Jedro

Bistvo garantne dolžnosti obdolženke kot matere oziroma t.i. rezidenčnega starša je v tem, da zaradi njegove največje koristi otroka vzpodbuja k stikom ter se trudi, da otrok odklonilni odnos do očeta izboljša in s tem zmanjša njegovo stisko ter omogoči stike.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa ji je v plačilo naložilo povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca mladoletnega oškodovanca ter njegovega zakonitega zastopnika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožba ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Takšnih kršitev pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti, ko je izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6. Bistvo pritožbe je navedbah, da so zaradi ravnanj oškodovanca B. B.1 bile podane izjemne okoliščine, v katerih je prišlo do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. Obdolženka je namreč glede na okoliščine konkretnega primera ravnala izključno v otrokovo največjo korist, zato ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. V utemeljitev ponavlja zlasti zagovor obdolženke, v katerem je opisala ravnanja oškodovanca, zaradi katerih je otrok odklanjal stike z njim, in sicer, da ju je zapustil na otrokov rojstni dan in se odselil k novi partnerki, da je v želji po njuni izselitvi iz skupne hiše prerezal električno in toplotno napeljavo, odstranil vrata in okna ter podrl hlev. Na drugi strani pa poudarja, da se je za razliko od njega obdolženka trudila, da bi se stiki med otrokom in očetom ponovno vzpostavili, tako da se je vključila v vse predlagane delavnice in strokovna svetovanja ter bila ves čas v komunikaciji s strokovnimi delavci centra za socialno delo.

7. Pritožbeno sodišče se s povzetimi pritožbenimi navedbami ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovitev in oceno, da je obdolženka kriva storitve kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedbe oškodovanca B. B., izpovedb prič C. C., D. D. in E. E., izpisa SMS sporočil, sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1681/2020 z dne 24. 12. 2020 ter listinske dokumentacije Centra za socialno delo in Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (v nadaljevanju CSD in Svetovalni center). Pri svoji presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo ustavnosodno prakso,2 na katero opozarja pritožba, da v izjemnih okoliščinah lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi, pri tem pa je utemeljeno presodilo, da obramba novonastalih izjemnih okoliščin, ki bi dopuščale kršitev pravnomočne sodne odločbe, ni uspela dokazati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženka z očitanim ravnanjem ni ravnala v največjo korist otroka, zaradi česar tudi ni izključena protipravnost njenega ravnanja. Pri svoji presoji sicer ni prezrlo dejstva, da je otrok stike z očetom zavračal, vendar tej okoliščini utemeljeno ni priznalo bistvene relevantnosti. Pravilno je namreč presodilo, da je bil otrok glede na svojo starost v inkriminiranem obdobju (devet do deset let) na prenizki stopnji zrelosti, da bi izrazil svojo avtentično voljo, hkrati pa je bilo otrokovo zavračanje očeta v veliki meri plod indoktrinacije njegove volje s strani obdolženke, nepodprte z objektivno izkazanimi razlogi, zakaj naj bi bil oče neprimeren ali škodljiv za otroka. Sodišče prve stopnje je zlasti v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da obdolženka za preprečevanje stikov ni imela prav nobenega objektivno opravičljivega razloga, zato pritožba ne more uspeti niti s ponavljanjem njenega zagovora, v katerem poskuša krivdo za neizvršitev stikov prevaliti na oškodovanca, niti s posplošenim sklicevanjem na izpovedbe prič F. F., G. G. in H. H., ki jih je sodišče prve stopnje tehtno zavrnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Četudi je oškodovanec ravnal na način, kot ga je v zagovoru opisala obdolženka, ter sta bila obdolženka in otrok nanj jezna, to ne more biti razlog za to, da obdolženka svojega sina kar leto in pol ni pripravila na stike z očetom. Sploh, ker je bilo na podlagi kot prič zaslišanih strokovnih delavcev D. D. in E. E. ter v tej zvezi izdelane dokumentacije CSD in Svetovalnega centra nedvomno ugotovljeno, da bi bilo izvajanje stikov z očetom v največjo korist otroka.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbi prič D. D. in E. E. ter poročilo o obravnavi z dne 15. 6. 