Jedro

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.

Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Italijanski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 22. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Navedla, da je tožnik 2. 10. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, zato ga je namestila v azilni dom v Ljubljani. Dne 10. 10. 2025 mu je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov omejil gibanje na prostore Centra za tujce ... Toženka mu je odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralni sistem Eurodac. Ugotovila je, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 20. 7. 2016 že vnesla Italijanska republika (v nadaljevanju Italija), zato je pristojnim italijanskim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 11. 10. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Ker Italija v roku dveh tednov na ta zahtevek ni odgovorila, jo je Republika Slovenija 27. 10. 2025 obvestila o njeni obveznosti, da mora tožnika ponovno sprejeti na podlagi člena 25 Uredbe Dublin III.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim v prisotnosti tolmača za arabski jezik 4. 11. 2025 opravila osebni razgovor. Iz povzetka tožnikovih izjav na tem razgovoru izhaja, da se v Italijo ne želi vrniti. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito in leta 2016 prejel negativno odločitev. Ima težave, ker je spremenil vero in je istospolno usmerjen. V Italiji so ga pričakali pred restavracijo (delal je kot kuhar) in cerkvijo, ga napadli s škarjami ter poškodovali. V bolnišnici, kjer se je zdravil zaradi poškodb, je policiji povedal, da je padel, saj se je bal, da bo zaradi tega njegova družina imela težave. Tudi uradnim osebam v postopku mednarodne zaščite v Italiji ni povedal o tem napadu, dejal je le, da je bil v nevarnosti. Takrat je bilo veliko prosilcev za mednarodno zaščito, on pa je moral na osebni razgovor čakati dva meseca, bil je brez tolmača in ni imel kje spati, zato italijanskim uradnim osebam ni povedal niti o svoji želji, da bi spremenil vero niti o istospolni usmerjenosti. Sicer je imel v Italiji dva razgovora v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Odvetnika v Italiji je moral plačati sam, žepnine ni prejemal. Tam je delal kot kuhar, zato ni imel časa, da bi ponovno sprožil azilni postopek. Živel je v Toskani, kjer je življenje drago, v Italiji nikoli ni živel v azilnem domu. Plačal je 25 EUR, da je lahko spal pri nekem Maročanu. V Italiji je prejel zdravstveno izkaznico, zdravili so ga brezplačno. Nameraval je oditi v Republiko Avstrijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito, ko pa si je v Udinah poškodoval nogo, se je odločil oditi v Slovenijo. V Udinah ga je napadlo šest ali sedem Tunizijcev, spremljali so ga ves čas. Ko mu je uradna oseba Republiki Sloveniji predočila, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je musliman, je izjavil, da je v vseh tunizijskih dokumentih zabeleženo, da je musliman, vendar si želi biti kristjan. V Italiji ima partnerja, ki je pripravljen prodati premoženje in s tožnikom v miru zaživeti v Sloveniji. Rešitve v tem, da bi se preselil v drug kraj v Italiji, tožnik ne vidi, saj ga Tunizijci spremljajo po družbenih omrežjih in živijo vsepovsod v Italiji.

4.Toženka je navedla, da je preučila vso zadevno dokumentacijo. Poudarila je, da si prosilec sam ne more izbrati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo. Glede na določbe Uredbe Dublin III mora prošnjo obravnavati le tista država članica, ki je za to pristojna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Okoliščina, da je Italija zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne pomeni sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Poleg tega je Italija njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila že leta 2016, od tedaj dalje se je tožnik tam nahajal brez dovoljenja za prebivanje in v vsem tem času niti ni poskušal sprožiti novega azilnega postopka. Razumljivo je, da po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v Italiji ni bival v azilnem domu. Kot je povedal sam, je tam delal in določeno obdobje prebival na zasebnem naslovu, zato toženka ni sprejela njegovih trditev o tem, da v Italiji ni imel nastanitve.

