Jedro

Tožba je samostojno pravno sredstvo, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi in se tožnik ne more sklicevati na navedbe, ki jih je podal v kakšni prejšnji vlogi. Tožnik mora namreč razložiti, zakaj toži. Stranski udeleženec se lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorki A.A. iz ... izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh stanovanjskih dvojčkov pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v ponovnem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS v Ljubljani s sodbo opr. št. U 227/2007-23 z dne 6. 3. 2008 ugodilo tožnikovi tožbi ter gradbeno dovoljenje odpravilo, ker je ugotovilo, da je v zadevi ostalo sporno, ali so pričakovani vplivi v zvezi s hrupom na okolico v času gradnje v okviru dovoljenih ravni.

Prvostopenjski organ ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - u.p.b.; dalje ZGO-1). V zvezi s pričakovanimi vplivi hrupa na okolico v času gradnje navaja, da iz dopolnitve PGD izhaja, da bo med gradnjo moteč hrup gradbenih strojev in tovornjakov, ki bodo dovažali in odvažali gradbeni material. Ker je predviden izkop temeljev v globino 1 m in gradnja plavajočega temelja, je podjetje B. d.o.o. naredilo informativni izračun obremenjenosti s hrupom s pomočjo računalniškega programa IMMI 6-3.1a, v katerem je obravnavana obremenjenost s hrupom pri stanovanjskem objektu C. v času največjih gradbenih del oziroma v času izkopa, in sicer v času izvajanja gradbenih del v dnevnem času med 6. in 18. uro. V konkretnem primeru je za bager nakladalnik na najbolj neugodni lokaciji izračunana vrednost hrupa 101dB, obremenitev obravnavanega objekta v času izvajanja največjih gradbenih del pa 59dB. Dopustna raven hrupa v bivalnem okolju je urejena z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/05; dalje Uredba), ki za območja III. stopnje varovanja pred hrupom predvideva mejno vrednost 60dB, kritično 69 dB in konično 1 % časa 85 dB, obremenitev iz posameznega vira pa ne sme presegati 58 dB. Glede na navedeno sta predvidena dva ukrepa, in sicer da se v času gradbenih del na zahodni in južni strani predvidenega območja urejanja nasuje izkopani material v višini 2 m ali da se postavi ustrezno protihrupno ograjo v višini 2 do 2,3 m. S tem bo zagotovljeno zmanjšanje hrupa na največ 55 dB ter tako mejne vrednosti za III. območje varstva pred hrupom (58 dB) ne bodo presežene.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe 114. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07) ter 54., 56., 66. in 67. člena ZGO-1. V zvezi s pritožbeno tožnikovo navedbo, da mu prvostopenjski organ ni omogočil, da se seznani z vsemi okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, je drugostopenjski organ skladno z določbo 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; dalje ZUP) prvostopenjski organ pozval, da odpravi omenjene pomanjkljivosti. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa drugostopenjski organ ugotavlja, da so neutemeljene. Po preučitvi spisne dokumentacije ugotavlja, da PGD vsebuje vse sestavine, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja predpisuje 1. odstavek 66. člena ZGO-1. V zvezi s pričakovanimi vplivi v zvezi s hrupom navaja, da bo nastal hrup zaradi delovanja gradbene mehanizacije, vendar bo časovno omejen in ob uporabi enega od predvidenih ukrepov (nasutju izkopanega materiala v višini 2 m ali postavitvi ustrezne protihrupne ograje) mejne vrednosti za III. območje varstva pred hrupom (58 dB) ne bodo presežene. Navaja še, da se predmetne parcele ne nahajajo v območju varstva kulturne dediščine, zato k predmetni gradnji kulturnovarstvenega soglasja ni potrebno pridobiti. Neutemeljena je tudi navedba, da ni zadoščeno določbi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 9-Škofljica (Uradni list RS, št. 81/05 - u.p.b.; dalje Odlok), ki predpisuje minimalno 20 % ozelenitev parcele, saj pri vseh štirih predmetnih objektih po podatkih PGD ta znaša več kot 30 %. V zvezi z lokacijo plinohramov ugotavlja, da je v PGD lokacija vseh 4 plinohramov točno določena, le-ti so locirani vzporedno s cesto oziroma dostopno potjo in od nje odmaknjeni dobrih 10 m, kar pomeni, da je najbližji plinohram od pritožnikove stanovanjske hiše odmaknjen vsaj 20 m, ostali trije pa še bistveno več. Glede očitka neskladja z določbo 4.2 6. člena Odloka pa pojasnjuje, da se za območja, v katerih plinovodno omrežje še ni zgrajeno, lahko za sistem oskrbe z zemeljskim plinom postavijo samostojne ali skupne postaje uparjenega plina, pri čemer projektni pogoji niso posebej predpisani. Kot neutemeljen je drugostopenjski organ zavrnil tudi ugovor, da ni razvidno, ali je bila izdelana projektna naloga glede kanalizacijskega omrežja, saj je v območju predmetne gradnje javni kanalizacijski sistem že zgrajen in je pridobljeno tudi soglasje podjetja Vodovod – Kanalizacija, predviden pa je tudi nov kanalizacijski priključek. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bodo na parcelah investitorja locirane posode za odpadke, ki bodo v času odvoza postavljene ob vozni poti, pojasnjuje, da mora biti v skladu z Odlokom zbirno mesto za odpadke na funkcionalnem zemljišču predmetnega objekta, ni pa določeno, da mora biti to mesto tudi jasno določeno. Kdo bo zagotavljal postavitev posod v času odvoza smeti ni stvar, ki bi kakorkoli zadevala tožnika, podjetje D., ki je pristojno za odvoz smeti, pa je s predvideno gradnjo soglašalo. Neutemeljena je bojazen, da bo zaradi nameravane gradnje večja količina smeti povzročila neprijetne vonjave. Gradbeno dovoljenje tudi ni v nasprotju z določbo 1.7 8. člena Odloka, ko navaja, da je opečna kritina v sivi barvi, saj odlok ne predpisuje vrste kritine (opečna, cementna), pač pa le barvo, ki je lahko opečno rdeča do temno rjave oziroma od cementno sive do temno sive – v konkretnem primeru bo sive barve. Nadalje je neutemeljena navedba, da bi moral biti odmik vsaj 7 m od ceste, saj ne gre za kategorizirano pot (javno cesto), pač pa za dostopno pot, ki je v privatni solastnini, zato je povsem pravilno, da je upravni organ odmik presojal skladno s 5.e členom Odloka (in ker je odmik od dostopne poti več kot 4 m, soglasje solastnikov dostopne poti ni bilo potrebno). Glede nesorazmerne obremenitve služnostne poti pojasnjuje, da je investitorka solastnica zemljišča parc. št. 626/4 in 626/5 k.o. ... v deležu 2/11 oziroma 1/11, zato lahko uporablja pot brez soglasja drugih solastnikov poti. Glede na vse navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi prvostopenjski organ v ponovnem postopku moral opraviti celoten postopek preveritve izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa le preveritve, ki se nanaša na varstvo pred hrupom. Toženka je zato bistveno kršila pravila postopka, nepravilno ugotovila dejansko stanje in ni pravilno uporabila vseh predpisov. V nadaljevanju se sklicuje na navedbe v pritožbi, dodatno pa navaja, da toženka ni upoštevala določb Uredbe o dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih - območjih Natura 2000 (Uradni list RS, št. 43/08), ki meje varstvenega območja določa tudi za parcele, ki so predmet gradbenega dovoljenja. Navaja še, da je toženka spregledala, da je potekla veljavnost soglasja k projektnim rešitvam Vodovoda – Kanalizacije. Glede na navedeno predlaga, da upravno sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo, izdano gradbeno dovoljenje pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

