Jedro

Po presoji vseh navedenih okoliščin obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn. Na to je pravilno sklepalo na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti, ko ni moglo prezreti, da gre pri obsojencu za povratnika, ki je bil že devetkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, ki jih je kontinuirano izvrševal v obdobju vse od leta 2007 dalje in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 4 izpodbijane sodbe. Obsojencu so bile izrečene tako pogojne obsodbe kot tudi zaporne kazni, v enem primeru je bila zaporna kazen obsojencu spremenjena tudi v predlagan alternativni način izvršitve kazni, kar vse pa obsojenca ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Ni namreč prezreti, da je obdolženi po pravnomočni obsodbi v obravnavani kazenski zadevi, storil še več novih kaznivih dejanj, za katere je bil pravnomočno obsojen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam pritožbe, da delo v splošno korist obsojenca odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj ter vpliva na njegovo resocializacijo.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 49163/2022 z dne 25. 4. 2025 zavrnilo predlog obsojenega A. A., da se mu kazen sedem mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 49163/2022 z dne 23. 11. 2023, nadomesti z delom v splošno korist.

2.Zoper tak sklep se je pritožila zagovornica zaradi kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obsojencu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist oziroma vsaj z zaporom ob koncu tedna oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica z navajanjem, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv oziroma da je sodišče prve stopnje premalo kritično in skrbno pretehtalo vse okoliščine in vidike v smeri obstoja subjektivnih okoliščin, da alternativni način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi dosegel učinka, namena in smisla tovrstne oblike izvršitve kazni, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni ji mogoče pritrditi. Izpodbijani sklep ima v točkah 4, 6 in 7 obrazložitve tehtne in prepričljive razloge o tem zakaj sodišče prve stopnje ocenjuje, da alternativni način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi bil smotrn. Pri presoji je sodišče prve stopnje presojalo smotrnost nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist glede na objektivne in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, pridobilo si je tudi izpisek iz kazenske evidence za obsojenca ter poročilo probacijske enote. Po tehtni in skrbni presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da predlagani ukrep izvršitve kazni zapora pri obsojencu ne pride v poštev in mu ni mogoče ugoditi. Ker ima izpodbijani sklep o tem ustrezne razloge, smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5.Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožba ne obrazloži, niti ne pojasni, katero kršitev iz 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati le, da se pritožuje zaradi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je očitno, da z zaključki prvostopnega sodišča ne soglaša.

6.Zagovornica graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje z navajanjem, da je sodišče prestrogo ocenjevalo, da obdolženi ni razvil kritičnega odnosa do izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem navaja, da bi sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 moralo preučiti ali je alternativna izvršitev kazni pri obsojencu upravičena glede na težo dejanja, vzroke, okoliščine dejanja, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, ob tem pa upoštevati osebno urejenost obsojenca, da je zaposlen in skrbi za družino s še enim mladoletnim otrokom. Obsojeni je želel pokazati, da je vesten in zaupanja vreden človek, ki se trudi. Sodeloval je tudi s sodiščem, se odzival na vsa pisanja. S probacijsko enoto je obsojenec že dobro sodeloval, sedaj ima odprto še eno kazensko zadevo, kjer opravlja delo v splošno korist preko Zadruge .... Če bo obsojeni moral na prestajanje kazni zapora, otrokom preživnine ne bo mogel plačevati, prav tako ne plačevati številne dolgove preživninskemu skladu.

7.Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kot je navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, sodišče kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, če je prepričano, da je tak ukrep smotrn glede na težo dejanja, okoliščine dejanja, vzroke za dejanje in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom). Po presoji vseh navedenih okoliščin obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn. Na to je pravilno sklepalo na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti, ko ni moglo prezreti, da gre pri obsojencu za povratnika, ki je bil že devetkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, ki jih je kontinuirano izvrševal v obdobju vse od leta 2007 dalje in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 4 izpodbijane sodbe. Obsojencu so bile izrečene tako pogojne obsodbe kot tudi zaporne kazni, v enem primeru je bila zaporna kazen obsojencu spremenjena tudi v predlagan alternativni način izvršitve kazni, kar vse pa obsojenca ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Ni namreč prezreti, da je obdolženi po pravnomočni obsodbi v obravnavani kazenski zadevi, storil še več novih kaznivih dejanj, za katere je bil pravnomočno obsojen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam pritožbe, da delo v splošno korist obsojenca odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj ter vpliva na njegovo resocializacijo. Ostale navedbe pritožbe, da obsojenec ni neskrben in nekritičen do kaznivih dejanj, ampak da se mu zidarsko-gradbena dela v podjetju, ki ga je imel skupaj z ženo, enostavno finančno niso izšla, zaradi česar je nastalo več dolgov in v posledici dolgov se je znašla tudi preživninska obveznost otrok, ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pri izbiri in odmeri kazni obsojencu upoštevalo vse te pomembne okoliščine ter pravilno zaključilo, da na strani obsojenca niso podane okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni. Pri tem ne pri gre prezreti, da obdolženi tudi tekom postopka ni pokazal nobenega kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, ampak se je glede obveznosti plačila preživnine sprenevedal (da ima dogovor z Javnim štipendijskim, razvojnim, invalidskim in preživninskim skladom Republike Slovenije - sklad, da sklad otrokoma plačuje preživnino, on pa skladu) in iz naslova preživnine sam ni plačal niti enega obroka, čeprav je ves čas prejemal redne dohodke iz več naslovov, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da pri obsojencu ni podane pozitivne prognoze.

8.Nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika, in sicer da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženi ne bo mogel plačevati preživninskih in drugih obveznosti, prav tako bo to ustavilo izvajanje del v splošno korist po zadnjih treh pravnomočnih kazenskih sodbah, kjer naj bi obsojencu ostalo odprtih še 60 ur dela v splošno korist, je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ko je navedlo, da te okoliščine niso razlog za alternativno prestajanje kazni. To velja tudi za navedbe zagovornice, da so obdolženca do sedaj izrečene kazenske sodbe privedle do tega, da je uvidel, da kršenje norm ne vodi nikamor in sedaj nima odprtega postopka na sodišču. Okoliščina ali ima obsojenec odprte druge kazenske postopke ali ne, pri presoji utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ni upoštevna, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega. Kot že navedeno pa je obsojenec v istem letu, ko je izvršil obravnavano (trajajoče) kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, storil še kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, naslednje leto kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in v letu 2023 kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in je torej bil po pravnomočni kazenski sodbi v obravnavani zadevi še trikrat pravnomočno obsojen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so obsojenca izrečene sodbe privedle do tega, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal.

9.Zagovornica v pritožbi podrejeno predlaga še, da se obsojencu zaporna kazen nadomesti z vikend zaporom, kar pa ni bilo predmet predloga, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, zato tudi ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

10.Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornice zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11.Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe obsojenega. Sodna taksa v znesku 30,00 EUR je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.