5.Tožnik zatrjevanega napada ni prijavil policiji, čeprav je to možnost imel, o tem ni povedal niti italijanskim uradnim organom. Zato ni mogoče šteti, da je s trditvami o tem napadu izkazal, da so v Italiji v postopku mednarodne zaščite oziroma na področju sprejema prosilcev prisotne sistemske pomanjkljivosti. Toženka je ocenila, da so ga italijanski organi glede na vsebino njegovih izjav ustrezno obravnavali. Po presoji vseh njegovih izjav ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Italiji deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Sklenila je, da ga bo predala Italiji, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

6.Zoper 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je tožnik iz vseh pritožbenih razlogov vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter s sodbo odloči o stvari, oziroma da zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Uvodoma se sklicuje na pravila o dokaznem bremenu, ki bi jih toženka morala uporabiti glede na sodbo in sklep tega sodišča I U 334/2019 ter sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) I Up 276/2014 in I Up 253/2014. Iz teh izhaja, da mora toženka v primeru zatrjevanja sistemskih pomanjkljivosti s strani tožnika, ki bi zanj lahko pomenile kršitev 4. člena Listine EU zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, sama opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja in šele nato odločiti o predaji. Toženka bi tako morala opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v Italiji, a ga ni.

7.Iz tožbe izhaja, da toženka ni obrazložila zakaj tožniku ni verjela, da v Italiji ni imel zagotovljenih ustreznih življenjskih razmer. Na osebnem razgovoru je povedal, da tam ni imel niti žepnine, niti pravne pomoči. Dejstvo, da je spal na ulici in da si je moral sam plačati odvetnika nakazuje na sistemsko pomanjkljivost, poleg tega pa mu Italija ni zagotovila varstva pred diskriminacijo in fizičnim nasiljem, "ki je take stopnje, da onemogoča intervencijo policije". Meni, da so zaključki toženke presplošni, saj je bil tako ustrahovan, da se ni upal obrniti na policijo po pomoč. To bi morala toženka obravnavati bolj poglobljeno in v povezavi z drugimi dokazi (npr. listom bolnice o poškodbah...).

8.Meni, da je nesporno, da je bil opisanega poniževalnega in nehumanega obravnavanja deležen kot prosilec za mednarodno zaščito, to pa kaže na sistemske pomanjkljivosti italijanskega azilnega sistema. Zato ni pogojev za njegovo predajo Italiji, kjer je moral živeti kot Tunizijec musliman, a vendar kristjan. Upoštevati je treba tudi njegovo starost in dejstvo, da je diabetik in astmatik. Ne drži, da je imel v Italiji delo in zdravstveno oskrbo, saj je živel na cesti.

9.Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Ker bi že zaradi v tožbi opisanega ravnanja z njim v Italiji (kar absolutno zadostuje kriteriju verjetnosti nastanka škode, ki ga pogojuje izdaja sklepa o zadržanju izvršitve) ob vrnitvi v omenjeno državo utrpel težko, nepopravljivo škodo, predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Takšna odločitev bi bila sorazmerna, ker bi mu preprečila nastanek nadaljnje škode, obenem pa nikakor ne bi prizadela javne koristi oz. koristi toženke.

Odgovor na tožbo

10.Toženka nasprotuje tožbenim ugovorom in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se s tožnikom, da bi morala pred izdajo izpodbijanega akta opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v Italiji, saj tega glede na tožnikove izjave in upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ni bila dolžna storiti. Vztraja, da se je opredelila do vseh njegovih izjav na razgovoru in pojasnjuje, da brezplačno pravno zastopanje v upravnem postopku ni ena temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Relevantno je, da se je tožnikov azilni postopek v Italiji končal že leta 2016, tožnik pa je v omenjeni državi bival in delal še skoraj deset let po tem. Iz tega razloga tožnikovi zdravniški izvidi iz septembra 2025 ne morejo biti pravno pomembni za odločitev v predmetni zadevi.

11.V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih stališčih.

Dokazovanje

12.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listini sodnega spisa, ki sta v prilogi A2 in A3. Zaslišalo je tožnika.

