Jedro

Tožnica je najkasneje v letu 2014 vedela tako za škodo kot za njenega povzročitelja. Zato se izkaže, da je sodišče ugovoru zastaranja materialnopravno pravilno ugodilo. Subjektivni petletni rok iz 354. člena OZ, ki je na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ začel teči, ko je tožnica izvedela za povzročitelja in škodo, je namreč potekel še preden je vložila tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo, vloženo 21. 2. 2020, vtožuje denarno odškodnino za škodo zaradi neplačanega dela kupnine po pogodbi z dne 22. 2. 2005, za škodo zaradi prenizko določene kupnine za nepremičnino in za škodo zaradi nedovoljenega razpolaganja z denarnimi sredstvi na njenem bančnem računu.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da toženim strankam povrne stroške postopka.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženci se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev in priglašajo stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni pravilno stališče pritožbe, da je zaradi odsotnosti oziroma neustreznosti obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov podana postopkovna kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. V izpodbijani sodbi so razlogi glede zavrnitve dokaznih predlogov, iz teh pa izhaja utemeljitev, da niso bili izvedeni tisti dokazi, ki niso bili potrebni za presojo ugovora zastaranja. Zato postopkovni očitek, usmerjen v uveljavljanje kršitve iz drugega odstavka 287. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen. Izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, da je tožbeni zahtevek torej zastaran, izpodbijana sodba omogoča preizkus, ter zato ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero gornja pritožbena trditev tudi meri in na katero sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti.

7. Po ugotovitvi, da se je prvo sodišče vsebinsko opredelilo do dokaznih predlogov in svojo odločitev v toliko obrazložilo, da je s sodbenimi razlogi moč polemizirati, se izkaže, da tudi do zatrjevane kršitve pravice do poštenega sojenja ni prišlo, saj je v izpodbijani sodbi zadoščeno zahtevam, izhajajočim iz 22. člena Ustave.

8. Trditev pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih tožničinih navedb, in sicer „do nedoslednosti glede navedb toženke in vsebine listinskih dokazov oziroma do recipročnega nasprotja med njimi, s katerimi je toženka svoje trditve dokazovala in na katere je tudi sodišče oprlo svojo odločitev“, ni utemeljena zato, ker ta pritožbena trditev ni v toliko konkretizirana, da bi bilo sploh moč presojati, katere tožničine navedbe naj bi ostale preslišane (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v listinske dokaze zgolj vpogledalo, ni pravilno, saj iz zapisnikov (v spisu na list. št. 89 in 96) izhaja, da so bili dokazi na glavni obravnavi prebrani. Posledično tudi pritožbena trditev o nepravilni izvedbi dokazov ter kršitvi procesnih pravil ni utemeljena (prvi odstavek 217. člena ZPP).

10. Materialnopravno izhodišče presoje pritožbenih navedb, da so imela zatrjevana ravnanja toženke oziroma tretje toženke ter A. A. znake korupcije, je v 354. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da če je bila škoda povzročena z dejanjem, na katerega je vplivalo neposredno ali posredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali obljuba le-teh, ali z opustitvijo ravnanja, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim dejanjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi pomeni korupcijo, zastara terjatev v petih letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje storjeno.

11. Tudi v kolikor bi bilo moč tožbeno opisana dejanja tožencev opredeliti kot korupcijo, kot to trdi pritožnica, se prvostopna odločitev o ugoditvi ugovoru zastaranja in posledični zavrnitvi tožbenega zahtevka ne more izkazati za nepravilno. Glede zahtevka za plačilo škode zaradi neplačanega dela kupnine je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obveznost po kupoprodajni pogodbi zapadla 31. 3. 2005 in je tako tožnica že od 1. 4. 2005 dalje vedela, da ni dobila plačane celotne kupnine. Za oškodovanje na račun prenizko določene kupnine je tožnica po ugotovitvi prvega sodišča izvedela najkasneje na dne 6. 12. 2013, ko ji je bilo predočeno cenitveno poročilo izvedenke B. B. v pravdi II P 1825/2013 o tržni vrednosti nepremičnine. V zvezi z nepooblaščenima dvigoma denarnih sredstev1 iz tožničinega bančnega računa, ki ju je opravil A. A. na dne 24. 1. 2011 in 29. 3. 2011, pa je prvo sodišče ugotovilo, da je bila tožnica s temi dvigi seznanjena z bančnimi izpisi naslednji mesec po vsakem dvigu, najkasneje pa v letu 2014, ko so glede teh dvigov v Avstriji potekale preiskave.