Sodišče je tožbo vročilo toženki in investitorki kot stranki z interesom (19. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10; dalje ZUS-1). Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Stranka z interesom za odločitev pomembnih dejstev ni navedla, opozorila je le na škodo zaradi odprave gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, ali ima projekt vse s tem zakonom predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ali je investitor predložil dokazilo, da so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma da so na drug zakonit način izpolnjene takšne njegove obveznosti in ali ima investitor pravico graditi.

Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da se gradbeno dovoljenje izdaja na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 03/2005 iz julija 2005, z dopolnitvijo iz januarja 2009, v nadaljevanju pa so določeni pogoji v zvezi z arhitektonsko zazidalno situacijo, komunalno in energetsko ureditvijo ter prometno in zunanjo ureditvijo. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ opisuje potek konkretnega postopka in presojo zgoraj naštetih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženka je še pojasnila, da se novo gradbeno dovoljenje od odpravljenega v bistvenih točkah ne razlikuje, ker je bilo prvotno gradbeno dovoljenje odpravljeno le glede vprašanja hrupa, da pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče tako ugotavlja, da je neutemeljena tožbena trditev, da toženka v ponovnem postopku ni preverila vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je iz izpodbijane odločbe razvidna vsebina gradbenega dovoljenja v skladu z 68. členom v zvezi z 66. členom ZGO-1. Tožbenih navedb, da ti pogoji niso pravilno ugotovljeni, pa tožnik ne obrazlaga niti v zvezi s tem ne ponuja nobenih dokazov, temveč se sklicuje na navedbe v pritožbi zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je tožba samostojno pravno sredstvo, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi in se tožnik ne more sklicevati na navedbe, ki jih je podal v kakšni prejšnji vlogi. Tožnik mora namreč razložiti, zakaj toži (1. odstavek 30. člena ZUS-1). Iz drugostopenjske odločbe je razvidno, da je toženka odgovorila na njegove navedbe, tožnik pa v zvezi s temi v tožbi ne navaja, iz katerih toženkinih dejanj ali pravnih naziranj izhajajo nepravilnosti, zaradi katerih je po njegovem mnenju izpodbijani akt nezakonit. Ker pa tožnik očitno dvomi v pravilnost toženkine odločitve, sodišče glede vprašanj, ki so predstavljala bistvo spora v upravnem postopku in na katere se tožnik v tožbi sklicuje, dodaja naslednje: Po določbi 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec – torej tožnik – se zato lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi. To velja tudi v primeru, če tožnik meni, da je del zainteresirane javnosti, da torej posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njega, saj ne gre za njegovo osebno in neposredno korist. Prav tako tožnik ne more uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005) Upoštevajoč navedena izhodišča lahko tožnik v konkretnem primeru torej uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svoje pravice, ki mu jih kot lastniku nepremičnine v vplivnem območju obravnavane gradnje priznavajo predpisi. Ali drugače: tožnik lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi gradnja objekta posegla v njegove pravno priznane interese.

