Jedro

Prvostopenjski organ v postopku ni ugotavljal, ali je gospodarska javna infrastruktura (to je cesta) na predmetnih nepremičninah že zgrajena, kar je ključna predpostavka za obstoj razlastitvenega namena po prvi alineji prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, na kateri (tudi) temelji izpodbijana odločba. Ugotovitev, da razlastitveni namen predstavlja prevzem gospodarske javne infrastrukture, je organ sprejel zgolj na podlagi navedb razlastitvene upravičenke v zahtevi za razlastitev. To pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

Določitve občinskih javnih cest ni mogoče spreminjati z določitvijo regulacijske linije v OPN ali s sprejetjem sklepa o ugotovitvi, da sta določena gradnja in rekonstrukcija nujno potrebni in v javno korist, zaradi česar se izvede postopek razlastitve.4 Občinska cesta, ki ni ustrezno kategorizirana z odlokom o kategorizaciji občinskih cest, četudi je kot taka predvidena v OPN, ne more pridobiti statusa javne ceste.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 352-82/2019-25 z dne 26. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom Mestne občine Ljubljana za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana, izpostava Bežigrad (v nadaljevanju prvostopenjski organ), odločila, da se v korist Mestne občine Ljubljana kot razlastitvene upravičenke razlastijo nepremičnine s parc. št. 1967/2, 1971/2, 2060/2 in 2061/3, vse k.o. ..., ki so v lasti tožnika (1. točka izreka), in da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka ter vpis lastninske pravice na nepremičninah iz 1. točke izreka v korist razlastitvene upravičenke (2. točka izreka). Prvostopenjski organ je nadalje še odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti v korist Mestne občine Ljubljana na nepremičninah iz 1. točke izreka (3. točka izreka), da lahko razlastitvena upravičenka in razlastitveni zavezanec vložita predlog za odmero odškodnine za razlaščene nepremičnine v nepravdnem postopku (4. točka izreka) in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je razlastitvena upravičenka, ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin parc. št. 1967/2, 2060/2, 2061/3 in dela nepremičnine parc. št. 1971, vse k.o. ..., ki so v lasti tožnika. V zahtevi je razlastitvena upravičenka navedla, da se razlastitev zahteva za namene prevzema objekta gospodarske javne infrastrukture iz občinske pristojnosti, saj po predmetnih nepremičninah poteka obstoječa nekategorizirana občinska javna cesta – ... S prevzemom te ceste v last bo razlastitvena upravičenka lahko zagotavljala nadaljnje vzdrževanje ceste in zagotovila njeno nemoteno uporabo vsem občanom. Tožnik je tekom upravnega postopka na prvi stopnji ugovarjal, da v cenitvi, ki je bila priložena ponudbi, manjkajo parc. št. 1967/2, 2060/2 in 2061/3, ter da je na prvi in 29. strani cenitve napačno navedeno, da se nahajajo v k.o. ... (in ne v k.o. ...). Nadalje je predlagal prekinitev zadevnega postopka, saj naj bi postopek o pridobitvi lastninske pravice v korist razlastitvene upravičenke potekal pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (II P 580/2019). Navajal je tudi, da po parc. št. 2060/2, 2061/3 in 1967/2 ne poteka nobena kategorizirana javna pot, na parc. št. 1971 pa ne poteka nobena nekategorizirana ... V naravi gre za stare gozdne vlake, ki so služile lastnikom zemljišč, zato občinska javna pot tam ni nikoli obstajala. Prvostopenjski organ je zahtevi razlastitvene upravičenke ugodil, saj je ugotovil, da se razlastitev zahteva zaradi prevzema dela občinske javne ceste z imenom ..., pri čemer cesta sodi med gospodarsko javno infrastrukturo. Nadalje je ugotovil, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugimi nepremičninami za dosego istega namena, saj predmetna cesta v naravi že poteka in prestavitev njene trase ni možna. Tožnikove ugovore je zavrnil kot neutemeljene in pojasnil, da iz celotne cenitve, navedbe parcel in njenih površin izhaja, da se cenitev nanaša na nepremičnine v k.o. ... ter da gre za očitno pisno pomoto, cenitev pa je bila opravljena pred izvedbo parcelacije. Sodni postopek, ki se vodi pod opr. št. II P 580/2019, se nanaša na zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato niso podani pogoji niti za zavrženje zahteve niti za prekinitev zadevnega postopka. Do navedb tožnika v zvezi z neobstojem kategorizirane poti na njegovih parcelah se organ ni opredeljeval, saj je zahtevku ugodil na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), in ne na podlagi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Prvostopenjski organ je v zadevi izvedel nujni postopek na podlagi 205. člena ZUreP-2 z utemeljitvijo, da je pridobitev zadevnih nepremičnin nujna, da se zagotovi ustrezno upravljanje, urejanje in vzdrževanje javne ceste, ki poteka po teh nepremičninah, ter da s tem razlastitveni upravičenki ne bo treba vrniti sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj v višini 594.993,20 EUR, ki jih je že porabila za izgradnjo sporne ceste in katerih vračilo bi za razlastitveno upravičenko pomenilo veliko finančno breme. Razlastitveni zavezanec z izvedbo nujnega postopka ne bo oškodovan, ker že sedaj ne more izvrševati upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice, saj razlaščene nepremičnine v naravi predstavljajo javno cesto.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 35020-43/2019-5 z dne 12. 5. 2020 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v postopku (pisni del)**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je bila pogodba o odkupu nepremičnin namesto razlastitve pripravljena le za nepremičnini parc. št. 2060/2 in 2061/3, obe k.o. ..., ter da se sklep o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 18. 4. 2019 nanaša na nepremičnine parc. št. 1967/2, 2060/2, 2061/3 in za del nepremičnine 1971, vse k.o. ..., zaradi česar je podana razlika v navedbi nepremičnin v sklepu o uvedbi postopka in v izpodbijani odločbi. Opozarja tudi na napačno navedbo katastrske občine v cenitvenem poročilu, ki jo je grajal že tekom upravnega postopka, ter na dejstvo, da o pridobitvi lastninske pravice na parc. št. 2060/2 in 2061/3 že poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zato bi moral prvostopenjski organ v tem delu zavreči zahtevo. Nadalje navaja, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ne sklicuje na številko javne poti, ter da javna pot ... (št. odseka 720631 in 720562) ne poteka skozi njegove nepremičnine, temveč gre na njegovih nepremičninah za zasebno gozdno vlako. Iz zahteve razlastitvene upravičenke nadalje izhaja, da je trasa gozdne vlake predstavljena kot načrtovana kolesarska steza, in ne kot obstoječa. Na podlagi vsega navedenega bi moral prvostopenjski organ po uradni dolžnosti pridobiti dokumente o poteku javne občinske poti ... iz uradnih evidenc in s tem preveriti upravičenost razlastitvene upravičenke, vendar tega ni storil. Navaja, da lahko razlastitvena upravičenka kolesarsko in rekreacijsko pot z lahkoto izvede na zemljiščih v njeni lasti ali v lasti Republike Slovenije, saj večina občinskih in državnih zemljišč leži neposredno ob tožnikovih. Ne strinja se z izvedbo nujnega postopka, saj organ ni ustrezno utemeljil razlogov za njegovo izvedbo, prav tako pa meni, da se z njim skuša prikriti zlorabo evropskih sredstev. Navaja, da določba 205. člena ZUreP-2 predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o povrnitvi vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso.

