Jedro

Določbo 49a. člena ZSPJS je potrebno razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. ….. z dne 6. 10. 2008 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. …... z dne 19. 11. 2008 (točka I./1. izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je zahtevek, da se sklep tožene stranke opr. št. ….. z dne 6. 10. 2008 spremeni tako, da se tožnico prevede v 46. plačilnega razred in se jo uvrsti v 49. plačni razred (točka I./2. izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 1. 2. 2012 po odvodu davkov in prispevkov plača razliko v neto plači, ki bi jo tožnica prejemala z upoštevanjem 49. plačilnega razreda v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila ter za čas od 1. 2. 2012 dalje obračunati in po odvodu davkov in prispevkov plačati razliko v plači, ki bi jo tožnica prejemala z upoštevanjem 49. plačilnega razreda z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila (točka I./3. izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 781,11 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na določbo 13. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/1994 s spremembami), ki določa, da se lahko praviloma napreduje vsaka tri leta. Iz takšne določbe izhaja, da je napredovanje mogoče tudi pred pretekom treh let. Tožnica je pogoje za napredovanje izpolnjevala že maja 2008. Zato bi tožena stranka to morala ustrezno upoštevati pri preverjanju pogojev. Tri leta od zadnjega napredovanja so pretekla 1. 10. 2008, sklep o prevedbi pa je bil izdan 6. 10. 2008. S sklepom se je posegalo v pridobljene pravice tožnice, zato bi organ moral upoštevati doseženo napredovanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker iz vsebine spisa izhaja, da je tožnica ob izdaji sklepa o prevedbi plač izpolnjevala pogoje za napredovanje, sodišče pa kljub predloženim listinam in navedbam zaključuje nasprotno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice, da bi se glede na določbo 49. č člena ZRPJZ (pravilno: 49. č člena ZSPJS) moralo upoštevati število napredovanj, ki bi jih javni uslužbenec dosegel, če bi napredoval vsaka tri leta za en plačilni razred. Neobrazložene so tudi navedbe tožnice glede njene delovne uspešnosti. Tožnica namreč ni napredovala zaradi tega, ker v letu 2004 sploh ni bila ocenjena. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili tudi v nasprotju sami s seboj. Tako sodišče prve stopnje navaja, da tožnica prevedbi plače ni nasprotovala, vendar to ne drži. Že sama tožba kaže na to, da tožnica absolutno odklanja prevedbo plače na podlagi podatkov, ki jih je za prevedbo uporabila tožena stranka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da so razlogi izpodbijane med seboj v nasprotju pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje naj bi bilo v tem, da sodišče prve stopnje navaja, da tožnica prevedbi plače ni nasprotovala, kar pa ne drži. Tožnica pri povzemanju stališč sodišča prve stopnje ni korektna. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve povsem ustrezno navedlo, da tožnica ne nasprotuje samemu izračunu zneskov in njihovi prevedbi v plačne razrede zaradi prehoda na nov plačni sistem, temveč uveljavlja, da bi tožena stranka kot izhodišče za določitev nominalnega zneska njene osnovne plače morala vzeti količnik, ki bi bil vsaj za en plačilni razred višji, torej 8,00 namesto 7,60, saj šteje, da bi pred prevedbo plače morala napredovati več, kot pa je dejansko napredovala. Takšen povzetek bistva spora je povsem ustrezen. Tudi s pritožbo tožnica ne ugovarja matematičnemu preračunu, temveč uveljavlja, da tožena stranka in potem sodišče nista upoštevala napredovanj, ki bi jih tožnica morala doseči pred prevedbo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker iz vsebine spisa izhaja, da je tožnica ob izdaji sklepa o prevedbi plače izpolnjevala pogoje za napredovanje, sodišče prve stopnje pa ugotavlja nasprotno. Domnevno nasprotje bi bilo lahko kvečjemu razlog za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi se v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov navajalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz samim listin oziroma zapisnikov. Vendar pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, prav tako ga ne zatrjuje pritožba. Dejansko tožnica s to pritožbeno navedbo uveljavlja, da je sodišče odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar pa lahko predstavlja bodisi zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi zmotno uporabo materialnega prava, nikakor pa ne gre za smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da bi tožena stranka v skladu z 49. č členom ZRPJZ (pravilno: ZSPJS) moralo upoštevati število napredovanj, ki bi jih tožnica dosegla, če bi napredovala vsaka tri leta za en plačilni razred. Pravici stranke, da poda pravna naziranja sicer ustreza dolžnost sodišča, da se do teh naziranj opredeli, vendar pa zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da si tožnica citirano določbo zmotno razlaga, ni podana smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da so neobrazložene navedbe tožnice (pravilno: da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice) glede njene delovne uspešnosti. Vendar navedbe tožnice o tem, da v letu 2004 ni bila ocenjena, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju, zato tudi ni podana smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ni možno preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnica je bila z izpodbijanim sklepom uvrščena v 47. plačni razred z osnovno plačo v višini 2.867,55 EUR; - v izpodbijanem sklepu je tožena stranka upoštevala, da znaša nominalni znesek osnovne plače tožničinega delovnega mesta oziroma naziva 2.051,24 EUR, kar je prevedla v 38. plačni razred; - kot nominalni znesek tožničine osnovne plače je tožena stranka upoštevala znesek 2.584,18 EUR, kar je prevedla v 44. plačni razred, katerega vrednost znaša 2.589,25 EUR, tožnico pa je nato uvrstila v 47. plačni razred; - iz sklepa tožene stranke z dne 13. 10. 2005 izhaja, da je tožnica redno napredovala za en plačilni razred in se jo uvrsti v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače v višini 7,60, pri čemer je pravico do navedene plače imela od 1. 10. 2005; - tožnica se zoper sklep z dne 13. 10. 2005 ni pritožila.

