U-I-89/98

5. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Nade Hren iz Ljubljane, ki jo zastopa Roman Hren iz Ljubljane, na seji dne 5. oktobra

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretje točke 46. člena in 64. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/96, 70/96 in 47/97) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica smiselno izpodbija določbo 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila) v delu, po katerem se šteje, da zdraviliško zdravljenje ni strokovno utemeljeno in ni pravica iz obveznega zavarovanja, kadar je v času predvidenega zdraviliškega zdravljenja prisotna slabo urejena epilepsija. Navaja, da bi na takšno zdravljenje lahko odšla s spremstvom, vendar pa Pravila v 64. členu omogočajo spremstvo med zdraviliškim zdravljenjem le slepi zavarovani osebi. Pobudnica zatrjuje, da je njeno dejansko stanje bistveno podobno navedenim zavarovancem, saj spremstvo potrebuje tudi v vsakdanjem življenju oziroma ni sposobna sama preživljati prostega časa, ker naj bi jo samota zmedla. To podobnost s slepimi zavarovanci in s tem različnost od dejanskega stanja ostalih zavarovancev naj bi Zavod v Pravilih moral upoštevati in določiti možnost odobritve spremstva med zdraviliškim zdravljenjem tudi tem zavarovancem, ne pa jih uvrstiti v 46. člen. Zato izpodbija tudi 64. člen Pravil, ker meni, da je takšna ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

2.O pobudi sta se izrekla Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Ministrstvo za zdravstvo. Oba menita, da pobuda ni utemeljena. Naštevanje bolezenskih stanj v Pravilih, pri katerih je zdraviliško zdravljenje utemeljeno, ali pa ni utemeljeno, je bilo pripravljeno ob sodelovanju medicinskih strokovnjakov za posamezna področja. Utemeljenost zdraviliškega zdravljenja v posameznem primeru ugotavlja zdravniška komisija, saj ni vsaka bolezen ali stanje avtomatično razlog za zdraviliško zdravljenje. Z zdraviliškim zdravljenjem bi se lahko nekatere bolezni poslabšale, ali pa so takšne narave, da zdraviliškega zdravljenja ni mogoče izvajati. Ker so tudi slepi zavarovanci ob enakem zdravstvenem stanju upravičeni do zdraviliškega zdravljenja, tega pa zaradi svoje prizadetosti ne bi mogli uveljavljati, saj so navajeni le svojega okolja in se na novo okolje ne bi mogli takoj prilagoditi, je v Pravilih zanje določena izjema, tako da se jim odobri spremstvo. Zavod za zdravstveno zavarovanje meni, da gre za različno dejansko stanje, ki utemeljuje drugačno pravno ureditev.

B.

3.Zdraviliška zdravstvena dejavnost obsega preventivno varstvo ter specialistično ambulantno in bolnišnično rehabilitacijo s souporabo naravnih zdravilnih sredstev (19. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZdej).

4.S 23. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZZVZZ) je zavarovanim osebam iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno plačilo dela vrednosti zdraviliške storitve. ZZVZZ v navedenem členu loči zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja v zvezi z zdravljenjem poškodb pri delu in izven dela ter zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Določitev natančnejšega obsega storitev iz prvega odstavka 23. člena ZZVZZ in s tem tudi natančnejšega obsega zdraviliških storitev prepušča Zakon Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (26. člen ZZVZZ - v nadaljevanju: Zavod) oziroma njegovim splošnim aktom, sprejetim v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

5.Na navedeni pravni podlagi je Zavod s Pravili med drugim podrobneje uredil tudi obseg pravice do zdraviliškega zdravljenja, ki se financira iz javnih sredstev (43. do 49. člen). Zavarovana oseba ima pravico do takšnega zdraviliškega zdravljenja, če zdravniška komisija Zavoda ugotovi, da je to utemeljeno. Pravica je zagotovljena pri bolezenskih stanjih, ki jih navajajo Pravila pod dodatnim pogojem, da zdraviliško zdravljenje zagotavlja bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas ali če je izpolnjen kateri od drugih v Pravilih določenih pogojev.