Sodna presoja

13.Tožba ni utemeljena.

14.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15.V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

16.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralni sistem Eurodac 20. 7. 2016 vnesla Italija, in da je ta država pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi člena 25 Uredbe Dublin III (prim. 2. točko obrazložitve).

17.Bistveno v tej zadevi je vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Italijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

18.Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

20.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske (v nadaljevanju SEU) unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

21.Med strankama ni sporno, da je tožnik v Italiji najmanj od leta 2016, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, da je tega leta Italija zavrnila njegovo prošnjo in da tožnik kasneje v tej državi ni pričel novega postopka za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da toženka ni prerekala tožnikovih izjav na osebnem razgovoru o tem: da italijanskim oblastem nikoli ni povedal o zatrjevanem fizičnem napadu, istospolni usmerjenosti in spremembi vere; da je imel v Italiji dva osebna razgovora; da ga je v postopku mednarodne zaščite zastopal odvetnik, ki ga je sam plačal; da je takrat delal kot kuhar in je zaslužil med 25 in 30 EUR na dan; da je bil na sejmu hrane v Udinah, ko je prišlo do poškodbe, zaradi katere je bil nato hospitaliziran; da je v Italiji živel v Toskani, Rimu, Napoliju, Sanremu, Torinu; da nikoli ni živel v italijanskem azilnem domu; da je nekemu Maročanu plačal 25 EUR, da je lahko spal pri njem, spal pa je tudi na cesti. Te podatke je tožnik pristojni uradni osebi posredoval na osebnem razgovoru 4. 11. 2025. Toženka tudi ni prerekala njegove izpovedbe na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, da je v Italiji do prihoda v Slovenijo živel "na črnem", da ima v Italiji partnerja, ki mu redno pošilja denar, zato bi tožnik iz Slovenije lahko šel v Avstrijo ali Nemčijo.

22.Vsa zgoraj navedena dejstva so med strankama nesporna. Kot nesporne pa tožnik v tožbi navaja še nekatere druge okoliščine, ki jih toženka ne priznava kot takšne. Sodišče pojasnjuje, da ne morejo biti nesporna tista dejstva, ki jih tožnik ocenjuje kot taka, pač pa dejstva, glede katerih med (obema) strankama ni spora. Tožnik v tožbi izkrivlja ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, ko zapiše, da ni sporno, da mu Italija ni zagotovila osnovnih pravic v postopku, varstva pred diskriminacijo in fizičnim nasiljem, da je bil v Italiji tako ustrahovan, da se ni upal, čeprav poškodovan v bolnici, obrniti po pomoč na policijo, kar vse nakazuje na sistemske pomanjkljivosti v omenjeni državi. Tožnik v tožbi tudi zapiše, da je nesporno, da je bil opisanega poniževalnega in nehumanega obravnavanja deležen kot prosilec za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da navedene okoliščine med strankama niso nesporne, temveč predstavljajo jedro njunega spora in jih je toženka kot takšne tudi obravnavala.

23.Sodišče pritrjuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo, da za odločitev v predmetni zadevi niso relevantne tožbene trditve o poškodbah, zaradi katerih je bil tožnik hospitaliziran v času od 14. 9. 2025 do 27. 9. 2025. Tožnik v pripravljalni vlogi in na naroku za glavno obravnavo ni prerekal trditve toženke, da iz zdravniškega izvida (ki je del priloženega upravnega spisa) ni razvidno, na kakšen način je te poškodbe zadobil kot tudi ne, da zaradi teh poškodb ne bi bil sposoben vrnitve v Italijo. Tožnik je na osebnem razgovoru in kasneje na zaslišanju izjavil, da je do teh poškodb prišlo, ko so ga napadli, a tega policiji, ki ga je obiskala v bolnici, ni upal priznati, ker so mu grozili in se je zbal za svojo družino Sodišče njegovih izjav o poškodbah, zaradi katerih je bil septembra 2025 v Italiji hospitaliziran, ne more sprejeti kot resničnih, saj niso konsistentne in prepričljive. Na osebnem razgovoru je dejal, da naj bi ga preteplo šest ali sedem Tunizijcev in da si policiji ni upal povedati o tem napadu, ker se je zbal za svojo družino, na naroku za glavno obravnavo pa je dejal, da so ga pretepli sorodniki (torej družinski člani). Ko je bil tožnik že v Sloveniji, je policiji ob prijetju dejal, da je bil hospitaliziran zato, ker se je v Benetkah vozil s kolesom, padel in se ob tem poškodoval. Omenil ni nobenega napada ali groženj (prim. uradni zaznamek policije o izjavi tujca, obvestilo Policije o nedovoljenem vstopu na notranji meji in registracijski list; vse te listine so v priloženem upravnem spisu). Tudi glede datuma svojega rojstva in časa zapustitve izvorne države Tunizije je tožnik v upravnem postopku podajal kontradiktorne, nasprotujoče si podatke.