Na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek, da se izpodbijani sklep tožene stranke spremeni tako, da se tožnico prevede v 46. plačni razred ter se jo uvrsti v 49. plačni razred. Tožena stranka je prevedbo opravila v skladu z določili členov 49 a do 49 c ZSPJS, na katere se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu z navedenimi določbami je bila tožena stranka pri prevedbi dolžna upoštevati podatke o nominalnih zneskih osnovnih plač, ki so bile tožnici priznane s pravnomočnimi akti tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na avtentično razlago 49. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 35/2011). Ta izrecno določa, da je določbe 49. a člena ZSPJS potrebno razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu.

Prvi obračun in izplačilo plače tožnice na podlagi prevedbe sta bila izvedena za mesec avgust 2008, kakor je razvidno iz 9. točke izreka izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je bilo potrebno upoštevati takrat veljavne individualne delovno pravne akte tožnice. Navedeno pomeni tudi, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka morala upoštevati, da so ob prevedbi že potekla tri leta od zadnjega napredovanja. Ni bistveno, da je bil sklep o prevedbi izdan 6. 10. 2008, temveč da je tožena stranka pri njegovi izdaji morala upoštevati stanje v mesecu pred prvim izplačilom.

Prav tako se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka ob izdaji sklepa o prevedbi (torej v oktobru 2008) morala preveriti ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje ter upoštevati, da so takrat od zadnjega napredovanja že potekla tri leta, saj je tožnica nazadnje napredovala s 1. 10. 2005. Tožnica pri tem spregleda določbo 27. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta določa, da se izpolnjevanje pogojev za napredovanje preverja trikrat letno, in sicer 1. januarja, 1. maja in 1. septembra za vse zaposlene, ki do navedenih rokov dopolnijo najmanj tri leta od zadnjega napredovanja. Navedeno pomeni, da tožena stranka 1. 9. 2008 ni bila dolžna preverjati ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje, saj tožnica takrat še ni dopolnila najmanj treh let od zadnjega napredovanja.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na analogno uporabo določbe prvega odstavka 49. b člena ZSPJS v zvezi z 49. č členom istega zakona. V prvem odstavku 49. b člena ZSPJS je namreč določeno, da se v skladu z 49. č členom istega zakona javnim uslužbencem v JZ RTV Slovenija ob prevedbi po tem zakonu lahko upošteva število napredovanj, ki bi jih javni uslužbenec dosegel, če bi glede na število let, ko je delal na enakih delovnih mestih ali delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredoval vsaka tri leta za en plačni razred, vendar pa največ za pet plačnih razredov, pri čemer merilo o napredovanju partnerji določijo z dogovorom. S citirano določbo je bilo omogočeno zgolj to, da se izenači položaj javnih uslužbencev iz JZ RTV Slovenije, ki pred prevedbo niso poznali sistema napredovanj, s položajem javnih uslužbencev, za katere so veljale določbe Pravilnika. Pri tožnici je bila tožena stranka dolžna upoštevati število dejanskih napredovanj v času pred prevedbo in pri tem upoštevati določbo tretjega odstavka 49. a člena ZSPJS, ki določa, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49. b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena. Upošteva se torej količnik, ki ga je javni uslužbenec dejansko dosegel z napredovanjem in ne količnik, ki bi ga dosegel, če bi napredoval vsaka tri leta.

Ob prevedbi plače na podlagi določb ZSPJS je tožena stranka morala upoštevati le pravnomočne odločbe o napredovanju. V kolikor je tožnica menila, da je neustrezno napredovala, bi se morala bodisi pritožiti zoper sklep o napredovanju z dne 13. 10. 2005, bodisi bi morala v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) od delodajalca zahtevati, da kršitev odpravi oziroma, da izpolni svoje obveznosti. Ni pa možno v sodnem sporu o zakonitosti sklepa o prevedbi uveljavljati, da tožnica v obdobju pred izdajo tega sklepa ni ustrezno napredovala. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, ali je bila tožnica za leto 2004 pravilno ocenjena, saj to ne vpliva na pravnomočne delovno pravne akte, ki jih je bila tožena stranka dolžna upoštevati ob prevedbi tožničine plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.