Jedro

Dveletni rok iz 5. odstavka 207. člena ZKP se računa do izreka obsodilne sodbe pred prvostopenjskim sodiščem in ne do pravnomočno zaključene zadeve.

Obtoženec naj bi bil član dobro organizirane skupine storilcev, ki naj bi se ukvarjala s prevozi in organizacijo prevozov večjih količin heroina iz držav vzhodne v države zahodne Evrope in ki naj bi ji pripadal obtoženec kot organizator prevozov, kar kaže na to, da je užival veliko zaupanje sostorilcev. Te okoliščine ne govorijo zgolj o teži kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženi, temveč kažejo tudi na njegove osebne lastnosti, pomembne pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Obtožnica je glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženi, postala pravnomočna, zato zadošča, da se sodišče glede utemeljenosti suma sklicuje nanjo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je zoper obtoženega S.R. s sklepom z dne 24.07.2002 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s členom 20. Ustave Republike Slovenije (Ustave) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi zagovornikov obtoženega S.R. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega S.R. odvetnik R.G. je iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sklepa, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obtoženega S.R. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je mnenja, da je zahteva zagovornika obtoženega S.R. neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zato zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je bila v postopku prekršena pravica obtoženega S.R. do sojenja v razumnem roku.

Po 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) ima vsakdo pravico, da sodišče o obtožbah proti njemu odloči brez nepotrebnega odlašanja.

Pripor sme trajati najkrajši potrebni čas, dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP). Po 5. odstavku 207. člena ZKP lahko pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti.

Vložnik zahteve pravilno našteva kriterije, pomembne pri presoji, ali je podana kršitev te obtoženčeve ustavne pravice. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da se presoja, ali je prekršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, na podlagi dejstev v vsaki konkretni zadevi. V določenih primerih je lahko kršitev te pravice podana in je podaljšanje pripora zato nezakonito, četudi rok iz 5. odstavka 207. člena ZKP še ni potekel. V obravnavani zadevi teče kazenski postopek zoper devet obtožencev zaradi več kaznivih dejanj organizirane trgovine z mamili, zadeva pa je po dokazni plati zelo zahtevna in gre po teh merilih za zapleten primer. Sodišče si je po vložitvi obtožnice prizadevalo izpeljati enotni postopek zoper vse obtožence, tudi zoper obdolženega D.N., ki je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja priprt v Avstriji. Šele ko se je izkazalo, da to ne bo mogoče, je dne 27.02.2002 postopek zaprtega obtoženca na podlagi 1. odstavka 33. člena ZKP izločilo. V zadevi je opravilo pet narokov za glavno obravnavo, dne 04.04.2002 pa je obravnavo preložilo za nedoločen čas zaradi izvedbe dokazov, ki jih je podrobno naštelo. Res je, kar pravi vložnik zahteve, da nato do izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razpisalo glavne obravnave. V tem času je pridobilo tolmačenje avstrijskih oblasti o tem, ali je policijski zapisnik o zaslišanju osumljene osebe v kazenskem postopku v Republiki Avstriji veljavno dokazno sredstvo. Spis je bil tudi poslan generalni državni tožilki, da je lahko odločila o zahtevi obtoženega I.K. za izločitev državnega tožilca. Sodišče je odločalo tudi o podaljšanju pripora zoper obtožence in o pritožbah zoper te sklepe ter o zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih zoper pravnomočne odločbe o priporu vlagali obtoženci.

Kljub temu da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora niso spremenile, so obtoženci zoper te odločbe, praviloma z enako argumentacijo, s katero ob preizkusih utemeljenosti pred tem vloženih pravnih sredstev niso bili uspešni, vseskozi vlagali pravna sredstva. Tako pravico seveda imajo, saj je po 25. členu Ustave vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega učinkovitega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njihovih pravicah. Vendar takega ravnanja obtožencev, ki objektivno upočasnjuje potek postopka, pri presoji ali je podana zatrjevana kršitev do sojenja v razumnem roku, ni mogoče prezreti.

Po presoji Vrhovnega sodišča je podano sorazmerje med priporom in naravo kaznivih dejanj, saj je obtoženi S.R. obtožen treh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena ZKP, za katero je predpisana kazen najmanj treh let zapora in tudi med kaznijo, ki jo je mogoče pričakovati v primeru morebitne obsodilne sodbe (četudi bi se izkazalo, da gre za eno kaznivo dejanje). Materialne, moralne in druge posledice, ki so zaradi pripora prizadele obtoženega S.R., tudi niso take narave, da bi utemeljevale sklepanje o tem, da je podana zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Članica sodečega senata sodnica M.M.R., ki je izdala odredbo z dne 28.07.2000 o uporabi posebnih ukrepov zoper obtoženega Z.R., je dne 23.4.2002 sporočila podpredsedniku okkrožnega sodišča, da je pri njej podan izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Pritrditi je treba zahtevi, da bi okoliščina, da je v sodečem senatu sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, lahko pomenila tako ravnanje sodišča, ki bi utemeljevalo sklepanje o kršenju obtoženčeve pravice do sojenja v razumnem roku. Vendar pa je to okoliščino treba presojati celovito v povezavi z ostalimi okoliščinami, kar pa glede na to, da je sodišče na zadevi vseskozi delalo, po oceni Vrhovnega sodišča pokaže, da zatrjevana kršitev vendarle ni podana. Glavna obravnava se bo po določbi 3. odstavka 311. člena ZKP morala začeti znova in bo sodišče moralo vse dokaze znova izvesti, tudi zato, ker je bila preložena za več kot tri mesece.