24.Brez dvoma pa tožnik v času, ko je do zgoraj navedenih poškodb prišlo, že dolgo ni bil več v postopku mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru jasno izhaja, da je Italija njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila 2016, tožnik pa novega azilnega postopka v Italiji ni več sprožil. Kot je izpovedal zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je v času od zavrnitve njegove prošnje do odhoda v Slovenijo, v Italiji bival "na črnem", torej kot tujec brez dovoljenja za prebivanje. Zato ne more uspeti z zatrjevanjem, da poškodbe, ki jih je zadobil septembra 2025 v Udinah v Italiji, preprečujejo njegovo predajo tej državi po določbah Uredbe Dublin III. Poleg tega pa je nesporno, da je bil tožnik v Italiji zaradi teh poškodb brezplačno hospitaliziran, kar pomeni, da mu je Italija, kljub temu, da tožnik takrat ni imel (več) statusa prosilca za mednarodno zaščito, nudila ustrezno zdravstveno oskrbo.

25.Toženka ni prerekala tožbenih trditev o tem, da ima tožnik diabetes in astmo. Tožnik je pojasnil, da je obe zdravstveni težavi zdravil že v Italiji z inzulinom in tabletami Medformin (prim. zapisnik o osebnem razgovoru in zapisnik o naroku za glavno obravnavo). Na naroku za glavno obravnavo je tožnik izjavil, da mu je že v Italiji zdravnik predpisal zdravilo Medformin, sedaj ga prejema tudi v Sloveniji. Inzulin je kupoval že v Italiji, v Sloveniji pa ga prejema brezplačno. Za astmo ima inhalator. Po oceni sodišča tožnikove zdravstvene težave niso takšne teže in narave, da bi preprečevale njegovo predajo Italiji.

26.Glede na stališče SEU v zadevi C. K. in ostali (zadeva C-578/16 PPU s 16. 2. 2017) ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka). Vendar kot že povedano, ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Poleg tega je iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in na zaslišanju mogoče jasno razbrati, da je bil ustrezne zdravstvene oskrbe kot tujec deležen tudi v Italiji, zato sodišče ne dvomi, da mu bo ta na voljo tudi po njegovi predaji v dublinskem postopku.

27.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da upoštevajoč tožnikove zatrjevane zdravstvene težave, ne obstajajo okoliščine, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.

28.Po oceni sodišča za odločitev v tej zadevi niso relevantne tožnikove trditve na naroku za glavno obravnavo, da Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov v izogib tožbi poziva k sklenitvi izvensodne poravnave, ker naj bi z njim v azilnem domu v Ljubljani oktobra 2025 grdo ravnali. Ta okoliščina namreč ni pravno pomembna za odločitev o tem ali bi bil tožnik v Italiji po predaji lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti.

29.Ob tem sodišče pripominja, da tožnikova starost (38 let) sama po sebi ne predstavlja ovire za njegovo predajo Italiji, saj Uredba Dublin III ne določa zgornje starostne meje, po kateri predaja prosilca odgovorni državi članici ne bi bila več dopustna.