5. Toženka je poslala sodišču upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Na tožbo je odgovorila razlastitvena upravičenka, ki v odgovoru navaja, da so bile tri parcele (št. 1967, 2060 in 2061) parcelirane po vročitvi ponudbe, zato se je zahteva za razlastitev nanašala na tiste novonastale nepremičnine, ki so nastale iz delov, ki so bili predmet ponudbe, parcela 1971 pa je bila parcelirana tekom postopka razlastitve. Zaradi tega so bile tudi v cenitvi navedene nekdanje parcele, ki so obstajale v času izdelave cenitve. Za parceli 2060/2 in 2061/3 sta tožnik in razlastitvena upravičenka sklenila pogodbo o odkupu namesto razlastitve, vendar tožnik podpisa na tej pogodbi ni notarsko overil, zato poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navaja, da ima sama še vedno pravni interes za vodenje obeh postopkov, saj odločba o razlastitvi še ni pravnomočna, v pravdnem postopku pa še ni bila izdana pravnomočna sodba. V zvezi z navajanjem tožnika, da kategorizirana javna pot, št. odseka 720631 in 720562, poteka po drugi trasi in da po njegovih nepremičninah ne poteka nobena občinska javna cesta, podaja ugovor nedovoljenih tožbenih novot. Navaja, da ne razpolaga z nobenimi drugimi nepremičninami za dosego istega namena, saj mora v last prevzeti obstoječo, že zgrajeno in rekonstriurano občinsko javno cesto Pot ob Savi.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

7. Sodišče je dne 10. 5. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke sestavi sodišča pisno niso nasprotovale, pooblaščenki tožnika in stranke z interesom pa na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo sestavi sodišča tudi nista ugovarjali.

