Jedro

Tožeča stranka je bila ob podpisu pogodbe v izjemno težkem gospodarskem položaju, ena izmed obveznosti po pogodbi pa je bila analiza obstoječega stanja in priprava ukrepov za sanacijo, ki bi preprečili stečajni postopek.

Redno izplačevanje plače, pa čeprav z nekajdnevno zamudo, po pogodbi o zaposlitvi je potrebno kljub temu uvrstiti med redno izpolnjevanje dvostransko obvezne (sinalagmatične) pogodbe. Pri tovrstnih pogodbenih razmerjih pa je potrebno vselej pretehtati, kakšen pomen ima izpodbijana izpolnitev v razmerju do nasprotne izpolnitve.

Namreč, ali je bila pogoj za zagotovitev nasprotne izpolnitve in ali gre za enakovredni nasprotni obveznosti, tako da je moč govoriti o enotnem, enakovrednem pravnoposlovnem in neločljivo povezanem dogajanju.

Redno izpolnjevanje zaporednih obveznosti pri trajnih pogodbenih razmerjih je pogoj za ohranitev pogodbenega razmerja (prim. 129. čl. ZOR).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da proti stečajni masi tožeče stranke nimajo pravnega učinka naslednja pravna dejanja: sklenjena dne: v višini SIT: - pogodba o asignaciji 15.12.1997 526.383,83 - pogodba o asignaciji 06.01.1998 700.237,50 - pogodba o asignaciji 09.02.1998 698.550,00 2. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke dolžna plačati 1.925.171,33 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 04.09.1998 dalje do plačila, vse v roku 8 dni."

II. Izpodbijana sodba se v 3. tč. izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 148.166,00 SIT za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III.Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 131.629,00 SIT za stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, katerega vsebina je povzeta v izreku te sodbe. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od dneva posameznih plačil pa do vložitve tožbe.

Tožena stranka vlaga proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da je M. D. preprečil nastajanje nadaljnje škode in ohranjal premoženje tožeče stranke. Izdelal je oceno finančnega stanja, predlog sanacijskih ukrepov in predlog za prisilno poravnavo. Ker je bila V. d.o.o. že dlje časa blokirana, je obveznosti, ki so izvirale iz poslov, nujnih za poslovanje, lahko plačeval le s kompenzacijami, asignacijami in cesijami. Med te stroške je štel tudi stroške za svoje delo. Pritožnik se sklicuje na Zakon o finančnem poslovanju.

Pritožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo premoženje z delom M.D. povečano ali vsaj ohranjeno - delo se je tako pokazalo v materialni obliki. Oceno, ali se je premoženje tožeče stranke povečalo, bi lahko opravil le izvedenec. Glede sočasnosti pa pritožnik meni, da je bilo plačilo pogoj za opravljanje dela M.D. Vodenje poslov se opravlja vsakodnevno, skozi daljše časovno obdobje.

Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo specifičnosti zadeve in da ni obrazložilo, ali meni, da sočasnosti ni zaradi zamika v plačilu, ali pa bi bilo že plačilo v roku osmih dni po izstavitvi računa v nasprotju s pravilom sočasnosti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru zaradi izpodbijanih pravnih dejanj prišlo do zmanjšanja stečajne mase, ki je pogoj za izpodbojnost po 1. odst. 125. čl. ZPPSL.

V konkretnem primeru je sporno plačilo storitev po Pogodbi o vodenju poslov (v nadaljevanju pogodba; priloga B 1) in za stroške prevoza za del novembra in december 1997 ter januar 1998. Na podlagi te pogodbe je bilo med pravdnima strankama in M.D. vzpostavljeno trajno pogodbeno razmerje. Pogodba je bila sklenjena za čas, za katerega je bil M.D., sicer zaposlen pri toženi stranki (5. čl. pogodbe), imenovan za poslovodjo pri tožeči stranki oz. do njegove razrešitve s te funkcije. Upoštevaje trditveno gradivo, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka ob podpisu pogodbe v izjemno težkem gospodarskem položaju, ena izmed obveznosti M.D. po pogodbi pa je bila analiza obstoječega stanja in priprava ukrepov za sanacijo, ki bi preprečili stečajni postopek. Tako je bil izdelan elaborat ocene finančnega položaja in predlog ukrepov ter predlog za prisilno poravnavo. Tožeča stranka tudi ni oporekala, da je bila v spornem času vzdrževana minimalna proizvodnja. M.D. je tako za tožečo stranko opravljal dogovorjene storitve poslovodenja, le da ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, pač pa je bil zaposlen pri toženi stranki. To pa je po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o izpodbojnosti spornih plačil bistveno. Takšno dejansko stanje namreč govori v prid primerjavi razmerij, vzpostavljenih na podlagi pogodbe, z razmerji, do katerih prihaja na podlagi pogodbe o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in individualno opredeljenimi zadolžitvami.

