Jedro

Odločanje o priporu na podlagi 201. člena ZKP je individualizirano, saj mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca. Primerjava posameznih zadev zgolj z vidika vrste kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in predpisane kazni zato ni mogoča. Če so podani vsi elementi iz 54. člena KZ-1, je sodišče dolžno uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne glede na to, ali je uporaba tega instituta obdolžencu v konkretnem primeru v škodo ali v korist.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper J. Ž. odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi suma kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat istega sodišča je zavrnil pritožbi osumljenega in zagovornika I. B. ter potrdil sklep o odreditvi pripora.

2. Obdolženec, zagovornik I. B. in zagovornik B. P. so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik B. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik P. vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, neizpolnjevanja ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev pripora ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Obdolženec razlogov za vložitev zahteve ne navaja. Vsi vložniki smiselno enako predlagajo, da Vrhovno sodišče odpravi pripor zoper obdolženca, podredno pa, da pripor nadomesti s katerim izmed milejših ukrepov, kot so hišni pripor, določitev varščine, odvzem potne listine ali obljubo obdolženega, da ne bo zapustil bivališča. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga zavrnitev vseh zahtev. Vse tri uveljavljajo nedopustni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s tem, ko izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišč glede okoliščin, ki kažejo na begosumnost. Sklep o odreditvi pripora ima vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede obstoja pripornega razloga in neogibnosti pripora, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik P. nasprotij, ki jih zatrjuje, ne konkretizira.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Pripor se sme odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor se odredi s pisnim sklepom, v katerem mora preiskovalni sodnik obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva glede pripornega razloga in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka (drugi odstavek 202. člena ZKP).

6. V sklepu o odreditvi pripora preiskovalna sodnica ugotavlja, da iz zbranih obvestil in listin v spisu izhaja utemeljen sum, da je obdolženi J. Ž. storil kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, s tem da je kot odvetnik oziroma kot direktor odvetniške pisarne na podlagi pooblastil zastopal premoženjske koristi fizičnih oseb, za katere je pri različnih zavarovalnicah vlagal odškodninske zahtevke, pri tem pa zavestno delal v njihovo škodo, saj si je protipravno prilastil del zaupanih odškodnin, ki so jih zavarovalnice nakazale njemu kot odvetniku in kasneje njegovi odvetniški pisarni in sicer si je v 211 primerih od prejete odškodnine dodatno obračunal še nagrado za zastopanje, čeprav so mu zavarovalnice stroške zastopanja že poravnale, in v 12 primerih protipravno obračunal višjo nagrado kot jo predvideva Odvetniška tarifa, čeprav takšna nagrada s stranko ni bila dogovorjena, s čimer je fizičnim osebam povzročil škodo v skupni višini najmanj 58.119,00 evrov. Sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da so se fizične osebe oglasile v družbi, ki je urejala odškodnine, ter tam podpisale pooblastilo za zastopanje in pogodbo o naročilu, s katero so naročile ureditev odškodnine pri zavarovalnici. V nekaterih primerih je odškodninska družba s strankami podpisala tudi tipski dogovor o določitvi tarife za opravljene odvetniške storitve, ki ni skladen z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), pri čemer stranke niso bile opozorjene, da gre za določitev nagrade odvetniku, ki je višja od odvetniške tarife. Nekatere stranke sploh niso vedele, da jih bo v postopku zastopal odvetnik.

7. Obstoj utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 izpodbija v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti le obdolženi, ki navaja, da zaračunavanje previsoke nagrade strankam ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja izneverjenja. Ni si prilaščal denarja od strank in ni zlorabljal pooblastil, višina nagrade pa je bila dogovorjena s strankami skladno z ZOdvT. Ugovor obdolženca glede na ugotovitve pravnomočnega sklepa ni utemeljen. V tej fazi postopka sodišče namreč presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Podrobne okoliščine (ki so po svoji naravi dejansko vprašanje), v katerih je bilo dejanje storjeno, bo osvetlila šele preiskava, po kateri bo mogoče osumljenčeva dejanja natančno pravno opredeliti. Iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča zaenkrat izhaja zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se lahko odredi pripor.

