Jedro

Ker ob podržavljenju dana odškodnina presega 30% vrednosti zemljišč je prvostopni organ pravilno odločil, da se vrnejo upravičencu v naravi vsa kmetijska zemljišča, tožnica pa mora v skladu z določbo 1. odstavka 72. člena ZDen celotno dano odškodnino plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 21.12.2000, s katero je bilo v 1. točki izreka odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu K.K. vrne v last in posest podržavljene nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., danes v lasti Republike Slovenije, tam navedeno nepremično premoženje. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je dolžan v roku osmih dni od pravnomočnosti odločbe dati vrnjeno premoženje skrbnici za posebne primere C.C. v začasno upravljanje (2. točka izreka). Skrbnica za posebne primere je dolžna v roku petnajstih dni od pravnomočnosti te odločbe plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS odškodnino v znesku 17.400 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Pravnomočna odločba je podlaga za vpis lastninske pravice na parc. št. 15, 16, 17, 18, 19, 20, 20/1 in 20/2 v korist upravičenca iz 1. točke odločbe v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je ugotovila, da je upravičenec prejel za arondirano zemljišče odškodnino, ki je predstavljala na dan izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje 37,59 % vrednosti podržavljenega premoženja, zato se v skladu z določbo 1. odstavka 72. člena ZDen v postopku vračanja v celoti upošteva.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je v tej zadevi sporna valorizacija prejšnjemu lastniku dane odškodnine. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, v kateri je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Dana odškodnina je bila pravilno valorizirana na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96: v nadaljevanju Odredba) na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Zavrača tožbeni ugovor, da odškodnina, navedena v kupni pogodbi in arondacijski odločbi denacionalizacijskemu upravičencu naj ne bi bila plačana.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Meni, da je plačilo odškodnine, ki je naloženo njej, kot skrbnici denacionaliziranega premoženja, neutemeljeno saj ni edina dedinja po pok. K.K. Sama ni zakrivila stanja, ko naj bi bilo povišanje vrednosti odškodnine, odmerjene ob podržavljenju, posledica spremembe tečaja tuje valute, ki se jemlje kot merilo. Tožnica je kot pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca zahtevo vložila pravočasno, takoj po uveljavitvi ZDen. Če bi bila njena popolna in upravičena zahteva rešena v skladu z zakonom predvidenem roku, ocenjena odškodnina nikakor ne bi presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja in se po določbi 1. odstavka 72. člena ZDen ne bi upoštevala. Ker ni odgovorna za zavlačevanje upravnega organa, tudi ni utemeljeno, da je prišla v slabši položaj, kot pa bi bila, če bi bila odločba izdana pravočasno. S tem so kršene njene ustavne pravice in svoboščine in tudi pravica do odločanja v razumnem roku. Neenakopravno je obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev, saj bi bili tisti, ki so odločbe prejeli prej kot pa je bila izdana njej, v veliko boljšem položaju. Ne strinja se s stališčem v izpodbijani odločbi, da je za obravnavane zadeve primerna analogna uporaba 44. člena ZDen in na njeni podlagi izdana Odredba. Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Kot pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca je postavila zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi. Odločitev prvostopnega upravnega organa pa pomeni drugačno obliko. ZDen oblike denacionalizacije z vračilom odškodnine v zameno za pridobitev podržavljenih nepremičnin ne predvideva. Sicer pa je treba 1. odstavek 72. člena ZDen razlagati tudi na ta način, da ob podržavljenju prejeto odškodnino, ki je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, ni potrebno vračati in se v tem primeru lahko vrne ustrezno manj podržavljenega zemljišča. Vztraja, da je ob podržavljenju izplačana odškodnina neupoštevna, saj po izračunu izvedenca, po cenitvi, ki je v spisu in je edina pravilna, ne presega 30 % podržavljenega premoženja. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožnico sporen način ugotavljanja vrednosti odškodnine, ki jo je pokojni upravičenec prejel za podržavljeno kmetijsko zemljišče. Zakonodajalec sicer načina ugotavljanja vrednosti odškodnin ni uredil. Vendar pa je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, mogoče to pravno praznino zapolniti z analogno uporabo določbe 5. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe. Tako stališče sta zavzela tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločbah, na kateri se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz podatkov spisov izhaja, da je bila pokojnemu upravičencu za arondirana zemljišča določena denarna odškodnina v znesku takratnih 1.305.000 din. Iz spisov je tudi razvidno, da je bila tožnica s strani prvostopnega upravnega organa pozvana, da se v petnajstih dneh odloči o obliki vrnitve oziroma o morebitnem poračunu prejete odškodnine z vrnitvijo manjše površine podržavljenega zemljišča. Tožnica se o možnih načinih upoštevanja ob arondaciji izplačane odškodnine ni izrekla, oziroma upravnega organa ni obvestila o svoji odločitvi glede načina poračuna prejete odškodnine. Zato je neutemeljen tožničin pritožbeni ugovor, da bi upravni organ lahko vrnil manjšo površino zemljišča. Prvostopni organ je pravilno odločil, da se vrnejo upravičencu v naravi vsa kmetijska zemljišča, tožnica pa mora v skladu z določbo 1. odstavka 72. člena ZDen celotno dano odškodnino plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Obveznost plačila odškodnine je upravni organ pravilno naložil tožnici, vendar ne samo kot skrbnici za posebne primere, ampak tudi kot vlagateljici zahteve za denacionalizacijo ter pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca.

Neutemeljen je tožničin pritožbeni ugovor, da kolikor bi upravni organ odločil pravočasno, ne bi dana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja in se po 1. odstavku 72. člena ZDen ne bi upoštevala. Če je bila vloga popolna je tožnica imela možnost vložiti zoper molk organa prve stopnje pritožbo na upravni organ druge stopnje, česar pa ni storila.

Vrhovno sodišče je presodilo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).