**Glavna obravnava**

8. Sodišče je dne 16. 6. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, katere so se udeležili tožnik osebno, njegova pooblaščenka ter pooblaščenka stranke z interesom. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, ob tem ko je bilo ugotovljeno, da je bila pravilno vabljena.

9. Na glavni obravnavi je tožnikova pooblaščenka izjavila, da tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem zahtevku. Tudi pooblaščenka stranke z interesom je na glavni obravnavi izjavila, da stranka z interesom vztraja pri svojih navedbah iz odgovora na tožbo.

**Dokazni sklep**

10. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo tožnika in vpogledalo listine, priložene tožbi, A1 do A3: prvostopenjsko upravno odločbo, zahtevo za razlastitev in predlog za uvedbo nujnega postopka razlastitvene upravičenke, odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022 ter listine upravnega spisa.

11. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi dne 16. 6. 2022 vložila novo vlogo, ki pa je sodišče na podlagi petega odstavka 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom istega člena ni upoštevalo. V skladu z navedenima določbama lahko stranka tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge, ki pa jih mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim stavkom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Na glavni obravnavi je pooblaščenka stranke z interesom izjavila, da se o novi vlogi na tej glavni obravnavi ne more izreči, kar pomeni, da bi bilo treba narok preložiti, to pa bi zavleklo postopek. Po presoji sodišča tožnik tudi ni izkazal nekrivdnih razlogov, zakaj vloge ni mogel predložiti že prej.

12. Sodišče dodaja, da je smisel četrtega odstavka 286.a člena ZPP v obveznosti pravočasnega vlaganja pripravljalnih vlog, tako da se nasprotna stranka lahko z njimi seznani pravočasno še pred narokom. Sodna praksa poudarja, da je namen te določbe v tem, da ne bi prihajalo do tega, da bi stranka pripravljalno vlogo predložila šele na samem naroku ali pa da bi jo na naroku prebrala, zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka pa bi bila zato v določenih primerih potrebna preložitev naroka.1 Temeljni smisel določbe petega odstavka 286.a člena ZPP tako ni v sankcioniranju strank, pač pa v zagotovitvi poštenega sojenja, tako da se obe stranki lahko izjavita o vlogah nasprotne stranke in da se zagotovi koncentracija postopka.2

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015 izoblikovalo stališče, da je izjemoma mogoče upoštevati tudi pripravljalno vlogo, vloženo še tik pred ali na naroku (in ki je sicer v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), brez preložitve naroka in ne da bi bila kršena pravica do izjave nasprotne stranke, in sicer ko gre za enostavno vlogo, v kateri ni obsežnih novih navedb in takšnih novih navedb, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot sodišče ter ki bi spor zasukale v neko povsem drugo smer. V konkretni zadevi tožnik v novi vlogi podaja dodatne obširne navedbe v zvezi s kršitvami pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, predlaga zaslišanje sedmih prič, postavitev izvedencev cestnoprometne in geodetske stroke, predlaga ogled na kraju samem, prav tako pa vlogi prilaga dodatno dokumentacijo v zvezi s kategorizacijami cest v Mestni občini Ljubljana, kar vse bi po mnenju sodišča občutno zavleklo postopek. Ob tem sodišče poudarja, da je bil tožniku odgovor razlastitvene upravičenke na tožbo vročen dne 4. 9. 2020, da je sodišče dne 15. 4. 2022 s strani tožnika prejelo zahtevo za izvedbo glavne obravnave in da je bilo vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dan 16. 6. 2022, tožniku vročeno dne 12. 5. 2022, iz česar izhaja, da je imel tožnik na voljo razumen čas za pripravo nove pripravljalne vloge, ki bi jo lahko sodišču posredoval pred izvedbo glavne obravnave. Tožnik na glavni obravnavi prav tako ni izkazal nobenih nekrivdnih razlogov, ki bi mu preprečevali, da bi pripravljalno vlogo lahko pripravil in posredoval prej.

