Jedro

Za ukrepe na področju cen mora imeti tržni inšpektor pooblastilo v materialnem predpisu oz. morajo biti v njem določene obveznosti subjektov, na katere se ta predpis nanaša.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata iz Ljubljane št. 333-00-096/93-04/11 z dne 31.8.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi tržne inšpekcije medobčinskega inšpektorata v Novi Gorici št. MI-333-100/93 z dne 14.7.1993, s katero je odločila, da je tožeča stranka dolžna oblikovati drobnoprodajne cene pšeničnega kruha na ravni, ki so se v skladu s predpisi oblikovale in uporabljale na dan 1. junija 1993 ter da je rok izvršitve s prejemom odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tržni inšpektor pri kontrolnem pregledu dne 8.7.1993 ugotovil, da tožeča stranka zaračunava višje cene kot so določene z uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha (Uradni list RS, št. 34/93 - v nadaljevanju: uredba), ki je začela veljati 29.6.1993 in jo je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi 5. člena zakona o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I). V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ izdal odločbo na podlagi 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88 - v nadaljevanju: zakon o sistemu državne uprave) in 10. člena zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 24/74) v povezavi s 124. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Navaja, da je zoper uredbo vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti. Zakon o cenah v svojih določbah ne pozna pojma vračanja cen na določeno raven. Tožeča stranka tudi navaja, da na dan uveljavitve sporne uredbe oziroma na dan 1.6.1993 niso bile določene oziroma se niso oblikovale cene pšenične moke in pšeničnega kruha po nobenem predpisu, zato je uredba nedorečena, saj ne določa v skladu s katerimi predpisi so se cene oblikovale in uporabljale na dan 1.6.1993. Prav tako je uredba nedorečena tudi v tehnološkem smislu, saj ne opredeljuje strukture izdelkov, ki so pomembni za osnovno preskrbo občanov. Uredba je tudi v nasprotju s 155. členom ustave, ker učinkuje za nazaj. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbene navedbe, poslala pa je upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi dejansko izpodbija ustavnost in zakonitost uredbe kot podzakonskega predpisa, za navedeno presojo pa ni pristojno vrhovno sodišče, ampak ustavno sodišče. Vrhovno sodišče presoja lahko le zakonitosti upravnih aktov, v tem primeru odločbe, ki jo je izdala tožena stranka. Ker sodišče po 40. členu zakona o upravnih sporih presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta v mejah tožbenega zahtevka, pri tem pa ni vezano na tožbene razloge, je v navedenem primeru presodilo, da pravna podlaga, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni utemeljena. Nobeden od navedenih zakonov, na katere tožena stranka opira svojo odločitev, ne vsebuje materialne podlage za odrejanje navedenih inšpekcijskih ukrepov. Zakon o cenah v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga tržnim inšpektorjem le vložitev ovadbe zaradi kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka oziroma vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku. Posebnih določb o inšpekcijskih ukrepih na področju cen pa ta zakon nima. Za ukrepe na področju cen mora imeti tržni inšpektor pooblastilo v materialnem predpisu oziroma morajo biti v njem določene obveznosti subjektov, na katere se ta predpis nanaša. Zato po presoji sodišča niti 70. člen zakona o sistemu državne uprave, niti 10. člen zakona o tržni inšpekciji v povezavi s 124. členom ZUP sami po sebi ne morejo biti pravna podlaga za inšpekcijske ukrepe na področju cen. Pri tem sodišče opozarja tudi na rok izvršljivosti prvostopne odločbe, za katerega upravni organ nima pravne podlage niti v zakonu o tržni inšpekciji, niti v ZUP.

Sodišče je presodilo, da sta tako prvostopna kot tudi drugostopna odločba nezakoniti in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odpravilo.