Jedro

Ker 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo, upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 10. 2008 in št. ... z dne 30. 5. 2008 ter da se tožniku prizna in izplača zakonske zamudne obresti od priznanih zneskov starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je uveljavljal pravico do predčasne pokojnine od leta 1992 dalje, kar mu je toženec tudi priznal. Poleg tega je zahteval tudi zakonske zamudne obresti od neizplačanih zneskov pokojnine. Tak zahtevek pa je bil zavrnjen tako pri tožencu kot tudi pred prvostopenjskim sodiščem. Tožnik je kot državljan Republike Slovenije v neenakopravnem položaju, saj mu je bila z napačnim ravnanjem Republike Slovenije kršena pravica do pokojnine. Ta mu je bila priznana šele v letu 2008. Od leta 1992 dalje pa je bil brez vsakršnih prihodkov. Meni, da bi mu moral toženec, priznati tudi zakonske zamudne obresti od neizplačanih zneskov pokojnine. Toženec je nedvomno prišel v zamudo, saj mu je pokojnino izplačal šele v letu 2008 in sicer za 16 let za nazaj. Tožnik predlaga, da se njegovemu zahtevku ugodi tako, da se mu priznajo tudi zakonske zamudne obresti od priznanih zneskov pokojnine za vtoževano obdobje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 8. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 30. 5. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 74,97 EUR na mesec od 1. 1. 1992 dalje v usklajenih zneskih, od 14. 3. 1996 dalje pa ima pravico do starostne pokojnine v znesku 330,07 EUR na mesec v usklajenih zneskih in sicer do 8. 5. 2001. Izrečeno je bilo, da se že izplačani zneski starostne pokojnine poračunajo. Z drugostopenjsko odločbo je toženec pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, hkrati pa odločil, da se zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrže. Glede na navedbe tožnika je v zadevi sporno, ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah kot npr. Psp 625/2009 z dne 4. 3. 2010, Psp 294/2010 z dne 17. 6. 2010 zavzelo stališče, da Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A; Ur. l. RS, št. 118/2006) upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zamudnih obresti, saj določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Ustavno sodišče RS je v postopku za presojo ustavnosti 1. odstavka 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl.) z odločbo št. U-I-155/2000 z dne 22. 4. 2004 (Ur. l. RS, št. 51/2004) odločilo, da je v neskladju z Ustavo, da omenjena določba upravičencem iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Ur. l. RS, št. 1/2001-1 in nasl.), med katerim je tudi tožnik, ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991. Iz obrazložitve izhaja, da neskladje z Ustavo pomeni neureditev posameznih bistvenih vprašanj pokojninskega zavarovanja. Poudarilo je, da se ne izreka o tem, kako bi moral zakonodajalec urediti upravičenja oseb, opredeljenih v 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, tudi za čas pred uveljavitvijo zakona, saj ima zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. Stališče o širokem polju zakonodajalca za ureditev pravice do pokojnine, je Ustavno sodišče ponovilo tudi v zavrnilni odločbi št. U-I-15/2007, s katero je odločilo o pobudi upravičencev, da presodi ustavno skladnost določbe 1. člena ZPIZVZ-A, ki smiselno upravičencem odklanja pravico do zamudnih obresti za naknadno izplačane zneske pokojnin. Opredelilo se je do pripomb v zvezi z valorizacijo zneskov in ugotovilo, da ne gre za diskriminatorno ureditev ter da uzakonjena ureditev ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki ni sprejelo tožnikovega predloga, da bi sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 625/2009 z dne 4. 3. 2010 poudarilo, da je sodnik pri sojenju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člena Ustave). A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo sledilo predlogu tožnika, naj zahteva presojo ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladna z ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Če se stranka s tako presojo ne strinja, ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe), ali pa vložiti ustavno pritožbo. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 56/2007 z dne 22. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno preizkusilo tudi, ali je za plačilo zakonskih zamudnih obresti podana podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Navedeni zakon plačilo zakonskih zamudnih obresti ureja v 277. členu, kjer je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Tožnik ni niti navajal niti dokazoval, da bi mu toženec na podlagi izdane odločbe zneske izplačal z zamudo, kar pomeni, da v zadevi ni podano dejansko stanje, kakršno ureja 277. člen ZPIZ-1, niti stanje po 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). ZPIZ-1 v 2. odstavku 276. člena ureja izplačilo odškodnine v višini zamudnih obresti, vendar le v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V sporni zadevi ne gre za tako dejansko stanje, kajti toženec je o pravici do izplačila pokojnine za sporno obdobje odločil na podlagi zahteve tožnika. Ni šlo torej za stanje, ko bi bila pred tem izdana neustrezna odločba, ki bi bila nato razveljavljena oziroma odpravljena in bi bilo tožencu naloženo, da tožniku za nazaj prizna pravico do pokojnine.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov starostne pokojnine za obdobje od 1. 1. 1992 dalje utemeljeno zavrnilo, saj za njihovo plačilo ni zakonske podlage. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.