V zadevi ni sporno, da se je tožnik postopka udeleževal kot solastnik dostopne poti in lastnik stanovanjskega objekta C., ki se nahaja v vplivnem območju gradnje v zvezi z varstvom pred hrupom (1. in 2. točka 2. odstavka 62. člena ZGO-1). V obravnavanem postopku zato lahko varuje svoje pravne koristi, ki so vezane na njegovo nepremičnino, zaradi katere je dosegel položaj stranskega udeleženca. Tožnik je v pritožbi gradbeno dovoljenje izpodbijal tudi iz razlogov, ki se nanašajo na pridobljeno kulturnovarstveno soglasje, lokacijo plinohramov, kanalizacijo, zbiranje odpadkov, zelene površine, streho, odmike od parcelnih mej in ceste ter na načrte organizacije gradbišča, pri tem pa ne utemeljuje, kako je bilo s tako opredeljeno gradnjo poseženo v njegovo pravno korist. Glede na zgoraj navedeno stališče sodišča tožnik ne uveljavlja svojega pravnega interesa, temveč javni interes, za kar nima podlage v prej navedeni določbi 1. odstavka 43. člena ZUP, zato sodišče teh ugovorov ni obravnavalo po vsebini.

Edini pritožbeni ugovor, s katerim je tožnik zatrjeval neposreden poseg v svoje pravice, je bil pričakovani vpliv v zvezi s hrupom v času gradnje. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je bilo s sodbo opr. št. U 227/2007-23 z dne 6. 3. 2008 toženki naloženo, da v ponovnem postopku preveri, v katero območje varstva pred hrupom sodi območje nameravane gradnje (4. člen Uredbe) in kakšne so vrednosti ravni pričakovanega hrupa zaradi delovanja gradbišča, pri morebitnem preseganju pa je treba predvideti tudi zaščito pred hrupom nepremičnin v okolici nameravane gradnje v času delovanja gradbišča. Na podlagi potrdila občine Škofljica z dne 20. 11. 2008 in dopolnitve PGD iz januarja 2009 je toženka ugotovila, da se za območje nameravane gradnje predvideva III. stopnja varovanja pred hrupom in da ob uporabi enega od predvidenih ukrepov (nasutju izkopanega materiala v višini 2 m ali postavitvi ustrezne protihrupne ograje) mejne vrednosti hrupa ne bodo presežene. Sestavni del dopolnitve PGD izdelane v januarju 2009 je tudi grafika ureditve gradbišča. Po presoji sodišča je tako toženka pravilno uporabila določbe Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04; dalje Pravilnik), ki v 19. členu določa, da je treba v PGD pri prikazu vplivnega območja objekta prikazati tudi vplivno območje v času gradnje, med drugim tudi v zvezi z zaščito pred hrupom. Iz zadevne dopolnitve PGD je razvidno, da jo je izdelala pooblaščena arhitektka, vpisana v imenik pri Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS 1029 A), kar pomeni, da izpolnjuje pogoje za pooblaščenega projektanta. Tožnikove trditve, da dopolnitev PGD temelji na ocenah nepooblaščenega izvajalca, zato ne držijo, poleg tega pa tožnik v tožbi ne ponuja nobenih podrobnosti ali navedb ali dokazov v zvezi s tem. Tožnik tudi ne pojasni, kako strokovno mnenje, ki ga je predložil v upravnem postopku, nasprotuje navedenim ugotovitvam, saj to ugotavlja le, da se tožnikova nepremičnina nahaja v vplivnem območju nameravane gradnje.

V zgoraj navedeni sodbi je sodišče tožniku tudi že pojasnilo, da je investitorka solastnica parcel, po katerih poteka dostopna pot, in da ima glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in naslednji) pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, zato soglasje vseh solastnikov ni potrebno.

Glede drugih tožbenih ugovorov sodišče ugotavlja, da iz tožbe ni razvidno, da bi tožnik z njimi varoval svoj pravni interes v smislu predhodno navedenih stališč. Ker si z njimi ne more izboljšati svojega pravnega položaja, sodišče nanje ni bilo dolžno odgovoriti. Gre za ugovore glede območja Natura 2000 in veljavnosti soglasja k projektnim rešitvam Vodovoda-Kanalizacije.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.