**K I. točki izreka**

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se v nujnem postopku razlastijo tožnikove nepremičnine s parc. št. 1967/2, 1971/2, 2060/2 in 2061/3, vse k.o. ... Odločbo o razlastitvi je prvostopenjski organ oprl na določbo prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 in na ugotovitev, da je namen razlastitve prevzem gospodarske javne infrastrukture, in sicer dela občinske javne ceste Pot ob Savi. Presodil je tudi, da je izkazana abstraktna javna korist po prvi alineji prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 (na podlagi predloženega izseka iz grafičnega dela OPN MOL ID) in konkretna javna korist (192. člen ZUreP-2). Tožnik uveljavlja ugovore zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka.

_Glede procesnih predpostavk za vodenje razlastitvenega postopka_

16. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenih navedb, ki se nanašajo na procesne predpostavke za zahtevo za razlastitev. Tožnik v tožbi graja, da je bila pogodba o odkupu nepremičnin namesto razlastitve pripravljena le za nepremičnini parc. št. 2060/2 in 2061/3, obe k.o. ..., ter da se sklep o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 18. 4. 2019 nanaša na nepremičnine parc. št. 1967/2, 2060/2, 2061/3 in za del nepremičnine 1971, vse k.o. ..., zaradi česar je podana razlika v navedbi nepremičnin v sklepu o uvedbi postopka in v izpodbijani odločbi. Opozarja tudi na napačno navedbo katastrske občine v cenitvenem poročilu, ki jo je grajal že tekom upravnega postopka, ter na dejstvo, da o pridobitvi lastninske pravice na parc. št. 2060/2 in 2061/3 že poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zato bi moral prvostopenjski organ v tem delu zahtevo zavreči. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami sodišče ugotavlja, da sta se oba organa v svojih obrazložitvah do njih ustrezno opredelila in pojasnila, da je razhajanje pri navedbi parcelnih številk posledica parcelacije, do katere je prišlo kasneje v razlastitvenem postopku, da je kljub očitni pomoti izvedenca v cenitvenem poročilu jasno, da se poročilo nanaša na parcele, ki se nahajajo v k. o. ..., pravdni postopek pa se nanaša na spor zaradi notarske overitve podpisa na pogodbi med tožnikom in razlastitveno upravičenko, zaradi česar organ ni imel podlage za zavrženje zahteve v delu glede zadevnih nepremičnin. Glede na povedano sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sledi utemeljitvi upravnega akta, kolikor se nanaša na opredeljene tožbene navedbe, in se do njih dodatno ne opredeljuje.

_Glede razlastitvenega namena in javne koristi_

17. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 se lahko nepremičnina razlasti za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra. Gospodarska javna infrastruktura, ki je definirana v 5. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2, so objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter objekti ali omrežja za druge namene v javnem interesu, ki so kot taki določeni z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi. Razlastitveni namen prevzema gospodarske javne infrastrukture pride v poštev takrat, kadar se objektov ne gradi na novo, ampak se obstoječe objekte prevzame v funkcijo.3 V zahtevi za razlastitev je razlastitvena upravičenka navedla, da po predmetnih nepremičninah poteka obstoječa nekategorizirana občinska javna cesta. Prvostopenjski organ je zahtevi razlastitvene upravičenke ugodil na podlagi ugotovitve, da se razlastitev zahteva zaradi prevzema dela občinske javne ceste z imenom ..., pri čemer cesta sodi med gospodarsko javno infrastrukturo.

18. Tožnik je ugovarjal že v prvostopenjskem postopku in v pritožbi ter pri teh navedbah vztraja tudi v tožbi, da zadevne nepremičnine v naravi predstavljajo gozdno vlako, da javna pot ... poteka po drugi trasi in da po njegovih nepremičninah ne poteka nobena občinska javna cesta. Glede nato je ugovor nedovoljenih tožbenih novot stranke z interesom neutemeljen.

19. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ zaključek, da se dovoli razlastitev za namen prevzema gospodarske javne infrastrukture, sprejel brez opredelitve do navedbe tožnika, da po nepremičninah ne poteka javna cesta in da gre v naravi za gozdno vlako. Prvostopenjski organ v postopku ni ugotavljal, ali je gospodarska javna infrastruktura (to je ceste) na predmetnih nepremičninah že zgrajena, kar je ključna predpostavka za obstoj razlastitvenega namena po prvi alineji prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, na kateri (tudi) temelji izpodbijana odločba. Ugotovitev, da razlastitveni namen predstavlja prevzem gospodarske javne infrastrukture, je organ sprejel zgolj na podlagi navedb razlastitvene upravičenke v zahtevi za razlastitev. To pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