Vložnik zahteve sicer predvideva, da ob dosedanji dinamiki dela sodišča ni niti teoretične možnosti, da bi bila zadeva pravnomočno zaključena (zadostuje že, če je izrečena obsodilna sodba pred prvostopenjskim sodiščem) pred potekom roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP, vendar to ne more biti podlaga za spremembo izpodbijanega sklepa in odpravo pripora.

Tudi kolikor zahteva zatrjuje, da v napadenem sklepu niso navedene okoliščine subjektivne narave, ki kažejo na realno nevarnost, da bo obtoženi S.R. ponovil istovrstno kaznivo dejanje, ji ni mogoče pritrditi. Glede na določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP mora biti podana najmanj ena okoliščina, ki zadeva kaznivo dejanje in najmanj ena, ki se nanaša na storilca, ki v medsebojni povezavi kažeta na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Nekatera dejstva so taka, da je na njihovi podlagi mogoče sklepati tako o teži dejanja kot tudi o osebnih lastnostih obdoženca. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da naj bi obtoženec član dobro organizirane skupine storilcev, ki naj bi se ukvarjala s prevozi in organizacijo prevozov večjih količin heroina iz držav vzhodne v države zahodne Evrope, storil tri kvalificirana kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili. Njegova naloga v okviru skupine naj bi bila organizirati prevoze, kar da kaže na to, da je užival veliko zaupanje sostorilcev. Te okoliščine ne govorijo zgolj o teži kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženi S.R., temveč kažejo tudi na njegove osebne lastnosti, pomembne pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Članstvo v takšni hudodelski družbi, kateri naj bi kot član pripadal obtoženec, zahteva predhoden premislek in odločitev vstopiti vanjo, veliko zaupanje ostalih članov kriminalne združbe si je mogoče pridobiti z dejavnostjo in s predanostjo ciljem, zaradi katerih je bila ta ustanovljena. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da izpodbijani pravnomočni sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami v zahtevi, da osebnost obtoženca in razmere, v katerih živi, ne utemeljujejo bojazni, da bi, če bi bil na prostosti, ponavljal kazniva dejanja, da obtoženec doslej še ni bil obsojen, da je v priporu že več kot leto in pol, da je oče petletnega sina, ki živi v urejenih družinskih razmerah ter da je redno zaposlen, saj da je lastnik in direktor družbe R. d.o.o., zagovornik obtoženega S.R. ponuja svojo oceno o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti na tej podlagi ni mogoče vložiti.

Kolikor vložnik zahteve našteva pomanjkljivosti v obtožnici Državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, z dne 07.06.2001, ki da so podane glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženec S.R., in na ta način izpodbija obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor, mu ni mogoče pritrditi.

Obtožnica je tudi glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženi S.R. dne 13.7.2001 postala pravnomočna, zato zadošča, če se sodišče glede utemeljenosti suma nanjo tudi sklicuje. Obtoženčev zagovornik pa ne navaja okoliščin, ki bi nastopile po pravnomočnosti obtožnice in bi utemeljenost suma v tolikšni meri omajale, da ta ne bi bil podan. Zatrjuje le, da je obtožnica pomanjkljiva, kar pa je mogoče preizkusiti v ugovornem postopku. Vrhovno sodišče v skladu s 4. odstavkom 420. člena ZKP, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora, ne more presojati zakonitosti sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo obtoženčev ugovor zoper obtožnico kot neutemeljen. Zato tudi če bi bile zatrjevane pomanjkljivosti v obtožnici podane, jih v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu zoper sklep o podaljšanju pripora ni mogoče odpraviti.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zagovornik obtoženega S.R., ki navaja, da je v sodečem senatu sodelovala tudi okrožna sodnica M.M.R., glede katere da je podan izključitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, ne zatrjuje, da bi ta sodnica ne smela sodelovati niti v izvenobravnavnem senatu, ki je zoper obtoženca s pravnomočnim sklepom podaljšal pripor in da je iz tega razloga ta odločba nezakonita. Zato se Vrhovno sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa s tega vidika.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega S.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.