Jedro

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.500,00 €.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega C. G. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena in prikrivanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za kaznivo dejanje ropa mu je določilo kazen tri leta in devet mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja kazen tri mesece zapora in mu nato izreklo enotno kazen tri leta in enajst mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 150,00 €, skupaj 7.500,00 €, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki G., d. d. znesek 260.232,58 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 1. 2013 dalje. Obsojencu je odvzelo predmete označene kot SZP 24/2012 in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 22., 23., 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložila obsojenec in njegov zagovornik. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti; podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne drugemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenec je predlagal razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

3. Na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Navedel je, da zagovornik ni pojasnil, v čem se dokazi obravnavane zadeve razlikujejo od dokazov v zadevi proti obsojenima R. M. in M. B., zgolj stališče, da bi morala biti enaka obrazložitev v obeh sodbah podana z drugimi besedami pa ne pomeni kršitve 23. člena URS in 6. člena EKČP. Glede očitkov vložnika v zvezi z izločitvijo sodnikov in predlogom za prenos krajevne pristojnosti je vrhovni državni tožilec navedel, da iz zahteve ne izhaja, da bi sodišče kršilo zakon. Pritrdil je razlogom pritožbenega sodišča glede vročanja prvostopenjske sodbe obsojencu. Navedel je, da obsojenec v fazi preiskave ni izrazil namena sodelovanja v postopku, zato se vložnik ne more sklicevati na kršitev njegovih pravic. Meni, da zagovornikovo izpodbijane zavrnitve dokaznih predlogov pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Glede obsojenčevih očitkov o izostanku vročitve prvostopenjske sodbe je pritrdil razlogom višjega sodišča. Meni, da je prvostopenjsko sodišče ob dejstvu, da obsojenec ni izpodbijal prisotnosti svoje DNK sledi na predmetih, povezanih s kaznivimi dejanji, utemeljeno zavrnilo angažiranje drugega izvedenca za analizo bioloških sledi. Glede očitka zahteve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje sostorilcev vrhovni državni tožilec pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje. Navaja, da obsojenec s svojimi navedbami pretežno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi s predlaganjem novih dokazov, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Oba sta predlagala zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnih državnih tožilcev na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njiju izjavila. Zagovornik je navedel, da trditve vrhovnih državnih tožilcev ne držijo, njuna stališča in zaključki pa so zmotni, kar je utemeljil s ponavljanjem svojih navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec je navedel, da nikoli ni priznal prisotnosti svoje DNK sledi na spornih predmetih, temveč je le razložil, da bi ta lahko bila prisotna. Z opisovanjem svojega življenja in zaslišanjem prič, ki ga sodišče ni izvedlo, je želel dokazati odsotnost motiva za svojo vpletenost v obravnavana dejanja in dejstvo, da na dan izvršitve ropa ni bil na kraju kaznivega dejanja. Izrazil je nestrinjanje z navedbami vrhovnih državnih tožilcev in navedel, da vztraja pri vloženih zahtevah.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je skupaj z R. M., M. B. in neznanim storilcem izvršil bančni rop, s katerim so si storilci prilastili 283.805,34 € ter da se je vozil z avtomobilom, za katerega so vedeli, da je bil ukraden, na njem pa sta bili nameščeni registrski tablici, za kateri so storilci prav tako vedeli, da sta bili ukradeni in da ne pripadata temu vozilu. Kazenski postopek zoper obsojenca se je vodil posebej, ker v času sojenja sostorilcem sodišču ni bil dosegljiv.

7. Obsojenec in zagovornik v zahtevah trdita, da obsojencu ni bila vročena sodba sodišča prve stopnje, zaradi česar sta bili kršeni njegovi pravici do obrambe in pravnega sredstva iz 29. in 25. člena URS. Zagovornik navaja, da podpis na kopijah vročilnic, ki jih je sodišče pridobilo, ni obsojenčev. Trdi, da je že na prvi pogled vidno, da se podpisa na spornih vročilnicah razlikujeta od vseh ostalih obsojenčevih podpisov v spisu. Na vročilnicah ni podpisan niti obsojenčev družinski član, saj na naslovu svojega prebivališča v Italiji obsojenec biva sam. V Italiji je obsojenec po navedbah zagovornika zato vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja lažne vročitve. K zahtevi je zagovornik priložil listini v italijanščini, ki naj bi potrjevali vložitev kazenske ovadbe in okoliščino, da obsojenec stanuje sam.