2022 (priloga C17), na podlagi katerih pritožba skuša prikazati, da je obdolženka ravnala zgolj po nasvetu oziroma navodilu priče D. D. in da je pomoč poiskala pri Svetovalnem centru. Tosmerne navedbe obrambe je namreč sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zlasti v točkah 12-16 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Selektivna zatrjevanja obrambe je tako ovrgel predvsem priča D. D., ki je prepričljivo opisal kontekst izrečenih besed in pojasnil, da je sicer sprejel, ko mu je obdolženka povedala, da otroka v stike ne more siliti, če otrok tega ne želi, vendar ji je hkrati svetoval, naj zanj poišče pomoč, prav tako pa jo je večkrat napotil, naj se obrne na sodišče in predlaga spremembo stikov, če meni, da stiki niso v korist otroka. Temu obdolženka ni sledila in se na sodišče ni obrnila, medtem ko je pomoč pri Svetovalnem centru poiskala šele 13. 1. 2022, torej skoraj po enem letu in pol neizvrševanja stikov. Ob tem pa pritožba, ki neutemeljeno potencira obdolženkine aktivnosti na svetovanjih in delavnicah, nenazadnje tudi prezre, da se je obdolženka po pomoč na Svetovalni center obrnila šele v posledici s strani oškodovanca vloženih kazenskih ovadb in realizacije, da je imel otrok zaradi situacije mnoge stiske, kot to izhaja ravno iz izpostavljenega poročila z dne 15. 6. 2022. Neutemeljeno pritožba poudarja tudi posamezne dele izpovedbe priče E. E. glede otrokovega zavračanja stikov, saj je priča v tej zvezi pojasnila, da je otrok v pogovoru s psihologinjo sprva sicer res govoril, da očeta ne pogreša in da je nanj jezen, ker je izklopil elektriko, odstranil okna iz hiše, vendar je nato v joku izrazil stisko in željo po stikih z očetom, ki jih sam ni znal vzpostaviti. Ravno v tem je bistvo garantne dolžnosti obdolženke kot matere oziroma t.i. rezidenčnega starša, da zaradi njegove največje koristi otroka vzpodbuja k stikom ter se trudi, da otrok odklonilni odnos do očeta izboljša in s tem zmanjša njegovo stisko ter omogoči stike.3 Obdolženka pa nasprotno otroka ni vzpodbujala k stikom in je s svojo pasivnostjo in izražanjem odklonilnega odnosa do oškodovanca utrjevala in še poglabljala nastalo stanje, s čimer je otrokov odklonilni odnos do očeta in njegovo stisko še povečala. O tem priča dejstvo, da je otrok v odnosu do oškodovanca funkcioniral normalno, kadar ob njem ni bila prisotna obdolženka, kot sta to prepričljivo pojasnila oškodovanec in priča C. C., to pa je izhajalo tudi iz SMS sporočila oškodovanca, da naj se skrije pred mamico in ga pokliče. V zvezi s pritožbenim polemiziranjem o (ne)angažiranosti oškodovanca glede izvajanja stikov z otrokom pa je le dodati, da je zgolj obdolženka kot starš, pri katerem otrok živi, imela možnost nanj delovati tako, da bi ga na stike pripravljala in ga k stikom vzpodbujala, saj oče, ki z otrokom ni imel stikov, za to ni mogel poskrbeti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi poročilo in mnenje v zadevi mladoletnega I. I. z dne 10. 8. 2022 (priloga B3), iz katerega jasno izhaja, da bi obdolženka bila sposobna svojega sina ustrezno pripraviti na stike z očetom in ga na stike ob dogovorjenem času tudi pripeljati, če bi se tako odločila. O tem je izpovedal tudi priča D. D., ki je navedel, da ima obdolženka več otrok in s tem izkušnje, zaradi katerih je dovolj sposobna sprejemati odločitve. Na zavestno odločitev obdolženke, da tega iz zlonamernih vzgibov ni storila, pa poleg že navedenega kaže dejstvo, da obdolženka na sporočila oškodovanca v zvezi z izvajanjem stikov sploh ni odgovarjala ali pa se je izgovarjala, da se mora otrok učiti, spoštovala pa ni niti pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1681/2020 z dne 24. 12. 2020, ki je določal, da mora takoj po njegovem prejemu omogočiti stike med otrokom in očetom. Pritožba zato ne more vzbuditi dvoma v tako ugotovljeno dejansko stanje s sklicevanjem na segment iz poročila z dne 10. 8. 2022, v katerem je izraženo prepričanje strokovnega delavca CSD, da obdolženka otroka ne odtujuje od očeta namerno in da so otrokovi negativni občutki povezani predvsem z ravnanji oškodovanca. Takšna presoja je pridržana sodišču, to pa je navkljub pritožbenemu sklicevanju na ravnanja oškodovanca in sodelovanju obdolženke s strokovnimi institucijami utemeljeno presodilo, da je bila v končni fazi le obdolženka tista, ki bi lahko s svojim ravnanjem omogočila odnos med oškodovancem in otrokom. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, ki je pri obdolženki tehtno ugotovilo tako njen direktni naklep glede onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe, kakor tudi posebni namen zlonamernosti (točka 28 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je glede na uveljavljane pritožbene razloge njen preizkus pritožbeno sodišče opravilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Izrečena ji je namreč bila pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženki določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Glede terminološke opredelitve oškodovanca pri obravnavanem kaznivem dejanju glej sodbo VS RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, opomba 3. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-383/11 z dne 18. 9. 2013. 3 VS RS I Ips 47538/2016 z dne 25. 2. 2019.