Jedro

Čeprav sta tožnika v svojem dopisu navedla, da če zahtevi po novi komisiji ne bo ugodeno, bosta podala pripombe na strokovno mnenje, je prvostopenjski organ že dne 15. 4. 2010 izdal izpodbijano odločbo, ne da bi počakal, da bi tožnika dala pripombe na strokovno mnenje, čeprav sta jih napovedala. Svoje pripombe na mnenje sta sicer še isti dan poslala, vendar prepozno, saj je bila odločba že izdana. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke, saj strankam ni bila dana možnost, da se skladno z 9. členom ZUP do izdaje prvostopenjske odločbe izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav sta izrazili željo po tem, da bosta dala pripombe na strokovno mnenje. Sodišče tudi meni, da če starši nasprotujejo predlogu šole za usmeritev otroka in ko nasprotujejo tudi ugotovitvam strokovnega mnenja, mora pristojni organ opraviti ustno obravnavo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Kranj št. 974-361-308/2004-54 z dne 15. 4. 2010 v zvezi z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport št. 60340-33/2010/20 z dne 15. 11. 2010 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ odredil, da se A.A. z dokončnostjo te odločbe usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, da se vključi v Osnovno šolo B. in da sta tožnika kot otrokova zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se A.A. vključi v Osnovno šolo B. z dokončnostjo te odločbe. Prvostopenjski organ je pridobil strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri prvostopenjskem organu. Komisija pri tem zavodu je opredelila otroka tožnikov kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Predlagala je, naj se usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom na podlagi 13. člena Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik). Ta člen določa, da se lahko v ta program usmerijo tudi otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Komisija je prejela tudi mnenje Osnovne šole B. S šolo je bil dosežen dogovor, da se otrok vključi vanjo z dokončnostjo odločbe.

Zoper odločbo prvostopenjskega organa sta se tožnika pritožila, tožena stranka pa je z odločbo 60340-33/2010/20 z dne 15. 11. 2010 pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnika v tožbi navajata, da vztrajata pri navedbah, ki sta jih podala že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) v 20. členu določa, da se za odločanje v postopkih usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja uporabljajo določbe zakona, ki urejajo splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače odločeno. Zakon o splošnem upravnem postopku pa predpisuje, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo v stvareh, v katerih sta udeleženca dva ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence. V tem postopku so stranke z nasprotujočimi si interesi, na eni strani šola, na drugi strani tožnika, zato bi bila ustna obravnava obvezna. Že zaradi tega bi bilo potrebno odločbo odpraviti. Nista zahtevala, niti predlagala, da se sin A.A. usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, sploh pa ne, da se vključi v Osnovno šolo B. Odločitvi nasprotujeta, sama sta nezadovoljna z izvajanjem programov, za katere je bila zadolžena Osnovna šola C. in za katere menita, da bi jih bilo lahko v celoti izvajati, pa se jih ne. Zahtevala sta, da se sinu zagotovi ustrezna strokovna pomoč v okviru Osnovne šole C. Ta namreč izpolnjuje pogoje za izvajanje takšne pomoči. Menita tudi, da bi moral imeti A.A. več ustrezne pomoči v okviru šole v C. ZUOPP navaja več programov, po katerih poteka vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Programi lahko potekajo po prilagojenem programu in z dodatno strokovno pomočjo. Zakon tudi predvideva prilagoditev organizacije, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovno razporeditev pouka ter zagotovitev dodatne strokovne pomoči. Dodatna strokovna pomoč se izvaja v posebni skupini v oddelku ali izven oddelka, lahko pa tudi individualno v oddelku ali izven oddelka. Zakon omogoča tudi, da se dodatna strokovna pomoč, če je strokovno utemeljena, lahko otroku nudi na domu. Takšne pomoči jima do sedaj ni še nihče ponujal. V ničemer se tudi ni upošteval predlog, da se izvaja individualizirani program s strokovno pomočjo specialnega pedagoga. Razen tega se otroku bistveno podaljša razdalja do šole. Prej je imel do šole le 4 km, sedaj pa je oddaljena več kot 20 km. Otrok prihaja domov bolj utrujen in šele v popoldanskem času. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru med drugim navaja, da pri uvedbi postopka ni bilo nepravilnosti. Šola, ki sicer predlaga uvedbo postopka, kasneje nima položaja stranke v postopku, kar izhaja iz 22. člena ZUOPP. Predlagatelj nima v nadaljnjem postopku nobenih procesnih pravic ali obveznosti stranke v postopku, nima procesnih ugovorov, nima pravice do pritožbe zoper odločbo. V konkretnem primeru ne gre za stranke z nasprotujočimi se interesi. Tožnika sta imela možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo, kar pa je tudi bistvo načela zaslišanja stranke v postopku. O vsaki fazi postopka sta bila obveščena, imela sta možnost podati ugovor na strokovna mnenja, ki so bila podlaga za ponovno preverjanje pravilnosti odločitve komisije za usmerjanje. Tožnikov glavni očitek na strokovno mnenje komisije je bila domnevno neobjektivna sestavljenost senata komisije. Tudi v pritožbenem postopku sta tožnika lahko aktivno sodelovala. Tožena stranka sodišču predlaga, če bo ocenilo, da je to potrebno, da izvede glavno obravnavo in kot priče zasliši člane senata komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve in druge stopnje, ki bodo lahko kot strokovnjaki dodatno pojasnili sodišču razloge in okoliščine, povezane z ugotavljanjem vrste in stopnje primanjkljaja, ovire oziroma motnje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bilo v prvostopenjskem postopku izdelano strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje in da je bilo to strokovno mnenje poslano tožnikoma z navedbo, da lahko prvostopenjski organ v roku osmih dni pokličeta po telefonu, če jima vsebina strokovnega mnenja ni jasna oziroma razumljiva. Tožnika sta na ta dopis odgovorila, da sta zahtevala, da ju prvostopenjski organ seznani s predlaganimi člani komisije, preden bo začela z delom. Iz navedenega razloga zahtevata, naj otroka pregleda in poda strokovno mnenje komisija, katere člani doslej še niso sodelovali pri izdelavi strokovnih mnenj za njune otroke. Šele v primeru, če tej zahtevi ne bo ugodeno, bosta podala pripombe na strokovno mnenje, ki je že izdelano. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da 3. odstavek 190. člena ZUP določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Iz navedenega razloga sodišče meni, da bi bilo potrebno v postopku upoštevati stališča tožnikov o tem oziroma se opredeliti do njihovih zahtev, kdo naj bi bil član strokovne komisije, saj je mnenje strokovne komisije po mnenju sodišča izvedensko mnenje. Na zgoraj navedeni dopis tožnikov je odgovoril prvostopenjski organ, da ocenjuje, da na osnovi takšnega odgovora ni potrebno dodatno dopolniti strokovnega mnenja. Čeprav sta tožnika v svojem prej citiranem dopisu navedla, da če zahtevi po novi komisiji ne bo ugodeno, bosta podala pripombe na strokovno mnenje, je prvostopenjski organ še isti dan, ko jima je odgovoril z navedenim dopisom, to je dne 15. 4. 2010, izdal izpodbijano odločbo, ne da bi počakal, da bi tožnika dala pripombe na strokovno mnenje, čeprav sta jih napovedala. Svoje pripombe na mnenje sta sicer še isti dan poslala, vendar prepozno, saj je bila odločba že izdana. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke, saj strankam ni bila dana možnost, da se skladno z 9. členom ZUP do izdaje prvostopenjske odločbe izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav sta izrazili željo po tem, da bosta dali pripombe na strokovno mnenje. Sodišče tudi meni, da če starši nasprotujejo predlogu šole za usmeritev otroka in ko nasprotujejo tudi ugotovitvam strokovnega mnenja, mora pristojni organ opraviti ustno obravnavo. Čeprav šola kot predlagateljica postopka res ni polnopravna stranka v postopku, pa bi bila ustna obravnava v obravnavanem primeru vseeno potrebna zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedencev, zaradi nasprotovanja mnenjem strokovnih komisij. V prvem odstavku 154. člena ZUP je namreč določeno, da uradna oseba, ki vodi postopke, mora razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Po mnenju sodišča pa imajo strokovne komisije, ki odločajo v teh postopkih, status izvedencev. Pred samo izvedbo dokaza pa je treba stranki dati možnost, da se izjavi, kdo naj bo izvedenec oziroma član strokovne komisije.

