Jedro

Pogoji iz 9a člena ZDen se ne nanašajo tudi na subjekte iz 14. člena ZDen. Pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, je vezano le na pogoj njihovega delovanja na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne pa tudi na pogoj, da bi ti subjekti morali imeti v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije (9a člen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2001, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote L. z dne 7.3.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil: da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe upravičencu Dominikanskemu konventu M. vrniti v last parc.št. 499/1, 488/1, 508, 491, 499/3, 501, 509/2, 503/1, vl.št. 367 k.o. S. ter parc.št. 148/1 vl. št. 292 k.o. S.; dosedanji uporabnik zemljišč L., Kmetijstvo in predelava d.d. L., je dolžan parc.št. 499/1 izročiti upravičencu v posest po spravilu pridelka leta 2001, ostale parcele pa v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe; vrednost vrnjenih nepremičnin znaša 16.524.309,00 SIT oziroma 161.197,05 DEM; o vračilu ostalih podržavljenih nepremičnin pa bo odločeno z drugo odločbo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče potrjuje stališče tožene stranke glede upravičenosti vrnitve podržavljenega premoženja DKM. Meni, da gre po 14. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravica do vrnitve premoženja dominikanskemu redu, kateremu je pripadal tudi Dominikanski samostan iz G. v Avstriji, na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v L. z dne 10.9.1945, saj je treba upoštevati pravila o pravnem nasledniku oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. V obravnavanem primeru je tudi po njegovem mnenju treba šteti kot denacionalizacijskega upravičenca red dominikancev (Dominikanski konvent), saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa tudi verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 42/76, 42/86 in 22/91, v nadaljevanju ZPPVS) pravna oseba, po Zakoniku cerkvenega prava pa javna pravna oseba. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, kateremu je pripadal samostan v G., na katerega se je glasila odločba zaplembne komisije, je treba upoštevati tudi pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. Dominikanski konvent deluje na območju Republike Slovenije, konkretno v Ž. in P. in je na tem območju deloval tudi na dan uveljavitve ZDen. Strinja se z toženo stranko, da se v notranjih razmerjih rimokatoliških institucij upoštevajo določbe Zakonika cerkvenega prava, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Navaja še, da je za po drugi svetovni vojni nastalo situacijo treba uporabiti predvsem kanon 122 Zakonika cerkvenega prava, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in bremena, razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju prvostopnega sodišča pomenila delitev premoženja dominikanskega reda, ki je v Sloveniji deloval kot Dominikanski konvent M. Delovanje Dominikanskega konventa M. ob uveljavitvi ZDen pa med strankama ni sporno in je splošno znano dejstvo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Po njenem mnenju pogoji iz 9a člen ZDen veljajo tudi za subjekte iz 14. člena ZDen. Dominikanski samostan v G. v času podržavljenja ni imel statusa pravne osebe s sedežem na ozemlju Republike Slovenije, zato ne more biti upravičen do denacionalizacije. Po cerkvenem pravu je Dominikanski samostan v G. bil in še je pravna oseba, ki je na območju Republike Slovenije že pred uveljavitvijo ZDen prenehala delovati, vendar pa ni prenehala obstajati. Zato njegove pravice in obveznosti niso mogle preiti na Dominikanski konvent M. Navaja še, da po njenem mnenju dokaz o tem, ali je neka pravna oseba delovala na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen, ne more biti splošno znano dejstvo". Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 14. člena ZDen, po kateri gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

ZDen izrecno pogojuje pravico do vrnitve podržavljenega premoženja subjektom iz 14. člena le z njihovim delovanjem na območju Republike Slovenije v času njegove uveljavitve (dne 7.12.1991).

Neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da subjekt nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije. V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je red Dominikancev (Dominikanski konvent) kot ustanova cerkvenega prava bil organiziran po pravilih cerkvenega prava in da je deloval v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ZDen. Ker je v tem primeru izpolnjen zakonski pogoj, ki ga določa 14. člen ZDen, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati ugovori tožeče stranke. Po presoji pritožbenega sodišča se pogoji iz 9a člena ZDen ne nanašajo tudi za subjekte iz 14. člena ZDen. Zakonodajalec je s specialno določbo 14. člena ZDen posebej uredil vprašanje pravice do vrnitve premoženja točno določenim subjektom pod izrecno določenim pogojem. Pravico do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, je vezal le na pogoj njihovega delovanja na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne pa tudi na pogoj, da bi ti subjekti morali imeti v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije (9a člen).

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na splošno znana dejstva". O tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati, odloči uradna oseba, ki vodi postopek. Po 2. odstavku 160. člena ZUP/86, dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Kot splošno znano dejstvo v upravnem postopku ne velja samo takšno dejstvo, ki je znano vsakomur, temveč tudi takšno, ki je znano širšemu ali ožjemu krogu ljudi in hkrati še uradni osebi, ki vodi postopek. Ker splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, zadostuje ugotovitev uradne osebe, da gre za takšna dejstva. Ugotovitev uradne osebe, da gre za splošno znano dejstvo, pa je mogoče izpodbijati z dokazom, da ne gre za takšno dejstvo, kar pa tožeča stranka ni storila.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.