6.V izpodbijanem 46. členu so navedeni primeri, ko zdraviliško zdravljenje ni pravica iz obveznega zavarovanja, ker se šteje, da zdraviliško zdravljenje ne bi bilo strokovno utemeljeno. Pri oblikovanju te določbe se je Zavod znašel na zelo širokem polju prostega presojanja. Zaradi narave pravice, ki se z izpodbijano določbo ureja, je ustavnosodna presoja določbe zadržana in omejena predvsem na vprašanje, ali je normodajalec zanjo imel vsebinsko podlago v zakonu. Načelo delitve oblasti namreč izključuje možnost, da bi Zavod spreminjal ali samostojno urejal zakonsko materijo. Po oceni Ustavnega sodišča določitev primerov, ko zdraviliško zdravljenje ni strokovno utemeljeno, ne presega okvirov, ki jih je z izvršilno klavzulo iz že navedenega 26. člena ZZVZZ določil ta zakon.

7.Pravila v 62., 63. in 64. členu podrobneje urejajo pravico do spremstva oziroma do povrnitve potnih stroškov iz prvega odstavka 43. člena in drugega odstavka 44. člena ZZVZZ ter pri tem določajo, da ima zavarovana oseba pravico do spremstva na poti, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ali drugih razlogov ni sposobna sama potovati. Spremstva po prvem odstavku 64. člena Pravil ni mogoče odrediti med bolnišničnim ali zdraviliškim zdravljenjem. Izjemoma se med zdraviliškim zdravljenjem odobri spremstvo slepi zavarovani osebi. V tem primeru ima spremljevalec pravico do pokritja stroškov nastanitve in prehrane največ v višini cene nemedicinskega (hotelskega) dela oskrbnega dne zdravilišča (drugi odstavek 64. člena). Ko pobudnica zatrjuje neenakost zavarovancev zaradi posebne ureditve za slepe zavarovance, ne nasprotuje tej ureditvi, pač pa želi razširitev ureditve še na skupino, ki ji sama pripada.

C.

8.Ustavno sodišče tudi tokrat ponavlja, da pravilno razumljeno načelo enakosti pred zakonom ne izključuje oziroma ne preprečuje različnega normativnega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, temveč tako razlikovanje nasprotno logično narekuje. Posamezne vrste bolezni ali telesnih okvar različno vplivajo na posameznikovo mobilnost, kar v načelu opravičuje različno mero pravic. Tehtanje teh mer pa je, dokler ne gre za očitno arbitrarno odločanje, ki bi se upiralo razumu, prepuščeno normodajalcu. Načelo enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave torej Zavodu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti odloča, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da bo na njih vezal enake pravne posledice, in katera se tako razlikujejo, da jih je treba pri pravnem urejanju razlikovati od prvih. Ustavnosodna presoja izpodbijane ureditve je glede na to omejena na oceno, ali je Zavod za različno urejanje sploh imel razumne in stvarne razloge. Ker je Zavod pojasnil, da je drugačno ureditev za slepe zavarovance, ki sicer izpolnjujejo pogoje po 45. členu ZZVZZ, sprejel zato, ker se ti zavarovanci ne morejo hitro prilagoditi na novo okolje, je očitno, da je imel razlog, ki mu ni mogoče očitati nerazumnosti in nepovezanosti s predmetom pravnega urejanja. Zavod z izpodbijano določbo glede na to obravnavanega načela ni kršil, če je v polju svoje proste presoje ocenil, da so izpolnjeni pogoji za izjemno ureditev pravice do spremstva med zdraviliškim zdravljenjem le za to skupino zavarovancev, ne pa tudi za katero od drugih skupin zavarovancev.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednika dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednika dr. Lojze Ude