12. Pravilnost gornjih ugotovitev pritožba izpodbija s trditvami, da tožnica ni prejela celotne kupnine zaradi usklajenega ravnanja toženke, da bi lahko le tožnica izpovedala, kdaj se je seznanila s cenitvenim poročilom B. B., ter da tožnica s preiskavami v Avstriji, ki jih je najverjetneje opravljala družba C. d. o. o., ni bila seznanjena.

13. S temi trditvami pritožba ne more biti uspešna. Sprva zato, ker predstavljajo zgolj lastno videnje izvedenih dokazov, s katerim pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Nadalje pa še zato, ker ZPP ne pozna dokaznih pravil in je zato lahko sodišče prve stopnje na podlagi proste ocene izvedenih dokazov, torej tudi brez zaslišanja tožnice, ugotovilo, kdaj se je tožnica seznanila s cenitvenim poročilom, iz katerega po njenih trditvah izhaja pravilna tržna cena nepremičnine. Ugotovljenega dejstva, da je bila tožnica s spornima dvigoma iz njenega bančnega računa seznanjena že mesec dni po dvigu na podlagi bančnih izpiskov, torej že v letu 2011, pritožba niti ne izpodbija. Ne gre spregledati, da je tožnica v tožbi pred Deželnim sodiščem v Celovcu (v spisu pod prilogo A19) ravno v povezavi s preiskavami malverzacij v letih 2013 in 2014 zatrjevala, da ji sporna dviga iz njenega bančnega računa, opravljena v letu 2011, nista razumljiva. Trditev, da tožnica s preiskavami malverzacij ni bila seznanjena, se tako že sama po sebi izkaže za dvomljivo zato, ker družba C. d. o. o. teh dveh dvigov s tožničinega bančnega računa v letih 2013 in 2014 v povezavi z malverzacijami ne bi preiskovala, v kolikor je tožnica o spornih dvigih ne bi obvestila.

14. S pritožbeno trditvijo, da je tožnica šele v letu 2015 uvidela, da je utrpela škodo zaradi ravnanja (prve oziroma tretje) toženke iz razloga, ker je v tem letu predala dokumentacijo odvetniku D. D., tožnica ne more omajati pravilnosti prvostopne ugotovitve trenutka, od katerega teče zastaranje. Ta okoliščina namreč lahko potrjuje le dejstvo, da je tožnica za oškodovanje s strani tožencev izvedela pred letom 2015, ko je odvetniku predala dokumentacijo, nanašajočo se na zatrjevano korupcijsko ravnanje.

15. Pritožbeni argumenti tako pravilnosti prvostopnega zaključka, da je tožnica najkasneje v letu 2014 vedela tako za škodo kot za njenega povzročitelja, niso izpodbili. Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovoru zastaranja materialnopravno pravilno ugodilo. Subjektivni petletni rok iz 354. člena OZ, ki je na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ začel teči, ko je tožnica izvedela za povzročitelja in škodo, je namreč potekel še preden je na dne 21. 2. 2020 vložila tožbo.

16. Nazadnje velja odgovoriti še na pritožbeno trditev, da uporaba petletnega subjektivnega zastaralnega roka posega v tožničino pravico do dostopa do sodišča. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Howald Moor in ostali proti Švici2, na katero se v utemeljitev posega v tožničino pravico do poštenega sojenja sklicuje pritožba, namreč za predmetno zadevo ni uporabljiva. Kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah je bila namreč v gornji zadevi ugotovljena iz razloga, ker je desetletni zastaralni rok za povrnitev škode zaradi azbestoze začel teči s trenutkom izpostavljenosti azbestnemu prahu, potekel pa je še preden so se lahko oškodovanci objektivno zavedli svojih pravic (od trenutka izpostavljenosti azbestnemu prahu do pojava znakov azbestoze lahko poteče tudi nekaj desetletij). Tožnica je v predmetni zadevi vedela za škodo in za povzročitelja škode ter bi lahko tožbo vložila pravočasno. Tako je na dlani, da je tožnica, tudi če je bila žrtev korupcijskih ravnanj, pravico do dostopa do sodišča imela, vendar je v času petih let ni izkoristila, čeprav se je te svoje pravice mogla objektivno zavedati.

17. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženci pa zato, ker njihov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi te zadeve ter zato stroški, nastali z njihovim odgovorom, za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena, 154. člen in 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila sporna dviga opravljena potem, ko je prva toženka na dne 29. 12. 2010 in 28. 3. 2011 nakazala denarna sredstva na tožničin bančni račun. 2 https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-141567%22]}