20. Dalje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sledil navedbam razlastitvene upravičenke, da po obravnavanih nepremičninah poteka del občinske javne ceste (tudi: nekategorizirane občinske javne ceste oziroma javne ceste oziroma javne poti), kar je utemeljil s sklicevanjem na OPN MOL ID, iz katerega naj bi bilo razvidno, da po nepremičninah poteka in je tudi po namenski rabi predvidena javna cesta. Ob vpogledu v grafični del OPN MOL ID sodišče ugotavlja, da je pri vseh nepremičninah, ki so predmet obravnavanega postopka razlastitve, predvidena javna pot. Vse obravnavane nepremičnine se v skladu z OPN MOL ID nahajajo na odseku ... (potek odseka: ..., od ... do ...), ki pa v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/2005 in 33/2008; v nadaljevanju Odlok) ni kategoriziran kot javna pot. Navedbe razlastitvene upravičenke, na katere sta se v svojih zaključkih oprla tudi oba organa, da so obravnavane nepremičnine v grafičnem delu OPN MOL ID predvidene kot občinska javna cesta, na njih pa je zgrajena cesta, ki predstavlja objekt javne infrastrukture, ne predstavlja pravilne podlage za utemeljitev, da po obravnavanih nepremičninah poteka veljavno ustanovljena občinska javna cesta. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022 opozorilo, da občinske ceste po njihovih kategorijah in namenu uporabe glede na vrsto cestnega prometa, ki ga prevzemajo, ter občinske kolesarske poti na območju Mestne občine Ljubljana določa Odlok. V samo določitev javne ceste lahko poseže organ, ki je Odlok sprejel, in sicer s sprejetjem akta o spremembi ali razveljavitvi Odloka po predhodno izvedenem ustreznem postopku. Določitve občinskih javnih cest ni mogoče spreminjati z določitvijo regulacijske linije v OPN ali s sprejetjem sklepa o ugotovitvi, da sta določena gradnja in rekonstrukcija nujno potrebni in v javno korist, zaradi česar se izvede postopek razlastitve.4 Občinska cesta, ki ni ustrezno kategorizirana z odlokom o kategorizaciji občinskih cest, četudi je kot taka predvidena v OPN, ne more pridobiti statusa javne ceste.

21. Javna cesta je (namreč) cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (24. točka prvega odstavka 5. člena ZCes-1). Tretji odstavek 39. člena ZCes-1 določa, da se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste, javne poti ter občinske kolesarske poti. Občinske javne ceste v Mestni občini Ljubljana so kategorizirane z Odlokom.

22. Ob predstavljenih definicijah sodišče še dodaja, da zakon instituta „nekategorizirana občinska javna cesta“, ki ga v zahtevi za razlastitev uporablja razlastitvena upravičenka, ne uvaja. Z uporabo jezikovne razlage zgoraj predstavljenih določb je mogoče ugotoviti, da se pojma javna cesta in nekategorizirana cesta medsebojno izključujeta, saj je javno cesto (državno in občinsko) treba kot tako kategorizirati.

23. Status ceste kot „nekategorizirane občinske ceste“ oziroma „kategorizirane občinske (javne) ceste“ pa je v zvezi z uporabo določbe prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 pomemben zato, ker sodišče meni, da jo je treba razlagati tako, da le prevzem kategoriziranih cest oziroma cest, ki izpolnjujejo pogoje za kategorizacijo, predstavlja dopusten razlastitveni namen. Četudi se je razlastitveni postopek vodil po določbah ZUreP-2 in ne po določbah ZJC-B, kot poudarjata organ in razlastitvena upravičenka, pa bi moral organ v ugotovitvenem postopku raziskati, ali po navedenih nepremičninah resnično poteka občinska javna cesta, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izrecno opozarjal, da po njegovih nepremičninah kategorizirana javna cesta ne poteka. Brez njenega obstoja namreč ni podan razlog za razlastitev, na katerem temelji izpodbijana odločba. Kljub temu se prvostopenjski organ ni opredeljeval do dejstva, ali po tožnikovih nepremičninah poteka javna cesta, temveč je v celoti sledil navedbam razlastitvene upravičenke, ki jih je podala v zahtevi za razlastitev. Ker je organ obstoj občinske javne ceste na obravnavanih nepremičninah utemeljil na podlagi podatkov iz OPN MOL ID, čeprav iz Odloka izhaja, da po obravnavanih nepremičninah občinska javna cesta ne poteka, je organ s tem zmotno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in v posledici nepravilno ugotovil dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

24. Ker je sodišče ugotovilo, da je organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi z namenom za razlastitev, se kot preuranjeno ni opredeljevalo do nadaljnjih tožbenih navedb v zvezi z neobstojem abstraktne in konkretne javne koristi za razlastitev.

