Jedro

Prevoz skoraj 6 m dolge in 250 kg težke kovinske palice z viličarjem skozi 3,80 m široka vrata na način diagonalnega sukanja je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost (173. in 174. člen ZOR). Tožena stranka, za katero se je ta dejavnost opravljala, bi mogla odgovarjati po načelu vzročnosti, torej objektivno, za škodo, ki je tožniku pri tem nastala. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da je takšen (nevaren) način transporta odredil sam tožnik kot odgovorna oseba, zadolžena za transport, čeprav se je po eni strani zavedal nevarnosti padca palice zaradi načina manevra, po drugi strani pa kljub temu ni uporabil varnega načina prevoza, ki ga je imel na razpolago. Tožnik je torej imel možnost, da se nevarnemu prevozu izogne. Škodo je sicer utrpel ob opravljanju nevarne dejavnosti, vendar ob izključno lastni odločitvi in ko bi lahko pretečo nevarnost v celoti odvrnil (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 215.000 SIT v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.450.000 SIT. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo za 200.000 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu dispečerja pri toženi stranki in je bil odgovoren za razvoz materiala znotraj delavnice. V obravnavanem primeru se je odločil za način transporta, ki ni bil dovoljen, zaradi česar je za škodo, ki mu je pri tem nastala, sam izključno odgovoren. Dolge kovinske cevi ni bilo mogoče spraviti skozi vrata, zaradi česar bi transport bil lahko izveden bodisi z dvema paletama, bodisi s posebnim vozičkom, ki bi ga bilo treba le razložiti in uporabiti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, revizija pa je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Prevoz skoraj 6 m dolge in 250 kg težke kovinske palice z viličarjem skozi 3,80 m široka vrata na način diagonalnega sukanja je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožena stranka, za katero se je ta dejavnost opravljala, bi mogla odgovarjati po načelu vzročnosti, torej objektivno, za škodo, ki je tožniku pri tem nastala. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da je takšen (nevaren) način transporta odredil sam tožnik kot odgovorna oseba, zadolžena za transport, čeprav se je po eni strani zavedal nevarnosti padca palice zaradi načina manevra, po drugi strani pa kljub temu ni uporabil varnega načina prevoza, ki ga je imel na razpolago. Tožnik je torej imel možnost, da se nevarnemu prevozu izogne. Škodo je sicer utrpel ob opravljanju nevarne dejavnosti, vendar ob izključno lastni odločitvi in ko bi lahko pretečo nevarnost v celoti odvrnil (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Dejanske ugotovitve, ki jih sprejema izpodbijana sodba, so za uporabo navedene določbe ZOR jasne in prepričljive. Pravna presoja mora temeljiti na zanesljivem odgovoru na vprašanje, ali je bil izbrani način transporta kovinske palice edini možen; če pa je bil na razpolago varnejši način, kakšen je bil in ali je bil v danih okoliščinah brez ovir izvedljiv. Odgovor na to vprašanje je podan v razlogih izpodbijane sodbe: "tožnik kot delavec, zadolžen za notranji transport, bi lahko sam poskrbel za prazen voziček", s katerim bi transport palice bil varen. Nihče med postopkom ni postavil trditve, da to ne bi bilo mogoče, niti trditve, da ne bi bilo mogoče palice prepeljati z dvema paletama. Pravilna pravna razlaga ob takih dejanskih ugotovitvah pripelje do sklepanja, da se je lotil nevarne dejavnosti tožnik sam, čeprav bi lahko izbral varen manever. Zato tožena stranka niti kot lastnik stvari, niti kot subjekt, v katerega interesu se je dejavnost opravljala, ne more biti odgovorna za nastalo škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Revizijsko sodišče v tem okviru pritrjuje reviziji in ne sprejema v izpodbijani sodbi sprejete pravne razlage, po kateri "pomena nevarne stvari in nevarne dejavnosti ni mogoče zanemariti". To bi obveljalo, če tožnik ne bi imel možnosti varnega transporta (in če ne bi o načinu vožnje celo sam odločal). Malomarnost pri zadrževanju v bližini obratovanja pa bi v tem slučaju odgovornost res le zmanjševala. Ne gre torej za problem soodgovornosti oškodovanca zaradi malomarnosti pri nevarnem obratovanju, temveč za njegovo odgovornost zaradi ravnanja, ko se je lotil nevarne dejavnosti, čeprav je imel možnost varne izvedbe opravila.

Opisana zmotna pravna presoja ugotovljenih okoliščin je imela za posledico spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP). V posledici spremembe pa je bilo treba tudi znova odločiti o pravdnih stroških (165. in 154. člen ZPP). Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Med postopkom na prvi stopnji tožena stranka stroškov ni priglasila, zaradi česar ji mora tožeča stranka povrniti stroške, ki so ji nastali na pritožbeni in revizijski stopnji.