Poleg tega sodišče ugotavlja, da so v drugostopenjski odločbi sicer povzete pripombe tožnikov na mnenja strokovnih komisij, vendar pa se drugostopenjski organ do teh pripomb ni v zadostni meri opredelil in jih ocenil. Navedeno je zgolj to, da je pritožbeni organ sledil mnenju, ki sta ga v postopku usmeritve podali tako komisija prve stopnje kot tudi dvakrat komisija druge stopnje ter da ugotavlja, da je A.A. otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki mu bo vključitev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom omogočila ustrezno nadaljnje izobraževanje. Navaja, da je mnenje obeh strokovnih komisij prepričljivo. Vendar pa sta tožnika že ves čas postopka navajala, da si želita, da bi lahko njun otrok še naprej obiskoval osnovno šolo C., da bi morala ta šola storiti vse, kar ji nalaga zakon, da zahtevata, naj se zagotovi ustrezna strokovna pomoč v okviru te šole, ki se lahko izvaja v posebni skupini v oddelku ali izven oddelka, individualno v oddelku ali izven oddelka, kot dodatna strokovna pomoč otroku na domu ter da bi A.A. zmogel redni osnovnošolski program, če bi mu bila v osnovni šoli C. nudena vsa ustrezna učna pomoč, ki bi jo šola morala in mogla zagotoviti. Po mnenju sodišča se mora organ, ki odloča o zadevi, do teh najbolj bistvenih navedb tožečih strank opredeliti, da bi bila obrazložitev odločbe dovolj ustrezna, da bi se jo dalo preizkusiti. Tako pa iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj organ meni, da take vrste individualna strokovna pomoč ni mogoča. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ustrezno dopolniti obrazložitev odločbe, pristojna uradna oseba pa bo morala pred tem izvesti dokaz z mnenjem strokovne komisije in pripombami tožnikov na mnenja na ustni obravnavi. Pri tem bo treba skladno 3. odstavkom 190. člena ZUP strankam dati možnost, da se izjavijo o tem, kdo naj bo izvedenec, v konkretnem primeru član strokovne komisije.

Ker so bila zaradi zgoraj navedenih razlogov kršena pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.