8. Iz spisa izhaja, da se je povratnica o vročitvi prvostopenjske sodbe z dne 10. 2. 2017 obsojencu, vrnila nepodpisana, zato je sodišče dne 25. 8. 2017 ponovno odredilo vročitev sodbe v prevodu obsojencu na naslov njegovega prebivališča v Italiji. Zagovornik je dne 9. 10. 2017 sodišče obvestil, da prvostopenjska sodba obsojencu ni bila vročena in opozoril na nepodpisano povratnico v spisu. Tudi druga povratnica o vročitvi sodbe se je vrnila nepodpisana, zato je sodišče opravilo poizvedbe. Italijanska pošta je sodišču sporočila, da sta bili obe sodni pošiljki vročeni naslovniku na navedenem italijanskem naslovu, priložila je tudi kopiji dokazil o opravljenih vročitvah dne 20. 7. 2017 in dne 31. 8. 2017, na katerih je naslovnikov lastnoročen podpis. Sodišče je zagovorniku posredovalo pridobljena dokazila o vročitvi, na kar je zagovornik dne 24. 1. 2018 sodišču sporočil, da obsojenec sodbe ni prejel in da podpisa na vročilnicah nista njegova. Višje sodišče je presodilo, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojencu glede na spisovne podatke vročena v skladu z določbami ZKP, očitek o razlikovanju podpisov na spornih vročilnicah od ostalih obsojenčevih podpisov v spisu pa je zavrnilo z navedbo, da se pod določenimi pogoji pisanje lahko veljavno vroči tudi odraslemu družinskemu članu. Presodilo je, da dejstvo, da je bil obsojenec seznanjen s pisnim odpravkom prvostopenjske sodbe, izhaja tudi iz njegovega odgovora na pritožbo državne tožilke, v katerem je navedel, da se sodba že izpodbija s pritožbo njegovega zagovornika.

9. Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel.1 Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

10. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 23. člena URS in 6. člena EKČP ter zatrjuje njen vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe. Navaja, da sta bila R. M. in M. B. s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 52442/13 z dne 25. 9. 2014 spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, gre za iste historične dogodke kot v obravnavani zadevi, v izreku sodbe pa je opisano, da sta dejanja storila skupaj z obsojencem. Po mnenju vložnika isto sodišče v obravnavani zadevi zato ne more biti nepristransko, kar vložnik utemeljuje tudi s trditvijo, da so v postopku zoper navedena pri izdaji vsebinskih in procesnih odločitev sodelovali vsi kazenski sodniki Okrožnega sodišča v Kopru. Ob tem citira več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice in trdi, da je obravnavana zadeva primerljiva z zadevo Ferrantelli in Santangelo proti Italiji. Na pristranskost sodišča po navedbah vložnika kaže tudi obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki jo je sodišče po zatrjevanju zagovornika v točki 55 in naslednjih dobesedno prepisalo iz sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. 11. Sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014, s katero sta bila obsojena R. M. in M. B. je sprejel senat v popolnoma drugačni sestavi, kot obravnavano prvostopenjsko sodbo. Obravnavana zadeva že iz tega razloga ni primerljiva z zadevami Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katere se sklicuje vložnik. V citiranih zadevah je pri sojenju sodeloval sodnik, ki je v isti zadevi že opravljal preiskavo, ali pa v drugi, povezani zadevi sodil sostorilcem. V obravnavani zadevi so obsojencu sodili drugi sodniki in sodniki porotniki, kot M. in B., zato so očitki o pristranskosti sodišča iz razloga, ker je v zadevah sodilo isto sodišče, neutemeljeni. Trditev vložnika, da so v postopku zoper M. in B. sodelovali vsi kazenski sodniki Okrožnega sodišča v Kopru pa je nekonkretizirana do te mere, da utemeljenosti te navedbe ni mogoče preizkusiti.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B., Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami. Obravnavana prvostopenjska sodba v ključnih delih obrazložitve, ki se nanašajo na obsojenca, na njegovo vlogo in ravnanja, vsebuje avtentično oceno zagovora, alibija in dokazov, ki so bili izvedeni s tem v zvezi ter izvirne razloge in zaključke. Uveljavljana kršitev 23. člena URS in 6. člena EKČP zato ni podana.

