Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da je šlo med strankama za nično pogodbo po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato mora toženec po 1. odstavku 104. člena ZOR vrniti tožniku znesek, ki ga je prejel, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku tolarsko protivrednost 4.000 DEM po srednjem uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot se priznavajo za hranilne vloge na vpogled v nemških markah za čas od 12.12.1991 do plačila. Kar je tožnik več zahteval, je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v znesku 19.468,00 SIT. Tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, ne da bi navedel zakonite revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je toženec v svojih izpovedbah priznal, da je bila korist obeh strank od sklenjene pogodbe enakovredna. Zato ne gre za oderuško pogodbo. Sodišče je tožencu neupravičeno verjelo, čeprav o okoliščinah sklenitve pogodbe ni govoril resnice. Poudarja, da vse doslej od posojenega zneska ni vrnil ničesar. Navaja še novo dejstvo, da izvršilni organ sodišča od toženca izterjuje podobne terjatve, kar bi bilo treba preveriti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Po 387. členu ZPP tožnik v reviziji tudi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (razen, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami o toženčevem vedenju, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je toženec dne 12.4.1991 prejel od tožnika posojilo v znesku 4.000 DEM in ne 10.400 DEM, kot zatrjuje tožnik. Tožnik je izkoristil toženčevo stisko in si je izgovoril nesorazmerno nadomestilo za uporabo denarja, tako da se je toženec najprej v pogodbi zavezal, da bo vrnil znesek 8.000 DEM in nato z novo pogodbo, da bo do 12.12.1991 vrnil 10.400 DEM. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da je šlo med strankama za nično pogodbo po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato mora toženec po 1. odstavku 104. člena ZOR vrniti tožniku znesek, ki ga je prejel, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti. Višji tožnikov tožbeni zahtevek pa ni utemeljen.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).