Ocena tveganja št. ..., po statusnih spremembah del arhivov toženke. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni predložila specifikacije za delovno obutev, ki jo je uporabljal tožnik. Zaposleni uporabljajo obutev, ki so jo uporabljali že v času tožnikove nezgode in to obutev je videl tudi izvedenec. Toženka z drugo dokumentacijo ne razpolaga. Po izvedeni statusni spremembi so zaposleni še vedno imeli na razpolago zaščitno opremo, ki so jo dobili od B. in se je nahajala v skladišču hotela A.. Zato je toženka predlagala, da si izvedenec na podlagi sklepa sodišča pridobi izjavo o skladnosti obutve mesarjev in zaposlenih v kuhinji od pravnega prednika tožene stranke. Toženka je predložila tudi certifikat za zaščitno obutev za zaposlene v kuhinji skupaj z računom podjetja D. d. o. o., z vlogo z dne 10. 12. 2018. Iz izpovedi tožnika izhaja, da so imeli enako obutev kot on tudi vodja kuhinje in direktorica letovišča, zato je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni imel ustrezne obutve. Ker si izvedenec ni ogledal kuhinje v času obratovanja, je njegov zaključek o mokrih tleh temeljil zgolj na domnevi. Toženka je pravočasno predlagala, da izvedenec opravi ponovni pregled kuhinje, pa tega ni želel. Opozarja tudi na to, da je sodna praksa zavzela stališče, da za dela, ki zahtevajo le običajno pazljivost, dodatni varnostni ukrepi niso potrebni, tožnik pa je v kuhinji opravljal le pomožna dela. Glede na navedeno meni, da je že iz teh razlogov potrebno sodbo razveljaviti. Nadalje pa še navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova skaženosti nezakonito dosodilo odškodnino v višini 500,00 EUR, saj po izvedenskem mnenju pri tožniku ne gre za skaženost. Previsoka je tudi odškodnina v višini 2.500,00 EUR za fizične bolečine. Upoštevati je potrebno, da tožnik takoj po nezgodi ni šel k zdravniku, ampak je šel šele naslednji dan, zato očitno njegove bolečine niso bile hude. Iz tega razloga pa sta previsoki tudi odškodnini za strah ob nezgodi v višini 1.000,00 EUR in strah za izid zdravljenja v višini 500,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nesreče pri delu dne 4. 6. 2015. Tega dne mu je na spolzkih tleh v kuhinji zdrsnilo, tako da je zadel v posodo z vročo juho, ki je pljusknila čez rob, ga opekla skozi hlačnico in mu stekla po gležnju v obutev. Toženka je opustila svoje dolžnosti po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno okolje, tožniku ni zagotovila ustrezne varovalne opreme (ustreznih delovnih čevljev) in ni pripravila ocene tveganja za delovno mesto pomožna dela v kuhinji, kjer je moral tožnik, ki je bil sicer pri toženki zaposlen kot mesar, tudi opravljati delo. Pravilno se je oprlo na določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je bila povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po pravilih civilnega prava. Tožnik je dokazal, da mu je nepremoženjska škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke. Tako je toženka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tožniku je za strah ob nesreči priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR od vtoževanih 1.500,00 EUR, za strah za izid zdravljenja 500,00 EUR od vtoževanih 1.500,00 EUR, za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 2.500,00 EUR, tožnik pa vtožuje 4.500,00 EUR, iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR od vtoževanih 4.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500,00 EUR, tožnik pa je zahteval 1.500,00 EUR.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so po izločitvi toženke iz družbe B. zanjo veljale vse listine, tudi ocena tveganja, ki so veljale v času pred njeno izločitvijo. Toženka ni predložila nobenega dokazila, da tudi po izločitvi uporablja te listine. V kolikor bi njene pritožbene navedbe držale, potem toženka ne bi dne 10. 8. 2015, torej dva meseca po tožnikovi nezgodi, pridobila ocene tveganja. Toženka prav tako ni dokazala, da je imel tožnik na dan nesreče pri delu na voljo ustrezno obutev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, računi, ki jih je predložila, tega ne dokazujejo. Iz njih samo izhaja, da je opremo nabavila, ne pa tudi, da je ustrezna in da jo je tožnik dobil v uporabo. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da se za dela, ki jih je v kuhinji opravljal tožnik, zahteva le običajna pazljivost in dodatni varnostni ukrepi niso potrebni. Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu mesar, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi moral biti poučen o pravilnem načinu odcejanja vroče juhe iz kotla, v katerem se je kuhala, v posodo na tleh. Kljub temu, da si izvedenec ni ogledal kuhinje v času obratovanja, njegova ugotovitev, da so bila v času obratovanja kuhinje tla okoli kotla in posode spolzka, temelji na pravilnih domnevah, ki jih je sodišče prve stopnje natančno povzelo v točki 4 obrazložitve na strani 5. Spolzka tla, neprimerna obutev in neusposobljenost tožnika pa so vzrok za tožnikov nesrečo pri delu.