30.Po tožnikovem stališču oviro za njegovo predajo Italiji predstavlja tudi dejstvo, da v postopku mednarodne zaščite ni imel zagotovljene brezplačne pravne pomoči in žepnine. Ta tožbeni ugovor se po presoji sodišča izkaže kot neutemeljen. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce je namreč prosilcem tudi po določbah ZMZ-1 zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je sicer ugodnejše od standardov Procesne direktive II, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem. Tudi do žepnine so upravičene le osebe s statusom prosilca, tožnik pa ne navaja, da je v Italiji kot prosilec zaprosil za žepnino, vendar mu ta neupravičeno ni bila odobrena oziroma izplačana.

31.Tožnik posplošeno navaja, da je bil v Italiji obravnavan diskriminatorno, ker pa tega ugovora z ničemer ne konkretizira, ga lahko sodišče le splošno zavrne. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da mora tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Tega tožnik glede ugovora diskriminacije ni storil.

32.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o njegovih življenjskih razmerah v Italiji, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III. Sodišče se strinja z njeno ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi se kot prosilec za mednarodno zaščito v Italiji do leta 2016, ko se je ta postopek zanj končal z negativno odločitvijo, kdaj znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Po zaključku postopka mednarodne zaščite tožnik v Italiji ni imel več statusa prosilca, zato sedaj v tem postopku ne more uspeti z navedbami, da v Italiji od leta 2016 dalje ni imel (vedno) na voljo ustrezne nastanitve. Kot je sam povedal na osebnem razgovoru, je bil v Italiji nastanjen pri nekem Maročanu, delal je, služil denar, sedaj pa mu finančno pomaga tudi partner v Italiji. Tožnik ni zatrjeval, da mu ustrezni življenjski pogoji (vključno s primerno nastanitvijo) v Italiji ne bi bili nudeni v relevantnem obdobju, ko je imel v Italiji status prosilca za mednarodno zaščito. Prav tako ni ugovarjal, da bi po tem poskusil pričeti nov postopek za pridobitev mednarodne zaščite v Italiji, vendar mu pristojni organi tega niso omogočili.

33.Neutemeljeno je tudi stališče tožnika o obrnjenem dokaznem bremenu, po katerem bi bila toženka dolžna sama raziskati pravno in dejansko stanje in šele nato odločiti o zadevi. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju italijanskega azilnega sistema.

34.Po oceni sodišča tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil. Kot je SEU ponovilo v nedavni odločitvi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024 (v 37. točki obrazložitve), morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

35.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Italija ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Italijo lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

36.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

37.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

38.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

39.Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Italiji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje oziroma tožnikov strah, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2V skladu s to določbo uredbe država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna. Opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov, je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

3V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

5Prav tam, 94. točka.

6Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

7Iz zdravniškega izvida v upravnem spisu izhaja, da je rojen 30. 3. 1987, v tem upravnem postopku pa je kot datum rojstva navedel 30. 4. 1987. Zaslišan na sodišču je izpovedal, da je vse od leta 2016 bival v Italiji, medtem ko je ob nezakonitem prečkanju italijansko slovenske meje slovenskim policistom septembra 2025 dejal, da je Tunizijo zapustil pred mesecem dni, (prim. registracijski list), v prošnji za mednarodno zaščito pa zapisal, da je Tunizijo zapustil točno 18. 3. 2022.

8Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

9Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

10Kot povzema Vrhovno sodišče, je SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

11Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve.

12Zato tudi ni utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 276/2014 in I Up 253/2014 ter Sodbo in sklep tega sodišča I U 334/2019. Sodišče je v naštetih zadevah ugotovilo kršitev postopka zaradi ne obrazloženosti izpodbijanih aktov glede razlogov, ki so jih tožniki uveljavljali. Poleg tega je šlo za predajo prosilcev v Republiko Bolgarijo (sodba I Up 276/2014 in sodba in sklep I U 334/2019) oz. Madžarsko (I Up 253/2014) in zatrjevano dejansko in pravno stanje ni primerljivo s tožnikovim.