Redno izplačevanje plače, pa čeprav z nekajdnevno zamudo, po pogodbi o zaposlitvi je potrebno kljub temu uvrstiti med redno izpolnjevanje dvostransko obvezne (sinalagmatične) pogodbe. Pri tovrstnih pogodbenih razmerjih pa je potrebno vselej pretehtati, kakšen pomen ima izpodbijana izpolnitev v razmerju do nasprotne izpolnitve.

Namreč, ali je bila pogoj za zagotovitev nasprotne izpolnitve in ali gre za enakovredni nasprotni obveznosti, tako da je moč govoriti o enotnem, enakovrednem pravnoposlovnem in neločljivo povezanem dogajanju.

To je zlasti očitno, če je stečajni dolžnik svojo (enkratno) pogodbeno obveznost izpolnil vnaprej ali sočasno in si s tem zagotovil (enkratno) nasprotno enakovredno sopogodbenikovo izpolnitev (prim. s tem v zvezi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 16.12.1997, Pravna mnenja II/97 str. 10 z obr.). Trajna pogodbena razmerja (takšna je tudi obravnavana pogodba, prim. zgoraj) terjajo pri presoji o vprašanju, ali se je z izpodbijanim ravnanjem zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika, enak pristop, upoštevaje seveda značilnosti tovrstnih pogodbenih razmerij. Tako je treba upoštevati, da je redno izpolnjevanje zaporednih obveznosti pri trajnih pogodbenih razmerjih pogoj za ohranitev pogodbenega razmerja (prim. 129. čl. ZOR). Posameznih izpolnitev ni moč obravnavati ločeno in iztrgano iz konteksta trajnega pogodbenega razmerja. Pritožbeno sodišče zato ne pripisuje nekajdnevni zamudi pri izpodbijanih plačilih tolikšnega pomena kot sodišče prve stopnje. Še vedno gre za enotno in neločljivo povezano dogajanje. Pri tem je pomembno, da so sporne izpolnitve bodočemu stečajnemu dolžniku zagotovile tudi opravljanje storitev, ki so bile potrebne za tekoče poslovanje.

Odgovoriti je potrebno še na vprašanje, ali gre za enakovredni pravnoposlovni izpolnitvi. Če bi bila namreč dogovorjena cena za storitve neprimerna odmena za zaupano delo, bi bilo težko zagovarjati stališče, da (bodoča) stečajna masa z izplačilom takšne cene ni bila zmanjšana. Vendar tega tožeča stranka toženi ne očita. Prav tako tožeča stranka ne trdi, da bi bila bistvena naloga, zaupana direktorju tožene stranke, tj. sanacija tožeče stranke, že na prvi pogled brezupna in zato vsak trud in plačilo zanj nepotrebno. Toženi stranki tako tudi ni moč očitati, da bi bile dogovorjene storitve v očitnem nasprotju z razumnim poskusom ohranitve družbe in da bi bilo zato treba izpodbijana plačila obravnavati kot zmanjšanje (bodoče) stečajne mase.

Iz doslej razloženega sledi, da ni pomembno, ali se je zaradi izpolnitev tožene stranke premoženje tožeče stranke povečalo, ali pa se je morda zmanjšala škoda. Zato dopolnjevanje dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca finančne stroke že zato ni potrebno. Sicer pa tega, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka toženi ne očita. Izpodbojnost spornih asignacij gradi zgolj na dejstvu izpolnitve obveznosti po pogodbi iz sredstev bodočega stečajnega dolžnika.

Prav tako ni odločilno, da je poskus sanacije propadel. Zgoraj opisani kriteriji po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno omejujejo rizik stečajnih upnikov pred plačili za neprimerno drage, nepotrebne ali morda celo lažne sanacijske ukrepe, katerih edini namen je doseči navidezno kritje za načeloma neizpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. tč. 373. čl. ZPP/77), potem ko je ugotovilo, da niso podane postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP/77).

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 148.166,00 SIT za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (128.915,00 SIT za zahtevane odvetniške stroške: 1475 tč X 87,40 SIT; in 19.251,00 SIT za takso za odgovor na tožbo). Za pritožbeni postopek gre toženi stranki za odvetniške stroške 54.625,00 SIT (625 tč X 87,40 SIT) in 77.004,00 SIT za sodno takso za pritožbo, skupaj 131.629,00 SIT.

ZPP/77 je uporabljen na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.