7. Pritožbeno sodišče pa se delno strinja s pritožbo v delu, kjer se toženka pritožuje zoper višino odškodnine za duševne bolečine tožnika zaradi skaženosti in strahu, ki ga je utrpel ob nezgodi ter strahu za izid zdravljenja.

8. Izvedenec je ugotovil, da je poškodba pri tožniku zapustila svetlejše zabarvanje v predelu notranjega maleola levega gležnja, kar pa glede na vrsto sprememb, lokacijo, obseg in možnostjo zakrivanja ni skaženost. Ker je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da to razbarvanje kože lahko, kadar koža v tem predelu ni pokrita, vzbudi le radovednost in ne odpor, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi duševnih bolečin iz tega naslova.

9. Tudi odškodnina za strah ob nezgodi je tožniku dosojena v previsokem znesku. Tožnik je ob nezgodi trpel trenutni močan strah za zdravje in zmeren strah za izid zdravljenja do prvega pregleda pri osebnem zdravniku naslednji dan, nato pa blag strah dva tedna, ko je spoznal, da zdravljenje poteka po pričakovanjih zdravnika. Tako je ob upoštevanju tožnikovega subjektivnega odnosa do posledic zdravljenja, primerna odškodnina v višini 250,00 EUR in za strah ob nezgodi 500,00 EUR.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je odškodnina za fizične bolečine previsoka, pa pritožbeno sodišče toženki pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku pravično in zanj primerno odškodnino priznalo ne samo za fizične bolečine, ki jih je ob poškodbi trpel, ampak tudi za nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je bil na prevezovanju rane pri osebnem zdravniku devetkrat, prevezo je nosil najmanj do 20. 7. 2015 in ves čas nošenja preveze, je moral nositi tudi prilagojeno obutev. Tako je odškodnina, ki mu jo je iz tega naslova dosodilo sodišče prve stopnje, ustrezna.

11. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi delno napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP dosojeni znesek odškodnine znižalo za 1.250,00 EUR.

12. Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v individualnem delovnem sporu. Tožnik je vtoževal znesek 12.331,43 EUR, uspel pa je z zneskom 1.885,92 EUR, kar je 15,92 % uspeh v sporu. Toženka je uspela 84,71 %. Tožnikovi potrebni stroški, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so stroški v višini 1.024,22 EUR, glede na uspeh pa je upravičen do povračila 156,60 EUR stroškov. Toženkini potrebni stroški so, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, stroški v višini 1.306,62 EUR, tako da je glede na svoj uspeh v sporu upravičena do povračila 1.106,84 EUR. Po pobotu zneskov je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v znesku 950,24 EUR.

13. Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka izpodbijane sodbe (peta alineja 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev o odškodnini v višini 3.135,92 EUR in uspela za 1.250,00 EUR, kar je 39,86 % uspeh pritožbe. Njeni potrebni stroški so stroški za sestavo pritožbe po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), materialni stroški v višini 2 % ter 22 % DDV na odvetniške stroške, kar znaša 486,21 EUR. Glede na pritožbeni uspeh, ji je dolžan tožnik v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 194,04 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.