Jedro

Dejstvo, da je zoper tožnika potekal predkazenski in kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ne zadostuje za sklep, da je bilo ravnanje državnih organov oziroma tistih, ki so vodili postopek, nepravilno in nezakonito ter zato nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (do zahtevanega zneska odškodnine v višini 18.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Tožniku je zato naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 357,45 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper sodbo pritožuje tožnik, in sicer zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma pojasnjuje, da soglaša z izrekom sodbe glede plačila odškodnine v višini 3.220,00 EUR s pripadki, kolikor se ta znesek nanaša na prestan pripor. Ta del zahtevka je skladen s sodno prakso (v smislu oziroma glede na število prestanih dni v priporu), vendar bi moralo sodišče v celoti ali vsaj delno ugoditi tudi drugemu delu zahtevka, ki se nanaša na samo vodenje kazenskega postopka ter v zvezi s tem prizadejane duševne bolečine tožeči stranki. Ne soglaša, da k takšnemu dnevnemu znesku (46,00 EUR) pripada tudi odškodnina za duševne bolečine kot enotna odškodnina. Tožnik je že pojasnil, da je imel težave zaradi začetka predkazenskega in nato uvedbe kazenskega postopka, saj zaradi tega postopka ni vedel, ali bo moral ponovno v prostore, kjer je bil enkrat že priprt. Zaradi neutemeljenega kazenskega postopka tožnikova firma, katere direktor je tožnik, ni poslovala kot bi morala in je tožnik utrpel izgubo. Sicer tožnik premoženjske škode ni uveljavljal iz naslova izgube poslovanja, vendar je celoten kazenski postopek vplival na tožnikovo počutje, zaradi česar je tožnik še danes psihično napet, slabše obvladljiv in težje obvlada stresne situacije življenjskega vsakdana, kar vpliva na družino in počutje doma. Sam potek in vsebina kazenske zadeve pokaže, da je ta potekala daljše časovno obdobje. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, kolikor se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno vodenega kazenskega postopka. Dejstvo je namreč, da je postopek trajal več kot 10 let, kar je v običajni sodni praksi nesprejemljivo in pretirano. Tonik opozarja, da je bil v postopku aktiven, dejstvo pa je, da glede več kot desetletno obdobje ni mogoče govoriti o skrbnem ravnanju sodišča ter o hitrosti in ekonomičnosti postopka. Sam potek kazenskega postopka, počasnost organov pregona ter nenazadnje odprava pripora nakazuje, da je bil pripor neutemeljen in izrečen na vsebinsko napačnih razlogih, kar pomeni kršitev procesnih določb. Takšno ravnanje pa je nedopustno in malomarno, sodišče pa ga kot takega ni ugotovilo oziroma ga je ocenilo napačno. Sodišče prve stopnje je tako povsem neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR oziroma je to odškodnino kar inkorporiralo v smislu enotne odškodnine. Ne soglaša niti z oceno sodišča, da tožnik ne more nadomestiti pomanjkanja trditvene podlage s svojo izpovedjo. Tožnik je namreč v vlogah v postopku nazorno podal trditveno podlago glede duševnih bolečin. Sodišče bi lahko po prosti presoji dosodilo pravično denarno odškodnino za duševne bolečine. Neutemeljeno vodenje postopka ter pripor sta okoliščini, ki bi jih sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine, saj je prav to povzročilo prizadetost oškodovanca oziroma tožnika. Kot je tožnik pojasnil na zaslišanju, je bil zaradi pripora in postopka deprimiran, prikrajšan, ponižan in maltretiran. Izpovedbi tožnika sodišče prve stopnje sledi kot prepričljivi, zato je toliko bolj nejasna zavrnitev zahtevka glede duševnih bolečin, kar kaže na nejasne razloge v sodbi oziroma na pomanjkljivo sodbo. Glede stroškovne odločitve pa opozarja, da je predpravdni zahtevek obligatoren, saj predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena za veljavno vložitev tožbe. Zato je tožnik upravičen do nagrade za obligatorni predpravdni odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje pa ga je ocenilo oziroma prisodilo prenizko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju pa tudi ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). V obravnavani zadevi ni sporna določena odškodnina zaradi neutemeljeno odvzete prostosti tožniku, temveč je sporen zahtevek za plačilo denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno vodenega kazenskega postopka, ki je trajal več kot 10 let in je tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem ni sporno, da je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države za protipravno ravnanje sodišč oziroma organov pregona določena v 26. členu Ustave RS, pri čemer ni sporno niti, da se odškodninska odgovornost države zaradi ravnanja njenih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil presoja po pravilih o krivdni odgovornosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o povrnitvi škode. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je zoper tožnika potekal predkazenski in kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ne zadostuje za sklep, da je bilo ravnanje državnih organov oziroma tistih, ki so vodili postopek, nepravilno in nezakonito ter zato nedopustno. Tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo, pri čemer drži, da sam tek kazenskega postopka, ki se ni končal z obsodilno sodbo oziroma delovanje državnih organov v okviru tega postopka ne predstavlja nedopustnega ravnanja, zaradi katerega bi bila v postopku obdolžena oseba upravičena do povrnitve škode. Pritožba prav v ničemer ne omaja ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe v obravnavanem delu (to je da iz trditev tožnika ne izhaja, da bi državni organi v predkazenskem in kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika oziroma da bi tisti, ki so postopek vodili, delovali s premajhno skrbnostjo ali v neopravičljivi pravni zmoti (npr. z arbitrarno uporabo jasnega materialnopravnega predpisa ali s procesno kršitvijo, ki bi temeljila na naklepnem ali malomarnem ravnanju)) in tega pritožba prav v ničemer ne omaja. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni podana nedopustnost ravnanja kot ena od potrebnih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti, ima po oceni pritožbenega sodišča vso potrebno dokazno podporo, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno vodenega kazenskega postopka povsem pravilno in utemeljeno zavrnilo.

5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve, pri čemer so še posebej nerazumljivi pritožbeni očitki glede obligatornosti predpravdnega zahtevka, še posebej upoštevajoč za pravdo potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče je namreč to upoštevalo, vendar ne v celotni višini, saj stroški v celotni višini za pravdo niso bili potrebni in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

6. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.