_Glede nujnega razlastitvenega postopka_

25. Tožnik v tožbi nadalje oporeka vodenju nujnega razlastitvenega postopka. Navaja, da prvostopenjski organ ni ustrezno obrazložil, zakaj se je izvedel nujni postopek, temveč je navedel zgolj pavšalne razloge, ki ne zadoščajo standardom, kot jih določa 205. člen ZUreP-2. Tožnik še navaja, da se z izvedbo nujnega razlastitvenega postopka skuša prikriti zlorabo evropskih sredstev.

26. ZUreP-2 pogoje in pravila za nujni razlastitveni postopek ureja v 205. členu. Če se razlastitev zahteva za namene iz prvega in drugega odstavka 193. člena ZUreP-2, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, se izvede nujni razlastitveni postopek, v katerem odloča upravni organ prednostno, pritožba zoper razlastitveno odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drug zakon to določa drugače. Razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka morata biti v zahtevi za razlastitev dodatno obrazložena in utemeljena (prvi odstavek).

27. Razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev predlog za izvedbo nujnega postopka utemeljila s tem, da je dolžna zagotoviti, da bodo predmetne nepremičnine, ki že sedaj predstavljajo dele občinske javne ceste, v njeni lasti, in da bo posledično lahko tudi zagotavljala njeno ustrezno upravljanje, urejanje in vzdrževanje s strani izvajalcev javnih služb. Le z izvedbo nujnega postopka bo mogoče zagotoviti ustrezno upravljanje, urejanje in vzdrževanje javne ceste in njeno nemoteno in varno uporabo za vse uporabnike, ki jim je namenjena. Potrebo po izvedbi nujnega postopka je razlastitvena upravičenka še dodatno utemeljila z dejstvom, da je že izvedla rekonstrukcijo predmetne ceste, ki je bila sofinancirana iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj v realizirani višini 594.993,20 EUR, in sicer v okviru projekta ... Ker dejansko še ni lastnica obravnavanih nepremičnin, zaradi česar ni mogla izkazati pravice graditi na teh nepremičninah, po katerih poteka obravnavana pot, ji je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dne 1. 6. 2018 posredovalo zahtevek za povračilo vseh sredstev, izplačanih na podlagi pogodbe o sofinanciranju. Ta okoliščina po mnenju razlastitvene upravičenke še dodatno utemeljuje potrebo po izvedbi nujnega razlastitvenega postopka.

28. V zadevi ni sporno, da je bila razlastitev predlagana za razlastitveni namen iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2. Vendar sodišče sodi, da potreba po nujnem postopku, na podlagi katerega organ izda odločbo, zoper katero pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice, razlastitveni upravičenec pa z izdajo odločbe pridobi posest, v konkretni zadevi ni bila zadostno obrazložena in utemeljena. Po mnenju sodišča nujni razlastitveni postopek ni namenjen saniranju stanja, kot je po zatrjevanju obstoječe, ko naj bi bil projekt rekonstrukcije ceste začet, še preden je na vključenih nepremičninah razlastitvena upravičenka pridobila pravico graditi. Posledice, ki izvirajo iz ne zadosti skrbnega ravnanja razlastitvene upravičenke, po mnenju sodišča ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za izvedbo nujnega postopka. Ta namreč predstavlja hud poseg v lastninsko pravico razlastitvenega zavezanca, zato je treba prevladujoče razloge v javnem interesu, ki narekujejo njegovo izvedbo, razlagati restriktivno.

29. Z izvedbo nujnega razlastitvenega postopka, čeprav zanj niso bili podani prevladujoči razlogi v javnem interesu, je prvostopenjski organ storil bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. _Zaključno_

30. Glede na navedeno je sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici katere dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tožbi na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je upravni organ na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K II. in III. točki izreka**

31. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV, ker je njegov odvetnik zavezanec za DDV, znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek se upravičenim do vračila, vrne po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

32. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine Ljubljana je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015. 2 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 19/2013 z dne 15. 4. 2014. 3 Predlog ZUreP-2, EPA 2001-VII, 26. 5. 2017, str. 205. 4 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022, 8. točka obrazložitve.