13. Poštenosti in nepristranskosti sojenja zagovornik ugovarja tudi zaradi medijske odmevnosti obravnavane zadeve in zatrjevanega okrnjenega videza nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje. Njegove navedbe, da sta predsednica in podpredsednik Okrožnega sodišča v Kopru o obsojencu in njegovi vpletenosti v obravnavana dejanja dajala izjave za Primorske novice, so posplošene, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Očitek okrožni sodnici Meri Mikac, da je v senatu sprejela odločitev o tem, da se določeni dokazi, z izvedbo katerih preiskovalna sodnica ni soglašala, ne izvedejo ter, da je odločala o podaljšanju pripora zoper obsojenca po vloženi obtožnici, kar po mnenju obrambe kaže na to, da se je lahko seznanila z nezakonitimi dokazi preden je prevzela vodenje postopka zoper obsojenca kot predsednica razpravljajočega senata, pa je materialnopravno neizčrpan. V pritožbi ni bil uveljavljan, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se vložnik nanj v zahtevi za varstvo zakonitosti ne sme sklicevati.

14. Z zatrjevanim nepoštenim in pristranskim sojenjem obsojencu vložnik povezuje tudi dejstvo, da višje sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za izločitev vseh kazenskih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru, očita pa mu tudi, da ni odločilo o obsojenčevem predlogu za prenos krajevne pristojnosti in ni ocenilo, ali so podani drugi tehtni razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP. Slednji očitek sodišču druge stopnje ni materialnopravno izčrpan, ker v pritožbi ni bil uveljavljan. Dejstvo, da višje sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za izločitev sodnikov pa samo po sebi ne daje podlage za dvom v poštenost in nepristranskost sojenja. Iz sklepa podpredsednice Višjega sodišča v Kopru Su 137/2016 z dne 31. 5. 2016 izhaja, da je zahtevo za izločitev predsednice sodišča Darje Srabotič, podpredsednika sodišča Petra Baše in predsednice senata Meri Mikac, zaradi posplošenih očitkov ter preuranjenih in neutemeljenih pomislekov obrambe zavrnila, zahtevo za izločitev vseh ostalih sodnikov pa je zato, ker ti sodniki kot člani senata v obravnavani zadevi še niso bili izbrani, zavrgla. Navedenih razlogov in utemeljitve vložnik ne izpodbija. Njegovi pomisleki o krivičnosti in pristranskosti sodišča se tako izkažejo za neutemeljene.

15. Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, 22. člena URS in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe. V zahtevi našteje dokazne predloge, ki bi po navedbah vložnika potrdili, da obsojenec ni imel ne izkušenj ne finančnih potreb za izvršitev obravnavanih kaznivih dejanj in trdi, da zavrnitev teh predlogov kaže na pristranskost sodišča. Meni, da sodišče dokazov ni izvedlo zato, ker je bilo že na podlagi sodbe zoper M. in B. prepričano v obsojenčevo krivdo. Sodišču očita, da zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, izvedene dokaze pa da je napačno ocenilo, zaradi česar je podana protispisnost, saj je odločilna dejstva ugotovilo v nasprotju s podatki spisa. Zagovornik zatrjuje, da prisotnost obsojenčeve DNK sledi na predmetih, povezanih z obravnavanimi dejanji, še ne pomeni, da je obsojenec dejanja izvršil, saj se v času izvršitve ropa ni nahajal v Sloveniji.

16. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve sodbe navedlo razloge za zavrnitev vsakega posameznega dokaznega predloga obrambe, zato ne drži, da te svoje odločitve ni obrazložilo. Tem razlogov je pritrdilo višje sodišče, kot tehtne in razumne pa jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. Trditvi vložnika, da že sámo dejstvo zavrnitve dokazov kaže na pristranskost sodišča, ni mogoče pritrditi. Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso2 ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Obsojenec in zagovornik sta podala več dokaznih predlogov, sodišče je tistim, ki jih je ocenilo kot pravno relevantne, ugodilo. Kršitev pravice do obrambe in 22. člena URS zato nista podani, očitki o pristranskosti sodišča pa so neutemeljeni. V čem naj bi bila uveljavljana protispisnost vložnik ne navede, zato tega očitka ni mogoče preizkusiti. Trditev, da se obsojenec v času izvršitve ropa ni nahajal v Sloveniji pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Vložnik izpodbija odločbo pravnomočne sodbe o premoženjskopravnem zahtevku in sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona in ZKP, ker je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki celoten znesek škode, povzročene s kaznivim dejanjem oziroma celoten uveljavljan premoženjskopravni zahtevek. Zatrjuje, da bi sodišče moralo plačilo zneska, ki ga s premoženjskopravnim zahtevkom uveljavlja oškodovanka, naložiti vsem sostorilcem kaznivega dejanja, ne le obsojencu. Ker jim ni sodilo skupaj, v zadevi I K 52442/2013 pa je sodišče vsakemu od obsojencev že odvzelo polovico premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, bi moralo sodišče po mnenju vložnika v obravnavani zadevi oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.

18. Na podlagi prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, kar pomeni, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti, solidarni dolžnik, ki je plačal več, kot znaša njegov delež pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto kar je plačal zanj (prvi odstavek 395. člena in prvi odstavek 188. člena OZ). Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je bila s sodbo istega sodišča I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 obsojenima R. M. in M. B. odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, a je presodilo, da to ne posega v pravico oškodovanke, da v obravnavani zadevi priglasi premoženjskopravni zahtevek. Poudarilo je, da za nastalo škodo odgovarjajo vsi udeleženci kaznivega dejanja solidarno, zato je obsojencu naložilo, da oškodovanki plača priglašeni premoženjskopravni zahtevek v celoti, razlike do višine zneska, navedenega v izreku sodbe, ki so si ga storilci s kaznivim dejanjem pridobili, pa obsojencu ni odvzelo kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist iz razloga, ker je že pravnomočna sodba I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 z odločbo o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v celoti izčrpala znesek v ropu odnesenega denarja. Navedenim razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo višje sodišče, sprejema pa jih tudi Vrhovno sodišče. Upoštevaje določbe OZ iz katerih izhajata solidarna odgovornost storilcev ropa za povzročeno škodo in njihova pravica do medsebojnih regresnih zahtevkov, ter upoštevaje, da sta odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in prisoja premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu različna instituta in dejstvo, da oškodovanka v zadevi I K 52442/2013 ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, očitno pa iz odvzete premoženjske koristi obsojenima M. in B.tudi ni bila poplačana (tretji odstavek 76. člena KZ-1), premoženjskopravni zahtevek pa je uveljavljala v obravnavni zadevi, sodišče z naložitvijo plačila le tega obsojencu, ni kršilo zakona.

19. Očitki zagovornika, da je sodišče že v fazi preiskave kršilo 22. in 29. člen URS ter 170. člen ZKP in načelo enakosti orožij, ker obsojenec o začetku preiskave ni bil obveščen in v njej ni imel možnosti sodelovati, zoper njega pa je bila vložena neposredna obtožnica, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji, kakor tudi, da je bil zagovorniku onemogočen vpogled v spis I K 52442/2013, so materialnopravno neizčrpani. Prav tako je materialnopravno neizčrpan v zahtevi izražen vložnikov dvom v zakonitost dokazov, pridobljenih iz Republike Italije. V pritožbi noben izmed teh očitkov ni bil uveljavljan, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti nanje ne more sklicevati.

20. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zanika storitev obravnavanih kaznivih dejanj. Opisuje svojo življenjsko zgodbo in navaja, da je po koncu sojenja, ko je prišel domov v Italijo, našel dodatne dokaze, ki potrjujejo, da se na dan izvršitve ropa ni nahajal v Sloveniji. Listine v italijanskem jeziku, ki dokazujejo, da naj bi se tistega dne nahajal v Italiji je priložil k zahtevi, vendar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom z njimi ne more uspeti. Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Nova dejstva in novi dokazi so na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP lahko razlog za obnovo kazenskega postopka.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa sta bili zahtevi vloženi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter materialnopravno neizčrpani, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Obsojenec in njegov zagovornik z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152, 7115 in 7119 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 Vsebinsko primerljiva je odločba VSRS v zadevi I Ips 90/99 z dne 23. 5. 2001. 2 Odločbe VSRS I Ips 274/2009 z dne 25. 3. 2010, I Ips 7505/2013 z dne 10. 7. 2014, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017 in številne druge.