8. Zagovornik P. v zahtevi navaja, naj Vrhovno sodišče presodi, ali ni konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru neutemeljena, saj gre v škodo obdolžencu vsaj kar se tiče pogojev za odreditev pripora brez prejudica za kasnejšo meritorno odločitev. Zagovornik s temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, zaradi katere se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti, saj ne trdi, da niso podani vsi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja. Sodišče je dolžno uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, kadar so podani vsi elementi iz 54. člena KZ-1, ne glede na to, ali je uporaba tega instituta obdolžencu v konkretnem primeru v škodo ali v korist. 9. Vsi vložniki v svojih zahtevah navajajo, da je zaključek sodišča o obdolženčevi begosumnosti napačen, obdolženi pa izpodbijanima sklepoma očita še, da sta preslabo obrazložena, saj manjkajo tako subjektivni kot objektivni razlogi za begosumnost. Obstoj pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljuje s težo očitanega kaznivega dejanja ter s tem, da so policisti v drugih kazenskih postopkih, ki tečejo zoper obdolženega na Okrajnem sodišču v Mariboru, večkrat poskušali pridobiti podatke o njegovem bivanju in je bilo ugotovljeno, da se načrtno izogiba vročanju sodnih pošiljk. Policija je s ciljem njegove izsleditve večkrat neuspešno razpisala ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti. Na naslovu …, Maribor, ki ga je sam navedel, obdolženi ne biva. Tudi na naslovu, kjer ima stalno bivališče prijavljeno njegova partnerka, ki je ruska državljanka, ne biva niti obdolženi, niti njegova partnerka in njun dveletni otrok. Obdolženi je na Češkem ustanovil družbo in ima prijavljeno začasno bivališče v Bosni in Hercegovini. Sodišče je upoštevalo tudi izjavo obdolženega, da bo mogoče za vedno končal z vsemi poslovnimi dejavnostmi v Sloveniji.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgoraj navedene okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženi, če bo izpuščen na prostost, pobegnil v tujo državo in se s tem poskušal izogniti kazenskim postopkom, ki tečejo zoper njega. Z navedbami, da so ugotovitve sodišča glede izmikanja drugim kazenskim postopkom v nasprotju z vsebino listin v teh postopkih; da so razpisani ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti posledica nepravilnega vročanja, in ne česarkoli drugega; da obdolženi v Bosni in Hercegovini nikoli ni imel začasnega bivališča; da bi ga na Češkem na sedežu podjetja kmalu prijeli češki policisti ter da ne bo pobegnil v Rusijo, ker potrebuje vizo, ker so starši obdolženčeve partnerke revni in ker ne želi pristati v ruskem priporu, vložniki uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspešno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornik P. v svoji zahtevi sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da so vsebine listin v spisih v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, vendar zatrjevane kršitve ne konkretizira z opredelitvijo listin, katerih vsebina naj bi bila v nasprotju s tem, kar sodišče navaja o njihovi vsebini v razlogih izpodbijanega sklepa, temveč v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Na drugačnem videnju dejanskega stanja temelji tudi očitek zagovornika o pristranskem odločanju, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do navedb obrambe. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da se je sodišče seznanilo z navedbami obrambe in jih presodilo (predvsem točka 10 sklepa senata). Zgolj dejstvo, da je sodišče naredilo drugačen dejanski zaključek kot obramba, in ni sledilo zatrjevanjem le-te, ne pomeni, da je ravnalo pristransko.

12. Vložniki v zahtevah neutemeljeno očitajo pravnomočnemu sklepu pomanjkanje razlogov o neogibnosti pripora in o tem, zakaj sodišče ni uporabilo milejšega ukrepa. Sodišče je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da je pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru glede na obstoj okoliščin iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP neogibno potreben za izvedbo kazenskega postopka in ga ni mogoče učinkovito nadomestiti z milejšim ukrepom, ker je za izrek takega ukrepa potrebno zaupanje sodišča, ki ga obdolženec glede na svoja dosedanja ravnanja ne opravičuje. Prav tako neutemeljen je očitek zagovornika P., da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov v zvezi s pogojem sorazmernosti. Pripor je zoper obdolženega J. Ž. odrejen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, torej z namenom, da se bo lahko zoper njega izvedel kazenski postopek. Upoštevaje, da je udeležba obdolženca v kazenskem postopku in odzivanje na vabila sodišča ena temeljnih dolžnosti vsakogar, je že sam cilj odreditve pripora v konkretnem postopku, torej neovirana izvedba kazenskega postopka, sorazmeren s posegom v obdolženčeve pravice, ki ga pripor predstavlja.

13. Obdolženec v svoji zahtevi navaja, da je odrejeni pripor v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, ker nihče, ki ni tujec, ni v priporu zaradi podobnih kaznivih dejanj. On pa, ker je bil odvetnik, ker je partnerka Rusinja in ker ima otroka. To so osebne in poklicne okoliščine, na podlagi katerih se ga ne bi smelo drugače obravnavati kot ostale državljane. Podobno se na ustavno pravico do enakosti pred zakonom sklicuje tudi zagovornik P., ki od Vrhovnega sodišča pričakuje oceno sorazmernosti pripora v primerjavi z drugimi primeri, ki jih slovenski mediji dnevno objavljajo, in v njih pripor ni bil odrejen.

14. Vložnik je dolžan v zahtevi za varstvo zakonitosti določno opredeliti okoliščine, ki tvorijo zatrjevano kršitev (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge). S sklicevanjem na „druge osebe, ki so bile obtožene hujših kaznivih dejanj (tako imenovane gospodarske kriminalitete) in so bile tudi dosti prisotne v tujini“ ter na „osebe, ki so osumljene več deset milijonskega oškodovanja bank in imajo domnevno podjetja v davčnih oazah,“ ter na primere, ko so bili obdolženci proti varščini izpuščeni iz pripora, obdolženec in zagovornik P. tega standarda nista izpolnila. Poleg tega je odločanje o priporu na podlagi 201. člena ZKP individualizirano, saj mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca. Zato primerjava posameznih zadev zgolj z vidika vrste kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in predpisane kazni, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in posameznih udeležencev, niti ni mogoča. C.

15. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahteve za varstvo zakonitosti obdolženega J. Ž. in obeh zagovornikov, ker ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicujejo, zahteve pa so delno vložene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.